<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 65939/2010-302
ECLI:SI:VSRS:2015:I.IPS.65939.2010.302

Evidenčna številka:VS2007525
Datum odločbe:18.06.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 65939/2010
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Marko Šorli, Maja Tratnik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:presoja pritožbenih navedb - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - opis kaznivega dejanja

Jedro

Odločba pritožbenega sodišča je namenjena strankam, ki poznajo izpodbijano sodbo kot tudi svojo pritožbo ter pritožbo nasprotne stranke, zato je odveč v obrazložitvi navajati vsebino sodbe sodišča prve stopnje in vsebino pritožbe, seveda pa mora biti odločitev sodbe pritožbenega sodišča argumentirana, logična in prepričljiva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila M. B. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi istega določila ji je bila izrečena kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po členu 105. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovancu T. Inc., Delaware, ZDA, priznalo premoženjskopravni zahtevek v znesku 204.758,59 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 9. 2003 dalje do plačila posameznih računov. Sodišče je nadalje odločilo še, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi obsojenkine zagovornice in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki izrečeno kazen znižalo na eno leto in šest mesecev zapora, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila obsojenkina zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb ZKP, in sicer iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljane procesne kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa tudi obširno uveljavlja nedopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kršitev materialnega kazenskega zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP po stališču vrhovnega državnega tožilca tako ni podana, saj iz samega opisa dejanja izhaja tudi subjektivni odnos, ko storilec pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, nato pa obveznosti ne izpolni in si pridobi korist ali povzroči škodo. Takšno ravnanje, iz katerega je razvidna zavest in volja obsojenke, oškodovati drugega oziroma si pridobiti protipravno premoženjsko korist, je iz konkretnega opisa razvidna in tako opis izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Pri naklepnih kaznivih dejanjih namreč ni potrebno posebej navesti v izreku, da je storilec ravnal naklepno oziroma v obravnavanem primeru z goljufivim namenom, ker to že abstraktni opis zakonsko opredeljenega kaznivega dejanja ne zahteva. Iz samega opisa dejanja pa je v tem primeru razvidna tudi zavest in volja obsojenke in vzročna zveza med njenim ravnanjem in posledico. Sodišče pa je tudi subjektivni odnos obdolženke pri storitvi kaznivega dejanja zelo podrobno obrazložilo v točki 43 sodbe. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je pravilna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njeni zagovornici.

B.

5. Zagovornica vidi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP v tem, ker pritožbeno sodišče določenih pritožbenih navedb sploh ni obravnavalo in obrazložilo, večino ostalih pa je zavrnilo pavšalno, zgolj z navedbami, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna oziroma s sklicevanjem na razloge prvostopenjske sodbe. Pritožbeni očitki so bili namreč konkretni in obrazloženi in takšni bi morali biti tudi razlogi drugostopenjske sodbe. Po stališču vložnice tako sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje obrazložitve glede pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na odločilna dejstva kot so: kdo je oškodovanec in zastopnik družbe, o v pritožbi zatrjevanem dejstvu, da je imela obsojenka finančne težave zaradi zaprtja DutyFree-jev, o navedbah o nelogičnostih v izvedenskem mnenju, neobrazloženo ostaja razhajanje, da le del mnenja ugotavlja, da bi naj imela obsojenka za 159,00 EUR nedefiniranih odlivov, po drugi strani pa, da so vse priče vedele za njene finančne težave zaradi ukinitve prostocarinskih prodajaln, o bistvenih napakah v mnenju se sodišče kljub dokaznemu predlogu obrambe, da se jih preveri z drugim izvedencem finančne stroke, ni opredelilo in tako manjka presoja in obrazložitev konkretnih pritožbenih razlogov, s katerimi je obramba že v postopku na prvi stopnji utemeljevala potrebnost izvedbe dokaza z novim izvedencem, zaključek sodišča, da je obsojenka porabila 169.000,00 EUR nedefiniranih odlivov je le pavšalen, prav tako pa pritožbeno sodišče tudi nič ne pove o naklepu in višini škode, ki naj bi jo povzročila obsojenka.

6. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Odločilna dejstva so tista dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost storilca. Predstavljajo torej dejanski temelj sodbe. V obravnavani kazenski zadevi pritožbeno sodišče ni ugotavljalo nikakršnih odločilnih dejstev, saj ni opravilo obravnave, vsa odločilna dejstva pa so bila ugotovljena s sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je tem zaključkom le pritrdilo. S takšnim ravnanjem pa seveda ni moglo kršiti določbe 11. točke prvega odstavka 375. člena ZKP, torej storiti absolutne bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, lahko pa bi kršilo (seveda, če bi bila kršitev podana) prvi odstavek 395. člena ZKP. Dolžnost pritožbenega sodišča je namreč presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Glede na to, da je odločba pritožbenega sodišča namenjena strankam, ki poznajo izpodbijano sodbo kot tudi svojo pritožbo ter pritožbo nasprotne stranke, je odveč v obrazložitvi navajati vsebino sodbe sodišča prve stopnje in vsebino pritožbe, seveda pa mora biti odločitev sodbe pritožbenega sodišča argumentirana, logična in prepričljiva.

7. V konkretni kazenski zadevi je zagovornica podobne ugovore, kot jih je navajala v pritožbi navedla že pred sodiščem prve stopnje in je to sodišče o vseh navedenih pomislekih že zavzelo stališče. Tako se je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe jasno opredelilo, kdo je oškodovanec in zakaj pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti ni pomembno, kdo poda kazensko ovadbo, v točki 9 zakaj je ocenilo, da je S. P. zastopnik družbe, izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke pa je sodišče ocenjevalo od točke 13 do 31, povsem prepričljivo in jasno je obrazložilo tudi, zakaj ni sledilo zagovoru obsojenke, da računov ni plačala zaradi objektivne nezmožnosti plačila kot posledice spremenjenih razmer na trgu (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje od točk 32 do 36), kakor tudi zavajanje oziroma preslepitev S. P. (točke 37, 38 do 41). Ker se vložnica zahteve z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ni strinjala, je v pritožbi uveljavljala razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pri tem ponovno izhajala iz zagovora obsojenke, ki ga je ocenilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pritožbo vložnice zavrnilo kot neutemeljeno in pri tem pojasnilo, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje vsebuje prepričljivo, obsežno, natančno ter dokazno podprto, predvsem pa pravilno oceno vseh izvedenih dokazov in vsakega posebej, ter obrazložilo, zakaj sodišče ni sledilo obsojenkinemu (tedaj obtoženkinemu) zagovoru in v katerih delih ter s katerimi dokazi je bil izpodbit, tako, da je v celoti pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje. Za tem pa je v točkah od 5 do 7 še dodatno pojasnilo, zakaj ima sodba sodišča prve stopnje prepričljive razloge oziroma, zakaj zagovor obsojenke ne vnaša dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Res je, da se je pri tem glede določenih zaključkov sklicevalo na razloge, ki jih vsebuje določen odstavek s pritožbo izpodbijane sodbe, vendar s tem pritožbeno sodišče ni kršilo določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Kot je bilo že pojasnjeno, obsojenka in njena zagovornica vsebino sodbe poznata in ponavljanje argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje k obrazložitvi drugostopenjske sodbe, ki tem zaključkom pritrjuje ne bi ničesar pripomoglo. Zato uveljavljana kršitev iz prvega odstavka 395. člena ni podana. Nestrinjanje z dejanskimi zaključki obeh sodišč v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, pa pomeni izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vložiti. Vložnica namreč tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja svoja stališča in zaključke glede obstoja oziroma neobstoja določenih dejstev, ki se nanašajo na ugotovitev sodišča o oškodovancu oziroma zastopniku oškodovane družbe, na izračun potrebne provizije, na izračun nedefiniranih odlivov, na neupoštevanje gotovinskih plačil stroškov poslovanja, na naklep in višino škode, to je stališča, ki jih je obsojenka navajala že v svojem zagovoru in ki so bila kot rečeno, skrbno ocenjena s sodbo sodišča prve stopnje, ki jih je vložnica ponovila v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in o katerih je zavzelo stališče tudi pritožbeno sodišče, s čimer pa, kot je bilo že povedano, ne more uspeti, saj navedeno predstavlja nedovoljen razlog za vlaganje tega izrednega pravnega sredstva.

8. Prav tako tudi ni neobrazložena, kot to navaja vložnica v zahtevi, zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca finančne stroke. Sodišče je namreč ocenilo izvedensko mnenje postavljene izvedenke kot strokovno, natančno in popolno in s tem tudi verodostojno in ga je v celoti sprejelo, saj je izvedenka po oceni sodišča prepričljivo odgovorila na vsa dodatna vprašanja in očitke s strani obdolženke oziroma obrambe, zaradi česar tudi ni podlage za postavitev novega izvedenca. Pritožbeno sodišče je takšnim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrdilo (četrti odstavek sodbe pritožbenega sodišča). Da tudi to sodišče šteje izvedensko mnenje postavljene izvedenke za strokovno in pravilno, pa nenazadnje izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve sodbe, kjer se sodišče pri zavračanju pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, sklicuje na mnenje izvedenke. Glede na navedeno pritožbeno sodišče po oceni Vrhovnega sodišča ni kršilo določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče argumentirano obrazložilo, zakaj niso podani razlogi iz 258. člena procesnega zakona, ki opravičujejo postavitev drugega izvedenca, pritožbeno sodišče pa je tem zaključkom pritrdilo. Nestrinjanje z navedenim, s selektivnim povzemanjem delov vsebin posameznih izvedenih dokazov, na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče, zagovornica uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Kršitev kazenskega materialnega zakona pa vidi zagovornica v tem, da je nesklepčen in nepopoln opis dejanja v izreku, ker iz opisa ne izhaja, da bi imela obsojenka goljufiv naklep, saj so bile finančne težave tiste, ki so jo pripeljale do tega, da ni izpolnila obveznosti. Iz opisa dejanja po stališču obrambe nadalje ni razvidna vzročna zveza med posredovanimi podatki obsojenke za jamstvo in nastankom škode, prav tako pa je nepremičnine v Kranjski gori prodala šele leto dni po prekinitvi poslovnega odnosa in po prenehanju pogajanj o izvensodni poravnavi, kar že logično ne kaže na noben goljufiv namen. Tudi ta kršitev ni podana. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je obsojenka prikazovala predstavniku oškodovane družbe, da bodo obveznosti izpolnjene …, da bo izstavljene račune poravnala v roku 30 dni …, česar pa ni storila, temveč je lažnivo navajala, da je v začasnih finančnih težavah, da bo dolg poplačala s posojilom družinskega prijatelja iz Nemčije R. J. ter da za plačilo jamči s svojimi nepremičninami v Kranjski gori, s čimer ga je preslepila, da ji dobave ni takoj prekinil, temveč je to storil šele v juliju 2003, ko je uvidel, da s svojimi obljubami ne misli resno … dve od treh zgoraj navedenih nepremičnin je 9. 6. 2004 prodala …, kljub temu pa obveznosti ni poravnala, prav tako pa ji R. J. ni nameraval posoditi nobenega denarja, zaradi neplačila je nastala premoženjska škoda … V izreku je tako vsebovan jasen očitek lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin - preslepitev poslovnega partnerja, da bo račune, ki bi jih obsojenka sicer morala plačati v 30-tih dneh, kot se je zavezala, plačala, ko bo prejela denar od družinskega prijatelja iz Nemčije, zaupanje oškodovanca pa je podkrepila še z navedbo, da jamči s tremi nepremičninami v Kranjski gori, očitno pa računov ni nameravala plačati, saj jih ni plačala ne v roku in ne kasneje in tudi ne tedaj, ko je nepremičnine prodala. Takšno ravnanje, kjer storilec lažno prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, čeprav ve, da temu ni tako, pa jasno kaže tudi na storilčev psihični odnos do dejanja oziroma njegov goljufivi namen, kar pa se lahko stori le z naklepom. Res je sicer, kot na to opozarja vložnica v zahtevi, obsojenka nepremičnine prodala kasneje, ko je bil poslovni odnos že prekinjen, vendar ta okoliščina ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, saj je sodišče na podlagi navedenega le sklepalo o tem, da je obsojenka ob izvajanju posla oškodovanca preslepila, oziroma mu lažno prikazovala, da bodo obveznosti izpolnjene, čeprav tega namena takrat ni imela. Ker ji zaradi lažnega obljubljanja o plačilu in navajanj o pričakovanem kreditu oškodovanec ni prekinil dobave, mu je posledično nastala škoda v seštevku neplačanih računov. S tem pa je podana tudi vzročna zveza med obsojenkinim ravnanjem in nastalo posledico. Sicer pa je subjektivni element tega kaznivega dejanja obširno obrazložen v točki 43 sodbe sodišča prve stopnje.

10. Slednjič pa vložnica tudi ne more uspeti z očitkom, da je sodišče kršilo materialno pravo pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku, ker v taki višini v civilnem postopku premoženjskopravni zahtevek nikoli ne bi bil priznan. Vrhovno sodišče namreč glede na strogo določene meje preizkusa izpodbijane sodbe pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) pavšalnih očitkov oziroma posplošenih navedb o kršitvah zakona ne preizkuša. Kršitve zakona mora namreč vložnik v zahtevi obrazložiti in tako ne zadošča, če navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ali če samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Če uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. V tej zadevi je sodišče priznalo oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v višini ugotovljene škode skupaj z zamudnimi obrestmi. Katero določbo kazenskega materialnega ali procesnega zakona naj bi sodišče s tem kršilo, vložnica ne obrazloži, niti ne pove katero določbo materialnega civilnega zakona naj bi kršilo, samo izražanje nestrinjanja z višino prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, pa pomeni enako kot prej le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno presodilo, da niso podane kršitve materialnega ali procesnega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v pretežni meri vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri višini dosojene povprečnine pa je sodišče upoštevalo poleg obsojenkinih premoženjskih razmer in zapletenosti zadeve še tarifo določeno v Zakonu o sodnih taksah.


Zveza:

ZKP člen 395, 395/1, 420, 420/2. KZ člen 234a, 234a/1, 234a/2.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgyNzA1