<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sklep II Kp 16749/2014
ECLI:SI:VSCE:2019:II.KP.16749.2014

Evidenčna številka:VSC00027073
Datum odločbe:17.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Andrej Pavlina (preds.), Zinka Strašek (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - preslepitveni namen - premoženjskopravni zahtevek

Jedro

Bistveno pri tem namreč je, da je preslepitveni namen obtožencu mogoče očitati le v okviru dogovora o ceni prevoza, ki je bil sklenjen njima, ne glede na to, da je oškodovanec kasneje svoj zahtevek za poplačilo (kot je razvidno iz izstavljenega računa na l. št. 6) prilagajal svoji seznanitvi o višini plačila, ki ga je za prevoz obtožencu plačal naročnik, kar smiselno izhaja tudi iz njegovega premoženjskopravnega zahtevka (list. št. 34).

Slednje pomeni, da bo torej v obravnavanem primeru prvo sodišče v primeru, če bo spoznalo obtoženca v vnovičnem sojenju za krivega in če bo na podlagi določb civilnega prava oškodovancu prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek, moralo odločiti tudi o pripadkih priglašenega premoženjskopravnega zahtevka (ki jih oškodovanec tudi uveljavlja), ki morajo biti v sodbenem izreku natančno definirani (nastop zamude glede plačila oziroma zapadlost računa), kar utemeljeno problematizira tudi pritožba.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 tega istega zakona izreklo sankcijo opominjevalne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 228 KZ-1 določilo zaporno kazen štiri (4) mesece, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh (2) let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in še pod posebnim pogojem, da na podlagi tretjega odstavka člena 57 KZ-1 oškodovancu A. K. v roku enega leta in šest mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 4.428,00 EUR, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče in v njej določena kazen izreče. V skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP je obtožencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek v višini 4.428,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti računa pa do dneva plačila, v presežku do zneska 4.650,00 EUR pa ga je skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti računa pa do dneva plačila napotilo na pravdo. V skladu s četrtim odstavkom člena 95 ZKP ga je oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, v plačilo pa mu je naložilo sodno takso, prav tako pa plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2. Taki odločitvi obtoženec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo vloženo po svoji zagovornici in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 370 ZKP ter predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, kot tudi povrnitve premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S pritožbenimi navedbami, da je v obravnavanem primeru med obtožencem in oškodovancem šlo zgolj za pogodbeno finančno razmerje, zaradi česar ni mogoče obtožencu očitati storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije in da razlogovanje prvega sodišča, da gre v tem primeru za storitev očitanega kaznivega dejanja, pomeni nedopustno širjenje polja kaznivosti, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka člena 372 ZKP).

6. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi (točka 8) povzelo stališča aktualne sodne prakse v zvezi z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem in natančno pojasnilo, kdaj je to kaznivo dejanje storjeno oziroma dokončano ter izrecno izpostavilo, da je ključni zakonski znak tega kaznivega dejanja preslepitev oškodovanca, v konkretnem primeru poslovnega subjekta, ki je storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kjer je načeloma oškodovance tudi lažje preslepiti. Natančno branje sodbenega izreka pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami pokaže, da se obtožencu v konkretnem primeru ob sklenjenem pogodbenem razmerju v zvezi s prevozom iz Italije v Rusijo za znesek 4.600,00 EUR očita preslepitveni namen v zvezi z neplačilom tako dogovorjenega zneska, ki naj bi se odražal v tem, da na prijavljenem TRR pri Banki ..., preko katerega naj bi v tistem obdobju posloval kot gospodarski subjekt, že vse od marca 2013 obtoženec ni imel nobenih prilivov. Denar, ki ga je prejel od svojega naročnika za prevoz (ki pa ga je zanj opravil oškodovanec) na računu v tujini pa je porabil za druge namene in si na ta način pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 4.428,00 EUR. Takšen opis pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izkazuje le ravnanja dveh gospodarskih subjektov na trgu iz sklenjenega pogodbenega razmerja, temveč, kot izhaja iz zavzetega stališča sodne prakse zajema tudi očitek o preslepitvenem namenu obtoženca, ki dogovorjenega zneska za opravljen prevoz kljub obljubam, da bo ta prevoz plačal, tega namena nikoli ni imel. Tak očitek pa presega golo pogodbeno razmerje in v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne pomeni nedopustnega širjenja ravnanj pogodbenih strank v polje kaznivosti, kot to neutemeljeno trdi pritožba in ki je glede očitka o kršitvi kazenskega zakona, neutemeljena.

7. Pri zavzemanju za ugotovitev absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba kot ključno izpostavlja, da glede dogovorjene višine plačila za opravljen prevoz iz kraja Fabriano v kraj Lipetsk v Rusijo obstaja nasprotje med izrekom sodbe, iz katerega izhaja, da bi obtoženec moral oškodovancu plačati znesek 4.600,00 EUR, medtem ko se v obrazložitvi navaja znesek 4.550,00 EUR, kar pa je po mnenju pritožbe tudi povsem nelogično, da bi se obtoženec dogovarjal z oškodovancem za povsem isto ceno prevoza, kot jo je obtoženec obračunal naročniku, torej brez zaslužka. Takšnim pritožbenim navedbam je pritrditi.

8. Utemeljeno pritožba izpostavlja, da iz sodbenega izreka izhaja, da sta bila obtoženec in oškodovanec dogovorjena za ceno prevoza iz Italije v Rusijo za znesek 4.600,00 EUR, medtem ko iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je naročnik ....ter plačal obtožencu znesek 4.750,00 EUR za prevoz v višini 4.550,00 EUR in strošek stojnine v znesku 200,00 EUR). Oškodovančev prvi izdani račun za prevoz, ki je bil poslan obtožencu, pa se je glasil na isti znesek (4.750,00 EUR), katerega je kasneje oškodovanec zaradi neobračunanega avansa, ki ga je od obtoženca prejel, kot sam navaja v višini 300,00 EUR (k temu pa je nato prištel še stroške v višini 22,00 EUR) popravil, zato je ob odbitku tega zneska (322,00 EUR) znašal obtožencu izstavljeni račun 4.428,00 EUR. Prvo sodišče je torej, kot pokaže preračun postavk na računu oškodovanca z dne 10. 7. 2013 (l. št. 6) izhajalo iz predpostavke, da je bila dogovorjena cena za prevoz med obtožencem in oškodovancem 4.550,00 EUR, kar pravilno opozarja tudi pritožba, ne pa 4.600,00 EUR, kot izhaja iz sodbenega izreka in kar je potrdil tudi oškodovanec v svoji izpovedbi (list. št. 139 - stran 20 zvočnega prepisa). Zato ima pritožba prav, da gre glede tega ključnega dejstva, kakšen je sploh bil dogovor med obtožencem in oškodovancem glede cene prevoza za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Bistveno pri tem namreč je, da je preslepitveni namen obtožencu mogoče očitati le v okviru dogovora o ceni prevoza, ki je bil sklenjen njima, ne glede na to, da je oškodovanec kasneje svoj zahtevek za poplačilo (kot je razvidno iz izstavljenega računa na l. št. 6) prilagajal svoji seznanitvi o višini plačila, ki ga je za prevoz obtožencu plačal naročnik, kar smiselno izhaja tudi iz njegovega premoženjskopravnega zahtevka (list. št. 34). Dogovorjena cena za opravljen prevoz je bila namreč po navedbah oškodovanca 4.600,00 EUR, kar pa je več, kot pa je bilo izplačano za prevoz (brez stojnine) obtožencu, ki pa je za prevoz prejel 4.550,00 EUR(brez stroška stojnine), zato je utemeljen očitek pritožbe, da je dogovor v taki višini pod vprašanjem.

9. Ker so torej razlogi v izpodbijani sodbi o tem, kolikšen je bil dejanski dogovor o ceni prevoza med obtožencem in oškodovancem pomanjkljivi, obstaja pa tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je prvo sodišče izhajalo iz zneska, ki ga je za plačilo prevoza dobil plačanega obtoženec (vključujoč še stojnino!), ne pa iz dejanskega dogovora o ceni, ki sta jo obtoženec in oškodovanec dogovorila, se je s tem prvemu sodišču pripetila bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, ki ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek (prvi odstavek člena 392 ZKP).

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponoviti dokazni postopek in v vnovičnem odločanju z natančnejšim zaslišanjem škodovanca ugotoviti, kolikšen je bil dejanski dogovor o ceni prevoza med obtožencem in oškodovancem in nato glede na sodbeni izrek o tem, v kolikšen obsegu se obtožencu očita preslepitveni namen z jasnimi razlogi svojo odločitev tudi pojasniti. Ob tem pa bo, kar utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, moralo v primeru, če bo obtoženec znova spoznan za krivega, posebno pozornost posvetiti tudi odločanju o posebnem pogoju, ki ga je z izpodbijano sodbo naložilo v izpolnitev obtožencu v okviru izrečene pogojne obsodbe v znesku 4.428,00 EUR, zlasti iz razloga, ker je obtoženec kot gospodarski subjekt pristal v stečajnem postopku, v katerem naj bi oškodovanec tudi prijavil svojo terjatev. Zato bo v zvezi z odločitvijo v tem delu moralo vpogledati v spisovno gradivo o vodenju stečajnega postopka opr. št....pri Okrožnem sodišču v ..., česar doslej še ni storilo in nato glede na te ugotovitve ob pravilnem razlogovanju pravil insolvenčnega prava (člen 408 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) odločiti, ali je naložitev posebnega pogoja v takih primerih ob izrečeni pogojni obsodbi dopustna. Prav tako pa tudi ne bo smelo prezreti odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018, iz katere izhaja, da iz določb členom 100-111 ZKP izhaja, da odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni tudi odločanje v sporih iz premoženjskopravnih razmerij med obtožencem in drugo fizično ali pravno osebo, čeprav se načeloma o sporih iz premoženjskopravnih razmerjih odloča v pravdnem postopku. Pri tem mora sodišče upoštevati, da pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde, ki temelji na kazenskopravni normi sam po sebi še ne zadošča tudi za pravni sklep o civilnopravnih posledicah, saj je kazenskopravna norma namreč kot sekundarno pravno posledico (pravno sankcijo) določa zgolj kazenskopravno posledico, ne pa tudi civilnopravnih, kar velja v primeru, ko je obtoženec v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, katerega zakonski znak je pridobitev protipravne premoženjske koristi, povzročitev škode ali podobno. Zato je pri presoji o premoženjskopravnih zahtevkih v kazenskem postopku potrebno upoštevati tudi dinamiko obligacijskega razmerja med obtožencem in oškodovancem, medtem ko je za presojo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde praviloma upošteven prvenstveno čas izvršitve kaznivega dejanja. Po stališču citirane odločbe to pomeni, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, zato mora pri tem navesti tudi formalne vire, na podlagi katerih je svojo odločitev sprejelo ter dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo. Slednje pomeni, da bo torej v obravnavanem primeru prvo sodišče v primeru, če bo spoznalo obtoženca v vnovičnem sojenju za krivega in če bo na podlagi določb civilnega prava oškodovancu prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek, moralo odločiti tudi o pripadkih priglašenega premoženjskopravnega zahtevka (ki jih oškodovanec tudi uveljavlja), ki morajo biti v sodbenem izreku natančno definirani (nastop zamude glede plačila oziroma zapadlost računa), kar utemeljeno problematizira tudi pritožba. Le tako ponovljen postopek bo lahko ponudil odgovor na vprašanje, ali je očitek v obtožbi o preslepitvenem namenu obtoženca napram oškodovancu za znesek 4.600,00 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe utemeljen, oziroma, ali je utemeljen tudi oškodovančev premoženjskopravni zahtevek, ki ga je doslej priglasil v višini 4.650,00 EUR že dne 24. 2. 2015 in ga pavšalno utemeljuje kot dolg iz naslova opravljenega prevoza skupaj s stroški svojega odvetnika, česar posebej ne specificira, obresti pa uveljavlja od 7. 6. 2013 dalje, ko naj bi obtoženec po navedbah oškodovanca prejel plačilo s strani naročnika (priglašen premoženjskopravni zahtevek na list. št. 34), medtem ko iz sodbenega izreka izhaja prisoja pripadkov od dneva zapadlosti računa, kar pa iz izdanega računa ni razvidno. Navedeno torej pomeni, da bo moral oškodovanec natančno specificirati svoj premoženjskopravni zahtevek, zlasti pripadke, saj tega doslej še ni storil.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Datum zadnje spremembe:
03.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMDM4