<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 4680/2016
ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.4680.2016

Evidenčna številka:VSM00004545
Datum odločbe:10.08.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Simona Skorpik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja - preslepitveni namen

Jedro

Kaznivo dejanje poslovne goljufije se lahko stori na dva alternativno določena izvršitvena načina, in sicer bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene. Tako določena izvršitvena načina se med sabo v bistvu pojmovno dopolnjujeta, saj lahko storilec s svojim ravnanjem hkrati lažnivo prikazuje dejanske okoliščine (npr. da bo dolg poravnal), hkrati pa prikrije dejanske okoliščine, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene (npr. zamolči svojo plačilno sposobnost). V obeh primerih je posledica zmotna predstava oškodovanca, da bo storilec obveznost izpolnil.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obtožene C.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo C.G. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku treh let od pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu F.F. znesek 13.550,00 EUR. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 bo določena kazen izrečena tudi, če obtoženka v navedenem roku oškodovancu ne bo povrnila zneska 13.550,00 EUR. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Prav tako je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da je obtoženka dolžna oškodovancu plačati znesek 13.550,00 EUR, s presežkom v znesku 1.450,00 EUR pa je slednjega napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženke iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navajajo, da so razlogi sodbe o preslepitvi in prikrivanju v nasprotju z izpovedbo oškodovanca in obrazložitvijo sodbe, izvajanja sodišča o poraznem finančnem stanju obtoženke pa v nasprotju z listinami v spisu. Vendar pritožniki teh svojih navedb ne konkretizirajo, iz vsebine obrazložitve pritožbe pa izhaja, da prvostopnemu sodišču očitajo napačno oceno izvedenih dokazov in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Pritožba nadalje izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obramba že tekom postopka na prvi stopnji izpostavila nedoslednost pri inkriminaciji očitanega kaznivega dejanja, saj se najemne pogodbe za poslovne prostore v skladu z Zakonom o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) lahko sklepajo zgolj v pisni obliki, zaradi česar pod inkriminacijo ne morejo biti zajeti ustni dogovori, zato bi lahko govorili o najemnini le v višini, ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo. Pritožniki pa tudi v tem delu ne konkretizirajo, v čem naj bi to predstavljalo zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče pa zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev ni ugotovilo. Četudi ZPSPP za najem poslovnih prostorov predpisuje strogo obličnost, pa tak ustni dogovor, sklenitvi in izvajanju katerega obtoženka niti ni oporekala, ne izključuje obstoja kaznivega dejanja poslovne goljufije in odgovornosti zanj. Odločilno je namreč, da je bil tak dogovor dejansko sklenjen in se je tudi izvajal ter da se je obtoženka zavedala svojih obveznosti, a jih vseeno ni izpolnila in pri tem ob izvajanju take pogodbe ravnala s preslepitvenim namenom.

6. Prav tako ni mogoče soglašati s pritožbenimi izvajanji, da naj bi bil krivdorek v nasprotju z določbo 228. člena KZ-1, ker se preslepitev in prikrivanje med sabo pojmovno izključujeta. Kaznivo dejanje poslovne goljufije se lahko namreč stori na dva alternativno določena izvršitvena načina, in sicer bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene. Tako določena izvršitvena načina se med sabo v bistvu pojmovno dopolnjujeta, saj lahko storilec s svojim ravnanjem hkrati lažnivo prikazuje dejanske okoliščine (npr. da bo dolg poravnal), hkrati pa prikrije dejanske okoliščine, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene (npr. zamolči svojo plačilno sposobnost). V obeh primerih je posledica zmotna predstava oškodovanca, da bo storilec obveznost izpolnil. Pa tudi iz opisa očitanega kaznivega dejanja je jasno razvidno, da je obtoženka s svojim ravnanjem uresničila oba izvršitvena načina tako, da se ta dopolnjujeta, saj je oškodovancu po eni strani zatrjevala, da bo svoje obveznosti poravnala, po drugi strani pa zamolčala, da jih ne bo mogla poravnati, saj je vedela, da najemnine ne bo mogla plačati, s čimer je oškodovanca prepričala v nadaljevanje izvajanje najemne pogodbe.

7. Pritožniki v uvodu svoje pritožbe navajajo tudi, da se pritožujejo zaradi kršitev kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, vendar pa iz vsebine pritožbenih navedb ni razbrati, v kateri smeri bi naj prvostopno sodišče zagrešilo izpostavljene kršitve kazenskega zakona, pritožbeno sodišče pa jih ob preizkusu prvostopne sodbe ni ugotovilo. Prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo pritožniki izpostavljajo v nadaljevanju svoje pritožbe. S tem ko je sodišče prve stopnje ob izreku pogojne obsodbe s posebnim pogojem še dodatno odločilo, da bo po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 v pogojni obsodbi določena kazen izrečena tudi, če obtoženka posebnega pogoja v določenem roku ne bo izpolnila, kazenske sankcije ni izreklo zunaj zakonskih meja, niti ni izreklo kazenske sankcije, ki je zakon sploh ne pozna, kot si to napačno razlagajo pritožniki. Prvostopno sodišče je obtoženko zgolj dodatno opozorilo na morebitno posledico neizpolnitve posebnega pogoja.

8. Neutemeljena je pritožba zagovornikov tudi v delu, ko grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je prvostopno sodišče ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obtoženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, le že v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

9. Bistvo pritožbenih navedb je v ponavljanju zagovora obtoženke, da ji ni moč očitati preslepitvenega namena, saj je oškodovanca obveščala o svojem poslovanju. Njen zagovor je v tej smeri prepričljivo zavrnilo že prvostopno sodišče, saj ga je celovito ocenilo, upoštevajoč vse izvedene dokaze. Kot je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 9 in 10 napadene sodbe, je obtoženka ob izvajanju pogodbe ravnala s preslepitvenim namenom, saj je oškodovancu obljubljala, da bo poravnala dolgovano najemnino ter mu pri tem zatrjevala, da si ureja kredit oziroma asignacijo, v podkrepitev svojih navedb pa je tudi podpisovala listine, s katerim je dolg pripoznala in se zavezala, da bo dolg odplačevala po vnaprej določeni shemi. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da podpisovanje takšnih listin dokazujejo njen preslepitveni namen in tako nikakor ne gre za zgolj malomarnost na strani obtoženke, kot to skuša prikazati pritožba. Obtoženka je namreč s podpisom listin, pri čemer niti ni relevantno, kdo jih je sestavil, pri oškodovancu dodatno utrdila njegovo prepričanje, da bo obveznosti izpolnila, čeprav se je glede na svojo finančno situacijo zavedala, da tega ne bo mogla storiti, s tem pa si je zagotovila nadaljnjo uporabo najemnih prostorov, pri tem pa zgolj obveščanje oškodovanca o težavah s poslovanjem ne izključuje preslepitvenega namena obtoženke, saj oškodovanec ni bil seznanjen s celotnim finančnim stanjem obtoženke, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je preslepitveni namen obtoženke podkrepljen z drugimi izvedenimi dokazi, pritožba, ki skuša prepričati v nasprotno, pa neutemeljena.

10. Pritožniki neutemeljeno izpostavljajo, da bi oceno obtoženkinega finančnega stanja lahko podal zgolj izvedenec finančne stroke. Prvostopno sodišče je svojo oceno v zvezi s tem podalo na podlagi finančne dokumentacije v spisu, in sicer izpiskov računovodskih izkazov, seznama izvršb in blokad ter izpisa prometa na njenem transakcijskem računu. Gre za dokumentacijo, ki jo je sodišče sposobno samo ustrezno tolmačiti ter na njeni podlagi podati ustrezno dokazno oceno finančnega stanja. Tako je prvostopno sodišče po oceni pritožbenega sodišča podalo pravilne zaključke, da je bilo finančno stanje obtoženke porazno oziroma slabo, morebitno izvedensko mnenje pa tudi ne bi pripeljalo do drugačnih zaključkov, kot jih je s tem v zvezi v točki 10 napadene sodbe podalo prvostopno sodišče.

11. Pritožba nadalje graja ugotovljeno višino premoženjske škode, ki je nastala oškodovancu. Pri tem neutemeljeno napada časovni okvir inkriminacije kaznivega dejanja, saj očitan čas storitve kaznivega dejanja pravilno zajema obdobje najema, za katerega je bila obtoženka dolžna poravnati najemnino, kar je v obravnavanem primeru odločilno dejstvo, ne pa datum zapadlosti posameznih najemnin, kot si to napačno razlagajo zagovorniki. V zvezi z obdobjem najema pritožniki še izpostavljajo, da naj bi oškodovanec dne 21. 3. 2014 najemno pogodbo odpovedal, čemur ni utemeljeno sledilo že sodišče prve stopnje. Pritožba namreč povsem selektivno izpostavi elektronsko sporočilo s tega dne, pri tem pa spregleda nadaljnjo korespondenco med obtoženko in oškodovancem, iz katere izhaja, da se je izvajanje najemne pogodbe kljub temu nadaljevalo, kot je to ugotovilo že prvostopno sodišče. Glede na navedeno je torej prvostopno sodišče pravilno ugotovilo višino premoženjske škode, ki je oškodovancu nastala zaradi neplačila najemnin v obdobju od 1. 1. 2013 do 28. 2. 2015, tako da se vsa ostala pritožbena izvajanja v tej smeri pokažejo kot neutemeljena.

12. Ker pritožba v preostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

13. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o določitvi posebnega pogoja. Na določitev posebnega pogoja namreč ne vpliva premoženjsko stanje obtoženke, niti morebitni uveden postopek osebnega stečaja. Premoženjsko stanje obtoženke se namreč lahko v teku preizkusne dobe spremeni, postopek osebnega stečaja pa predstavlja zgolj začasno oviro za izpolnitev posebnega pogoja. To pomeni, da bo obtoženka tudi po prenehanju stečajnega postopka še vedno dolžna plačati preostanek obveznosti, naložene v pogojni obsodbi, če ta ne bo poplačana v stečajnem postopku. Če obtoženka posebnega pogoja morebiti ne bo izpolnila, pa se bo njena sposobnost izpolniti posebni pogoj preverjala v posebnem postopku, v katerem preklic pogojne obsodbe niti ni nujen, če bi bilo ugotovljeno, da obtoženka posebnega pogoja iz objektivnih razlogov ne bi mogla izpolniti (506. člen ZKP). Tako je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je obtoženki zaostrilo pogojno obsodbo z določitvijo posebnega pogoja. Sicer pa je preizkus odločbe o kazenski sankciji pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obtoženke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obtoženkine krivde ter ostale okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Obtoženki je izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njeno korist.

14. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku napačna in v nasprotju z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Uvedba postopka osebnega stečaja ne vpliva na odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku, niti navedena zakona ne določata, da se adhezijski postopek prekine ali ustavi, če je zoper obtoženko uveden postopek osebnega stečaja. Odločitev prvostopnega sodišča bi bila materialnopravno napačna le v primeru, če je do poplačila terjatve v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, saj s poplačilom terjatve v stečaju (delno) preneha tudi odškodninska terjatev oškodovanca, ker je škoda, ki mu je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena.1

15. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, o pritožbi zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člena ZKP).

16. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženko v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 7854/2011 z dne 5. 3. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTYx