<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM sodba II Kp 55900/2013
ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.55900.2013

Evidenčna številka:VSM0023369
Datum odločbe:02.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Miro Lešnik (preds.), Zdenka Klarič (poroč.), Slavica Gabrovec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - posebni pogoj - pregon po uradni dolžnosti

Jedro

Pritožbeno sodišče pa navaja, da za pregon obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 228/I KZ-1, ni potreben predlog oškodovanca, ampak se pregon začne po uradni dolžnosti. Zato okoliščina, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, ne more imeti nobenega pravnega učinka in so pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik očitno meri na kršitev člena 371/I-5 ZKP, neutemeljene.

- Podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje imelo v dopisu zakonite zastopnice oškodovane družbe D. d.o.o., iz katerega izhaja, da zoper obdolženega uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek. Zato pritožba obdolženca, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna, niti, ko trdi, da je terjatev zastarala zato, ker družba D. d.o.o. ni predlagala izvršbe oziroma vložila tožbe zoper družbo B. d.o.o., in ker terjatve ni prijavila v stečajno maso. Po izvedenem dokaznem postopku, in ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tudi na škodo družbe D. d.o.o., je imelo podlago za naložitev premoženjskopravnega zahtevka (člen 105/II ZKP) in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri zmotni. Ker je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku podlaga za določitev posebnega pogoja iz člena 57/III KZ-1, pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da ni imelo podlage za določitev posebnega pogoja, ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega K. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I izreka napadene sodbe določilo kazen 4 mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka napadene sodbe pa 3 mesece zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 6 mesecev zapora, s preizkusno dobo 1 leta. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je sodišče obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, in sicer je dolžan plačati reklamni agenciji V., K.K. s.p., M.S. znesek 1.497,60 EUR, družbi D. d.o.o., T., znesek 620,12 EUR, s presežkom pa je obe oškodovani družbi napotilo na pravdo. Na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo posebni pogoj, da v roku 10 mesecev od pravnomočnosti sodbe poravna oškodovancema nastalo škodo, in sicer reklamni agenciji V., K.K. s.p., M.S. znesek 1.497,60 EUR, družbi D. d.o.o., T. pa znesek 620,12 EUR, z opozorilom, da se sme, če obveznosti neupravičeno ne izpolni, pogojna obsodba preklicati in z njo določena kazen izreči. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi v pritožbi konkretiziral, katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da s tem, ko navaja, da so razlogi napadene sodbe nejasni in tudi sami s seboj v nasprotju, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP.

5. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Zagovornik namreč v pritožbi ponavlja izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič in podaja njihovo lastno oceno, glede izvedenca grafologa pa trdi, da nivo visoke verjetnosti, da je sporno pogodbo podpisal obdolženi, ni zadosti za zaključek, da je dejansko podpisnik obdolženi. S takšnimi navedbami pa v bistvu zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovitve grafologa pravilno ocenilo, nobena od strank pa tudi ni predlagala dopolnitev mnenja ali pritegnitev drugega izvedenca. Zato je sklicevanje pritožbe na kršitev ustavno in pravno zagotovljenih jamstev, neutemeljena, saj pritožbeno sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v strokovnost izvedenca grafologa. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi tudi navedlo tehtne razloge o tem zakaj je zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju prič I.I. in L.H., saj je zaključilo, da sta z že izvedenimi dokazi, in sicer z izpovedbami zaslišanih prič, soočenji med njimi in listinsko dokumentacijo obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani, zato ni nobene potrebe po dopolnitvi dokazovanja, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sicer pa ima napadena sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso nejasni, prav tako pa ne v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot to sicer uveljavlja zagovornik, ki se v nadaljevanju sklicuje na obdolženčev zagovor, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje ter skozi navedbo lastne ocene izvedenih dokazov skuša prepričati v nejasnost in protispisnost izvedenih dokazov. Tako se v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena, saj kršitev, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni zasledilo.

6. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za določitev posebnega pogoja glede oškodovanja družbe D. d.o.o. in naložitev plačila premoženjskopravnega zahtevka navedeni družbi, saj je direktor družbe A.P. umaknil predlog za pregon zoper obdolženca. Takšne pritožbene navedbe sicer zagovornik ne konkretizira do te mere, da bi navedel katere kršitve uveljavlja.

7. Pritožbeno sodišče pa navaja, da za pregon obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 228/I KZ-1, ni potreben predlog oškodovanca, ampak se pregon začne po uradni dolžnosti. Zato okoliščina, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, ne more imeti nobenega pravnega učinka in so pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik očitno meri na kršitev člena 371/I-5 ZKP, neutemeljene. Podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje imelo v dopisu zakonite zastopnice oškodovane družbe D. d.o.o., iz katerega izhaja, da zoper obdolženega uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek. Zato pritožba obdolženca, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna, niti, ko trdi, da je terjatev zastarala zato, ker družba D. d.o.o. ni predlagala izvršbe oziroma vložila tožbe zoper družbo B.. d.o.o., in ker terjatve ni prijavila v stečajno maso. Po izvedenem dokaznem postopku, in ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tudi na škodo družbe D. d.o.o., je imelo podlago za naložitev premoženjskopravnega zahtevka (člen 105/II ZKP) in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri zmotni. Ker je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku podlaga za določitev posebnega pogoja iz člena 57/III KZ-1, pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da ni imelo podlage za določitev posebnega pogoja, ni utemeljena.

8. Zagovornik se, glede na to, ker uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožuje tudi iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, vendar niti tega pritožbenega razloga ne konkretizira, saj v pritožbi ne navaja katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja.

9. Po oceni pritožbenega sodišča pa je neutemeljena pritožba zagovornika tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

10. Zagovornik se v pritožbi sklicuje na zavrnjene dokaze, sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo izpovedbe prič in ugotovitve izvedenca grafologa, ter da noben posel ni sklenil obdolženi.

11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj je zavrnilo dokazne predloge zagovornika za zaslišanje priče I.I., Š.V. in I.M. ter pribavo elektronskih sporočil, saj zaradi njihove zavrnitve tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ni bilo ne zmotno, ne nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč z že izvedenimi dokazi dejansko stanje tako ugotovilo, da izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna. Zato zagovornik, ki se sklicuje na zavrnjene dokaze in skuša prepričati, da bi ti privedli do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen. Sicer pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, s katerim je zanikal storitev obeh očitanih mu kaznivih dejanj. Tako mu je kaznivo dejanje na škodo reklamne agencije V., K.K. s.p. dokazano z izpovedbo K.H., ki je tudi vodila celoten posel in z družbo B.. d.o.o. sklenila pogodbo. Ker je obdolženi zanikal podpis pogodbe, je sodišče v postopek pritegnilo izvedenca grafologa dr. B.R., ki je na podlagi analize in na nivoju visoke verjetnosti ugotovil, da je sporni podpis na pogodbi obdolženčev. Sodišče prve stopnje pa ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam dr. B.R., njegovo mnenje pa je ocenilo kot prepričljivo in natančno, saj je tudi pojasnil, kako je prišel do svojih ugotovitev. Ker je izveden dokazni postopek pokazal, da razen obdolženega, ki je bil v kritičnem času odgovorna oseba, kot direktor družbe B.. d.o.o., nihče drug ni imel pooblastila za sklenitev navedene pogodbe, se obdolženčev zagovor, da je pogodbo lahko sklenil J.L., ki je bil računovodja, pokaže kot nesprejemljiv in ga je kot takšnega pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bil prav obdolženi tisti, ki se je dogovoril za zakup oglasnega prostora in tudi podpisal in ožigosal pogodbo št. 61a/09. Zato okoliščina, da se K.H. ni točno spomnila videza obdolženca, ga pa je z veliko verjetnostjo prepoznala, in ker sam način sklenitve posla, za sklenitev katerega je imel pooblastilo obdolženi, se sodišču utemeljeno ni porajal dvom o tem, da je sporno pogodbo podpisal prav obdolženi, z njenim podpisom pa se je tudi zavezal izpolniti svoje obveznosti, torej plačati opravljene storitve. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženi ni poravnal svojih obveznosti, kljub temu, da se je to s pogodbo zavezal in kljub temu, da so ga na to s pisnimi opomini opozarjali (l. št. 12 spisa, priloga C2 spisa), prav tako pa po telefonu, kar je potrdil tudi A.I., ki je obdolženca obveščal o opominih. Glede na finančno stanje družbe v kritičnem času, in sicer iz poslovnega izvida finančnih rezultatov družbe B.. d.o.o., ki je tudi na dan 31. 12. 2009 imela na računu 25.416,00 EUR denarnih sredstev izhaja, da bi obdolženi obveznosti lahko poravnal, pa tega ni storil. Prav na podlagi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je posel z agencijo V. dogovoril obdolženi, ki se je s podpisom pogodbe tudi zavezal, da bo opravljene storitve poravnal v dogovorjenem roku, za kar mu je agencija V. izdala račune, ki jih v dogovorjenem roku ni poravnal, tega pa tudi ni storil kljub opominjanju. Iz navedenega izhaja, da obdolženi svoje obveznosti do agencije ni poravnal, tega namena ni imel niti ob sklenitvi posla, niti pri njegovem izvajanju, čeprav je sredstva za plačilo računov imel. Tako sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obdolženi ravnal z goljufivim namenom, da družbi B.. d.o.o. pridobi protipravno premoženjsko korist, agenciji V. pa škodo v višini 1.497,60 EUR. Ker zagovornik v pritožbi glede dejanja na škodo agencije V. podaja lastno oceno izvedenih dokazov in ponavlja obdolženčev zagovor, ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno in utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja, opisanega pod točko I izreka napadene sodbe, pravilno ugotovilo tudi njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v preostalem v celoti sklicuje na tehtne razloge prvostopne sodbe.

12. Kaznivo dejanje na škodo družbe D. d.o.o. je obdolžencu dokazano na podlagi izpovedbe A.P., ki je pojasnil, da jim je ponudba bila poslana po elektronski pošti, iz katere izhaja, da je komuniciral s K.H. in D.S., ter da je že iz samih podatkov elektronske pošte razvidno, da je bil naročnik B.. d.o.o., kot direktor pa je bil naveden obdolženi. Sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta bila K.H. in D.S. v času naročila prevodov uradno zaposlena v B.K.M. d.o.o., sta pa očitno opravljala tudi naloge za B.. d.o.o., saj so se po ustanovitvi navedene družbe vsi zaposleni iz družbe B.. d.o.o. prezaposlili na B.K.M. d.o.o.. Ker pa družba B.. d.o.o. ni imela pisarniških delavcev, so delo opravljali za obe družbi, kot sta to povedali priči A.I. in D.S.. Navedeni priči sta tudi povedali, da jima je prav obdolženi dajal navodila za delo, čeprav je takrat bil direktor I.Z., da pa je obdolženi naročil prevode. Plačilo računov pa je odobraval obdolženi, kakor tudi kaj naj odgovori oškodovani družbi, ki je terjala poravnavo dolga. Takšni izpovedbi sta dali navedeni priči tekom preiskave, na glavni obravnavi pa sta skušali razbremeniti obdolženca, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zato spremenjenim izpovedbam na glavni obravnavi ni sledilo, ampak je sledilo izpovedbam iz preiskave, saj sta ti bili skladni in prepričljivi, izveden dokazni postopek pa je pokazal, da je dejansko I.Z. bil zgolj formalni direktor, kar je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedb zgoraj navedenih prič in izpovedbe samega I. Z., ki mu niso bile znane okoliščine, ki dejanskemu direktorju morajo biti znane. Za takšne zaključke sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja tehtne razloge, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje pritožbeno sodišče. Tekom postopka zaslišani priči A.P. in M.K. sta jasno izpovedali, da je bil naročnik prevodov družba B.. d.o.o., na katero so bili izdani tudi računi, ki niso bili nikoli prerekani, ne po višini, ne v smislu, da ni naročnik družba B.. d.o.o., računi pa niso bili plačani kljub temu, da so jih terjali. Da je o plačilu računov vedno odločal obdolženi so prepričljivo izpovedali zaposleni I., S. in H.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prav obdolženi preko H. in S. pri oškodovani družbi D. d.o.o. naročal prevode iz slovenščine v druge jezike, pri čemer je obljubljal preko H. in S., P. plačilo računov, pa tega kljub številnim pozivom ni poravnal, tega namena pa tudi ni imel, saj bi glede na finančno stanje družbe v kritičnem času, to lahko storil. Zato pritožba obdolženega, ki se sklicuje na to, da priča M.K. obdolženca ne pozna in da je bilo naročilo dano preko elektronske pošte, ki ga ni poslal obdolženi, ne more biti uspešna, saj je izveden dokazni postopek pokazal, da je obdolženi očitano mu kaznivo dejanje storil preko zaposlenih H. in S., in sicer tako, kot izhaja iz izreka napadene sodbe. Ker je oškodovana družba D. d.o.o. vsekakor bila oškodovana, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa v višini 620,12 EUR, in ker je zastopnica navedene družbe dne 26. 11. 2014 podala predlog za plačilo odprtih terjatev, pritožba ki trdi nasprotno, ne more biti uspešna. Ker zagovornik v preostalem v pritožbi skuša prepričati, da obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne more biti uspešen, saj je že sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor pravilno ocenilo kot nesprejemljiv. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja, opisanega pod točko II izreka napadene sodbe, pravilno ugotovilo tudi njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v preostalem sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe.

13. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, v pritožbi odločitve sodišča prve stopnje v tej smeri ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa je glede na pritožbene razloge zagovornika napadeno sodbo preizkusilo tudi v tej smeri (člen 386 ZKP). Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije ter obdolženemu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo ustrezni zaporni kazni ter primerno enotno zaporno kazen in preizkusno dobo. Prav tako je sodišče prve stopnje obdolženemu utemeljeno naložilo posebni pogoj, da v roku 10 mesecev od pravnomočnosti sodbe poravna oškodovancema nastalo škodo, saj se lahko v nasprotnem pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče. Ker je sodišče prve stopnje pravilno težo dalo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, kakor tudi obteževalnim, in sicer predkaznovanosti obdolženca, ni nobenih razlogov za spremembo izrečene prvostopne kazni obdolžencu v korist. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba in v okviru nje določena enotna zaporna kazen 6 mesecev s preizkusno dobo 1 leta in naloženim posebnim pogojem, skladno z določilom člena 57/III KZ-1, na obdolženca tako vplivala, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

15. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

16. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP skladno z določilom člena 95/IV in 98/I ZKP, pri čemer je upoštevalo družinske in materialne razmere obdolženca.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - 57, 57/3, 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 105, 105/2, 371, 371/1, 371/1-5, 371/1-11, 372, 386
Datum zadnje spremembe:
24.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0NjU4