<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sklep II Kp 14857/2013
ECLI:SI:VSMB:2018:II.KP.14857.2013

Evidenčna številka:VSM00011190
Datum odločbe:22.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Simona Skorpik (preds.), Boris Štampar (poroč.), Barbara Debevec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - oprostilna sodba - dokazna ocena sodišča prve stopnje - razveljavitev sodbe

Jedro

Pritrditi je pritožbi, ko graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z ocenjevanjem izpovedb oškodovanca, ne pa v enaki meri tudi s kritično oceno zagovora obdolženca in vseh ostalih izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugim predsednikom senata.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I k 14857/2013 z dne 12. 7. 2017 na podlagi 3. točke 258. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega J.V. oprostilo obtožne za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun. Po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je sprejelo odločitev, da je obdolženec dolžan povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, in sicer v višini 243,33 EUR v roku 145 dni po prejemu plačilnega naloga. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolžencu izreče kazensko sankcijo, kot je bila predlagana na zadnji glavni obravnavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženega, odvetnik J.L. V njej predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da ne bi bilo nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka, zlasti še, ker ima pritožba prav, ko ugotavlja, da sodišče prve stopnje zagovora obdolženca in izvedenih dokazov ni dovolj natančno in kritično ocenilo. To pa zahteva ponovitev dokaznega postopka z izvedbo vseh razpoložljivih dokazov in njihovo ponovno ter kritičnejšo oceno.

6. Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe, ker je prišlo do zaključka, da ni najti dovolj dokazov, da je storil očitano mu nadaljevano kaznivo dejanje. Kot je zapisalo v obrazložitvi sodbe (točka 7) je ravnalo po doktrini „in dubio pro reo“, po kateri mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca, če ni z vso gotovostjo dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Po stališču prvostopnega sodišča vsako neplačilo še ne pomeni goljufije in obdolženčevega neplačila predmetnih računov, ki mu jih je izstavil oškodovanec, ni mogoče oceniti z goljufijo. Sledilo in verjelo je zagovoru obdolženca, da jih ni plačal zato, ker oškodovanec svojega dela ni opravil, glede na izvedene dokaze pa je po presoji prvostopnega sodišča mogoč tudi zaključek, da bi obdolženec račune plačal, v kolikor bi le ti bili utemeljeni. Tako obdolžencu ni mogoče dokazati goljufivega namena. Zagovor obdolženca, da oškodovanec ni opravil dela je namreč potrdila priča J.V., ta priča pa je tudi izpovedala, da je oškodovanec prišel samo na koncu in mu dal v podpis situaciji, na katerih je s podpisom priča potrdila njen prejem, ne pa kaj drugega. Priča B.C. se oškodovanca sploh ne spomni in tudi ne ve kakšen bi naj bil, priča A.K. pa je izpovedala, da je oškodovanec na gradbišče prihajal približno enkrat na teden ali na dva tedna ter se tam zadržal od ene do dveh ur. Oškodovanec sam ni znal časovno opredeliti, kako dolgo je potekalo delo na gradbiščih, gradbišč ni znal prostorsko umestiti, kar kaže, da na njih ni bil pogosto prisoten, njegova izpovedba, da je na gradbišče hodil skoraj vsakodnevno ter da se je o tem vodil gradbeni dnevnik, pa ni skladna z izvedenimi dokazi. Zatrjeval je, da je situacije izdajal mesečno, za tem pa diametralno izpovedal, da je bilo odvisno, kdaj jih je izdajal. S fotografijami gradbišč ni uspel dokazati svoje prisotnosti na njih, prav tako pa njegova prisotnost ni razvidna iz listinskih dokazov, vsled česar je tudi njegovo izpovedbo štelo za neverodostojno.

7. Pritožba navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje utemeljeno graja, pri tem pa pravilno opozarja, da je oškodovanec tekom kazenskega postopka ves čas vztrajal pri tem, da je svoje delo na gradbiščih opravil tako, kot se je glede tega dogovoril z obdolžencem in da slednji ni ugovarjal ne kvaliteti njegovega dela, ne pogostosti njegove prisotnosti na posameznem gradbišču, pri čemer se je z obdolžencem dogovoril, da bo za družbo V.T.d.o.o. opravljal delo vodenja gradbišč na 4 gradbiščih istočasno, na katerih je navedena družba izvajala gradbena dela. Dogovorila sta se, da bo obdolženec delo naročil z izdajo naročilnic, obdolženi pa mu je zagotovil, da bo opravljeno delo plačano po izstavitvi pisnih situacij. Ko je oškodovanec pisne situacije izstavil obdolžencu, sta jih obdolženi in njegov sin, ki je v družbi V.T. d.o.o. opravljal funkcijo direktorja, podpisala, ne da bi imela kakršnekoli pripombe. Oškodovanec je vztrajal, da je zaračunal opravljeno delo, da obdolženec na njegovo delo ni imel prav nobenih pripomb ter da mu je šele po izdaji situacij, ko bi moral poskrbeti za to, da družba V.T. d.o.o. oškodovancu za opravljeno delo plača, začel govoriti o tem, da bi dogovorjeno plačilo znižala, ker njemu niso plačevali. Pritožba pravilno opozarja, da ni spregledati, da bi v primeru, v kolikor bi zatrjevanje obdolženega, da je bila njegova namera zmanjšanega plačila dejanska in resna, obdolženi do danes vsaj v tem delu realiziral plačilo oškodovancu, česar pa ni storil. Nesporno je, da je obdolženi kritične račune prejel, da jih ni plačal, pa tudi ne zavrnil, saj v zvezi s tem ni ponudil nobenega dokaza, oškodovanec pa je prepričljivo izpovedoval, da se je obdolženi v zvezi s plačilom vseskozi zgovarjal, da vsega ne more plačati. Pri tem nikoli ni navedel, koliko pa je pripravljen plačati za delo oškodovanca. Pritrditi je pritožbi, da zagovor obdolženca, da sta on in sin s podpisom situacij, ki jih je izdal oškodovanec, potrdila zgolj prejem situacij, ne pa jih s tem tudi priznala, ne zvezi prepričljivo, zlasti še, ker je obdolženi na opisan način z oškodovancem že posloval, kot sta to oba povedala, torej je na podlagi izstavljenih situacij izvršil plačilo za opravljeno delo oškodovancu.

8. Pritožba utemeljeno graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izpovedbe oškodovanca, v katerih prvostopno sodišče ugotavlja razlike, po pritožbi pa v celoti prezre časovno oddaljenost obravnavanega dejanja, ko je preteklo že 8 let, ne upošteva pa, da izpovedba oškodovanca ni ovržena, ko zatrjuje, da je obdolženi račune prejel, da jih ni plačal, pa tudi ne predhodno zavrnil, temveč, da se je v zvezi s plačilom vseskozi zagovarjal, da jih ne more plačati, pri tem pa nikoli povedal, koliko pa bi potem lahko plačal. V izvršilnem postopku pa je družba V.T. d.o.o. ugovarjala izvršbi celo z navedbo, da ji ni znano, na kaj bi se naj računi oškodovanca nanašali. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo tudi izpovedbo priče K., ki je na vprašanje, kdo je opravljal vlogo nadzornega in kako jo je opravljal in kakšne so bile njegove naloge in ali je oškodovanec delo opravil, potrdil, da je navedeno delo opravil oškodovanec, pri tem pa tudi potrdil njegovo prisotnost in vlogo na gradbišču.

9. Po vsem navedenem pa pritožba pravilno ne prezre tudi to, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, čeprav je ob enakih dokazih in zagovoru obdolženca s prvo sodbo z dne 7. 12. 2015, ki je bila sicer razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot je to razvidno iz sklepa višjega sodišča II K 14857/2013 z dne 7. 7. 2016, obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja. V prvi sodbi se namreč sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič C. in K., ki pa po pritožbi s svojimi izpovedbami obdolženca ne razbremenjujeta, izostanek dokazne ocene izpovedb navedenih prič pa je v prvem postopku predstavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Po obrazloženem se pokaže, da je pritrditi pritožbi, ko graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z ocenjevanjem izpovedb oškodovanca, ne pa v enaki meri tudi s kritično oceno zagovora obdolženca in vseh ostalih izvedenih dokazov. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje pred drugega predsednika senata (prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP). V njem bo sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so pomembni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, jih skrbno in tehtno ocenilo, obdolženčev zagovor pa preverilo tudi glede njegove trditve, da je bil oškodovancu pripravljen delno plačati opravljeno delo, kateremu je v napadeni sodbi nekritično sledilo, ne da bi obdolženca izprašalo, ali torej priznava, da je oškodovanec opravil delo in v kakšnem obsegu in znesku je pripravljen to delo plačati in zakaj tega ni storil že doslej.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 392, 392/1, 392/4
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Datum zadnje spremembe:
17.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4MjM5