<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sodba II Kp 40046/2015
ECLI:SI:VSCE:2019:II.KP.40046.2015

Evidenčna številka:VSC00026192
Datum odločbe:21.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Marija Bovha (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Zinka Strašek
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - znaki kaznivega dejanja - preslepitev - oprostilna sodba

Jedro

Za izrek obsodilne sodbe bi moralo sodišče prve stopnje z gotovostjo dognati, da se je obtoženec v trenutku sklepanja posla z oškodovancem zavedal, da svojega dela obveznosti (plačila dogovorjene in naročene storitve) ne bo izpolnil, ker bo sredstva družbe uporabil za druge namene, kljub temu pa istočasno oškodovancu lažno zatrjeval, da bo storitev ob zapadlosti plačana, še zlasti ker gre za majhen znesek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi Ivan Kovač po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun. Oškodovanec S. T. je bil po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Zoper oprostilno sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 naj mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere naj mu po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določi kazen enega leta zapora, s preizkusno dobo dveh let in z dodatnim pogojem, da v primernem roku oškodovancu S. T., s. p., povrne nastalo škodo v znesku 12.328,76 EUR, s pretnjo preklica pogojne obsodbe.

3. V odgovoru na pritožbo z dne 4. 3. 2019 obtoženčev zagovornik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke zavrne in potrdi izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Obenem zahteva, da njega in obtoženca višje sodišče obvesti o seji pritožbenega senata.

4. Na zahtevo obtoženčevega zagovornika je višje sodišče 21. 6. 2019 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje se je udeležila le substitutka obtoženčevega zagovornika. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti pristojnega državnega tožilca in obtoženca, saj sta bili obvestili o javni seji za oba odsotna v redu izkazani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo.

7. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Opis obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije obtožencu očita preslepitev oškodovanca pri sklenitvi posla s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Izvršitvena oblika preslepitve je v opisu dejanja konkretizirana z navedbo, da je obtoženi kot direktor gospodarske družbe S., po predhodnem dogovoru in po ponudbi samostojnega podjetnika S. T. z dne 5. 8. 2010 za dela na D. ... v skupni višini 9.443,77 EUR, z naročilnico z dne 11. 8. 2010 pri S. T. naročil zasaditev in okolice tega objekta, s katero se je zavezal opravljena dela plačati v roku 60 dni. Oškodovanec naj bi obtoženčevim obljubam verjel in zaupal, ker mu je rekel, da je to ″majhen znesek in da bo to sigurno plačano″. Po opravljenih dogovorjenih delih in izdanem računu z dne 25. 8. 2010, št. ..., v znesku 12.328,76 EUR, z valuto 24. 10. 2010, pa družba S. oškodovancu niti delno ni plačala storitve, čeprav je na transakcijskih računih imela zadostna sredstva. Obstoj preslepitvenega namena že ob sklenitvi posla pa je v opisu dejanja konkretizirana s trditvijo, da je obtoženi „ves čas vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, saj je denarna sredstva družbe namenil za plačilo dobaviteljem, za dajanje posojil povezani družbi K., d. o. o., za dvige gotovine in za plačila drugih obveznosti družbe“, kljub temu pa naj bi oškodovancu zatrjeval, da bodo obveznosti v celoti izpolnjene. Posledično je oškodovancu nastala škoda v znesku 12.328,76 EUR. Iz zgoraj povzetih obtožbenih očitkov gre najprej razbrati, da se obtožencu preslepitveno ravnanje zatrjuje zgolj na lažnem zagotavljanju ob sklenitvi posla, da bodo obveznosti v celoti izpolnjene, kar naj bi obtoženec dodatno podkrepil z navedbo, da gre za majhen znesek, ki bo sigurno plačan. Obtoženec naj bi torej pri oškodovancu s trditvijo, da bo svoj del obveznosti v celoti izpolnil in navedbo, da gre za majhen znesek, ustvaril lažno predstavo, da bo izdani račun za zasaditev okolice D. ... plačan v roku dospelosti. Ker je obtoženčevo zavest ob sklenitvi posla, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, možno izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 9. 2017, opr. št. I Ips 93283/2010), je bila naloga sodišča prve stopnje, da dokazno oceni očitek iz opisa dejanja, da je obtoženec ob sklepanju posla ves čas vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, ker je denarna sredstva družbe namenil za plačilo dobaviteljem, za dajanje posojil povezani družbi K., d. o. o., za dvige gotovine in za plačila drugih obveznosti družbe. Povedano drugače, za izrek obsodilne sodbe bi moralo sodišče prve stopnje z gotovostjo dognati, da se je obtoženec v trenutku sklepanja posla z oškodovancem zavedal, da svojega dela obveznosti (plačila dogovorjene in naročene storitve) ne bo izpolnil, ker bo sredstva družbe uporabil za druge namene, kljub temu pa istočasno oškodovancu lažno zatrjeval, da bo storitev ob zapadlosti plačana, še zlasti ker gre za majhen znesek.

8. V tej zvezi pa tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je treba obtoženčev projekt izgradnje D. ... proučiti z vseh zornih kotov, kot je to storilo tudi sodišče prve stopnje pod točkami 9 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Spoznanje sodišča prve stopnje, da je obtoženec verjel v uspeh projekta izgradnje doma, povsem realno izhaja iz večkrat izpostavljenega dejstva, da je njegova družba S. ob sklepanju pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine 25. 3. 2009 vložila polog v znesku enega milijona EUR. Razpolagala je namreč z nepremičninami, gradbenim dovoljenjem in projektno dokumentacijo za izgradnjo doma. Na prvi javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje institucionalnega varstva se je družba prijavila že leta 2007. V času sklepanja pogodbe z leasingodajalcem so se gradbena dela na objektu že pričela. Ko pa je oškodovanec v času od 19. 8. 2010 do 25. 8. 2010 opravil naročeno storitev, pa so kot je tudi sam izpovedal na glavni obravnavi 1. 10. 2018, bila dela na domu že v zaključni fazi. Povsem razumljivo je, da na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve nikomur niso mogli dati zagotovil, da bo na razpisu za podelitev koncesije uspešen, kot je to izpostavila tudi priča D. D., a je slednji predstavil tudi izjemno zavzemanje obtoženca za pridobitev koncesije ter ob tem poudaril, da so na ministrstvu imeli intenzivne stike z vsemi vpletenimi, tudi z banko R. v smeri iskanja ustrezne rešitve ter vključitve doma v javno mrežo, saj je dom imel že relativno dobro zasedenost ter nenazadnje dovoljenje za delo. Napore obtoženca v aktualnem časovnem obdobju, da pridobi koncesijo je potrdila tudi priča B. B., sicer tedanji direktor banke R. B. je poudaril, da je šlo za projektno financiranje izgradnje doma, ki bi poteklo v dveh fazah. Ko je banka vstopila v financiranje, je bil del objekta že zgrajen. Tudi ta priča je izpostavila, da so ves čas iskali ustrezno rešitev, pri čemer je obtoženec aktivno sodeloval ter da je „šlo vse v smeri pridobitve koncesije“, ki je bila pogoj za odobritev druge faze financiranja. Nepridobitev koncesije pa je bila razlog propada celotnega projekta. Tudi ta priča je izpovedala o obiskih na ministrstvu v letu 2010 zaradi pogovorov o dodelitvi koncesije. S koncesijsko dajatvijo bi bil namreč dom rentabilen in leasing obrok bo se lahko v celoti pokrival. Predstavljene okoliščine pa ne pritrjujejo temeljni tezi tožilstva, da naj bi obtoženec že ob sklepanju posla z oškodovancem vedel, da obveznosti ne bo plačal, ker naj ne bi imel realnih možnosti za pridobitev takšne ali drugačne oblike financiranja doma (koncesija, dolgoročno financiranje), od česar pa je bilo nenazadnje odvisno tudi plačilo naročenih storitev.

9. V zagovarjanju pritožbene teze se pritožnica med ostalim sklicuje tudi na dopis R. z dne 5. 12. 2014 (priloga B 109), da je slednja šele v drugi polovici 2011 (po sklenitvi posla, opravljenih delih in zapadlosti računa) kreditnemu odboru predlagala odobritev dolgoročnega financiranja za nepremičnino, ki v naravi predstavlja D. ..., a je bil tak predlog zavrnjen. Vendar pa je ta dokaz po drugi strani moč tolmačiti v obtoženčevo korist, ko potrjuje, da so vendarle tudi leta 2011 potekale aktivnosti v smeri pridobitve financiranja doma. Pri tem gre opozoriti še na dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Direktorata za socialne zadeve z dne 13. 5. 2011 (priloga B 8), podpisanega po generalnem direktorju D. D., na naslov K. ..., v katerem se omenja ″realna možnost″ za vključitev doma v mrežo javne službe institucionalnega varstva starejših. Ob vsem navedenem pa ni moč pritrditi pritožnici, da je zmoten zaključek prvega sodišča, da je obtoženec ves čas verjel v uspeh projekta ter posledično v to, da s plačilom obveznosti, tudi te do oškodovanega samostojnega podjetnika S. T., ne bo nobenih težav.

10. Okoliščina, ki jo pritožnica posebej izpostavlja in sicer, da je družba S. imela v času sklepanja predmetnega posla na transakcijskih računih dovolj sredstev za poplačilo obveznosti in da je v času izvajanja posla (preslepitveni namen se obtožencu očita pri sklepanju posla) dajala posojila, dvigovala gotovino in plačevala druge obveznosti družbe, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje pod točko 8, ni takšnega pomena, da bi bilo na tej podlagi mogoče obtožencu z gotovostjo očitati, da je že tedaj vedel, da ob dospelosti obveznosti do oškodovanca ne bo izpolnil. Verjel je, da bo pridobil sredstva za financiranje doma, v katerega je nenazadnje že sam vložil sredstva in delo in ki je celo začel obratovati na podlagi dovoljenja za delo ter zato realno pričakoval, da tudi s plačilom oškodovančeve terjatve ne bo nobenih težav.

11. Na podlagi popolno ter pravilno ocenjenih dokazov se je pri sodišču prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, upravičeno vzbudil resen dvom v očitke obtožbe, da je pri obtožencu ob sklenitvi predmetnega posla obstajal preslepitveni namen, torej da je že tedaj vedel, da svojega dela dogovorjene obveznosti kljub drugačnim obljubam ne bo izpolnil. Ob podanem razumnem dvomu pa je sodišče prve stopnje upravičeno odločilo v njegovo korist.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 355, 358, 358 - 3
Datum zadnje spremembe:
10.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMjIx