<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 84/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.84.2009

Evidenčna številka:VS2004803
Datum odločbe:11.06.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 936/2008
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost

Jedro

Pri gospodarski dejavnosti ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca B.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ). Ob uporabi omilitvenih določil (42. in 43. člen KZ) mu je izreklo 1000 EUR denarne kazni, določilo rok treh mesecev za plačilo le-te, ter način njene izvršitve za primer, da je ne bo moč niti prisilno izterjati. Višje sodišče je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v konkretnem opisu kaznivega dejanja spremenilo tako, da je črtalo tekst "s tem pa je pridobil družbi G.d.o.o. protipravno premoženjsko korist", sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V nadaljevanju zahteve navaja, da konkretni opis kaznivega dejanja v celoti izkazuje zlorabo kreditne kartice, da je po spremembi konkretnega opisa kaznivega dejanja s strani pritožbenega sodišča izpadel obligatorni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije - nastanek premoženjske škode, da iz samega opisa kraja in časa storitve kaznivega dejanja izhaja, da je to kraj in čas uporabe kreditne kartice, kar ni identično z zapadlostjo in plačilom računa ter da ni dokazov za spremembo pravne kvalifikacije, ker ni dokazano prikrivanje slabega finančnega stanja pri izvajanju pogodbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da ima opisano dejanje vse zakonske znake poslovne goljufije po 234.a členu KZ. Očitek obsojencu se namreč izrecno nanaša na poslovanje gospodarske družbe G.d.o.o., torej na njeno gospodarsko dejavnost, v katero so bili za doseganje gospodarskih učinkov vključeni tudi prevozi in plačilo za cestnine in gorivo. Iz opisa kaznivega dejanja je tudi razvidno, da je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda, pridobitev premoženjske koristi po njeni razdelitvi na posameznega koristnika kartice, pa ni odločilna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da konkretni opis kaznivega dejanja v celoti izkazuje zlorabo kreditne kartice (očitno mišljeno kaznivo dejanje zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena KZ) in ne kaznivo dejanje poslovne goljufije, saj je bilo dejanje storjeno z uporabo kreditnih kartic, ne z opravljanjem gospodarske dejavnosti in prikrivanjem pri izvajanju pogodbe.

7. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ je posebna oblika goljufije. Razlika med kaznivim dejanjem goljufije po 217. členu in kaznivim dejanjem poslovne goljufije po členu 234.a KZ je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od samega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem. Storilec tega kaznivega dejanja stori dejanje tako, da preslepi drugega (pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah), ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano s tem, da je nastala za stranko ali koga drugega premoženjska škoda (prepovedana posledica). Nastanek škode pa mora biti vedno pogojen z dejanjem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in nastankom škode podana vzročna zveza. Zakonski tekst namreč ne predvideva nekega aktivnega ravnanja oškodovanca kot posledico storilčevih aktivnosti (tako kot pri kaznivem dejanju goljufije, kjer pretežni del aktivnosti s katerimi nastane škoda, izvrši oškodovanec sam). Okoliščina, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, že sama po sebi pomeni, da je oškodovanca lažje preslepiti. Narava pravnih poslov in odnosov storilcem vsaj v pretežnem številu primerov ne nalaga dolžnosti, da bi pogodbene partnerje obveščali o finančnem in bilančnem stanju svoje gospodarske družbe oziroma podjetja, razen če posamezni gospodarski partner tega izrecno ne zahteva.

8. V obravnavani kazenski zadevi vložnica z navedbami s katerimi napada pravno opredelitev kaznivega dejanja, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti.

9. Opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, katerega stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Kot izhaja iz opisa dejanja je obsojenec dejanje storil s tem, da je v času od 3.11.2003 do 26.12.2003 kot odgovorna oseba družbe G.d.o.o. na različnih cestninskih postajah ali bencinskih servisih ali uporabljal ali odredil uporabo treh kreditnih kartic Magna, izdanih na ime družbe, čeprav je vedel, da je družba v finančnih težavah in obveznosti nastale z uporabo kreditnih kartic ob dospetju ne bodo plačane in tudi niso bile v višini 312.497,62 SIT, za kolikor je bila oškodovana družba P.d.d.

10. Pomen izraza gospodarska dejavnost je opredeljen v petem odstavku 126. člena KZ. Pri razlagi pojma pridobitne oziroma gospodarske dejavnosti je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (sodba 341/2007 z dne 20.3.2008 in druge) navedlo, da je potrebno gospodarsko dejavnost razumeti široko. Pri njej ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Narave pridobitne dejavnosti celo ne spremeni dejstvo, da poslovanje ne prinaša neposredne koristi subjektu lastnika ampak drugim osebam (na primer razni skladi).

11. V obravnavanem primeru je iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je obsojenec dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj je kot odgovorna oseba (pravilno zastopnik oziroma poslovodja ali direktor) družbe G. d.o.o. uporabljal oziroma odredil uporabo kreditnih kartic izdanih na ime gospodarske družbe. Očitek vsebovan v izreku se torej izrecno nanaša na poslovanje gospodarske družbe G.d.o.o., katere osnovna dejavnost je bila trgovina, torej gospodarska dejavnost, v katero so bili za doseganje gospodarskih učinkov vključeni tudi prevozi in plačila za cestnine in gorivo.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je s tem, ko je Višje sodišče iz konkretnega opisa kaznivega dejanja črtalo pridobitev protipravne premoženjske koristi na račun družbe, iz opisa kaznivega dejanja izpadel obligatoren zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije-nastanek premoženjske koristi. Meni, da se po navedeni spremembi opisa kaznivega dejanja obsojencu ne očita več nastanek premoženjske škode na škodo druge pogodbene stranke, kar pomeni, da konkretni opis kaznivega dejanja ne pomeni več kaznivega dejanja poslovne goljufije.

13. Sodišče druge stopnje je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in konkretni opis kaznivega dejanja spremenilo tako, da je črtalo tekst: "s tem pa je pridobil družbi G.d.o.o protipravno premoženjsko korist", s čimer je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo del kriminalne količine in obsojenca spoznalo za krivega v manjšem obsegu, kot je to naredilo sodišče prve stopnje, torej je ravnalo v njegovo korist. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebuje konkretni opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja tudi po opisani spremembi vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj v opisu kaznivega dejanja ostaja očitek, da je obsojenec s svojim ravnanjem oškodovani družbi P.d.d. povzročil škodo v višini 312.497,62 SIT. Kaznivo dejanje poslovne goljufije je namreč dokončano s tem, ko za stranko ali koga drugega nastane premoženjska škoda. Do nastanka premoženjske škode kot posledice obravnavanega kaznivega dejanja storilec ni v krivdnem odnosu, ker gre za objektivni pogoj kaznivosti.

14. Pritrditi gre vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da iz samega opisa kraja in časa kaznivega dejanja izhaja, da je to kraj in čas uporabe kartice, kar ni identično z zapadlostjo in plačilom računa, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, navedena okoliščina v konkretni kazenski zadevi ni odločilna, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da obveznosti nastale z uporabo kreditnih kartic niti ob dospetju, niti kasneje zaradi finančnih težav obsojenčeve družbe niso bile plačane.

15. S trditvami, da je pritožbeno sodišče sledilo presoji prvostopenjskega sodišča, ki je bilo samo v dvomu ali je obsojenec ravnal prikrito pri izvajanju pogodbe ali poslovnega razmerja in da v spisu ni dokazov za spremembo pravne kvalifikacije v obtožbi očitanega kaznivega dejanja, ker ni dokazano prikrivanje slabega finančnega stanja pri izvajanju pogodbe, vložnica zahteve izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, s tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. C.

16. Ker v izpodbijani pravnomočni sodbi niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zahteva pa je poleg tega vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenec, ki z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, temelji na 98.a členu ZKP. Sodna taksa kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.


Zveza:

ZKP člen 372, 372/1-4.KZ člen 126, 126/5, 234a, 234a/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjg0OQ==