<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM sodba II Kp 13277/2014
ECLI:SI:VSMB:2016:II.KP.13277.2014

Evidenčna številka:VSM0023185
Datum odločbe:08.12.2016
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), Slavica Gabrovec (poroč.), Breda Cerjak Firbas
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - ponarejanje listin - odmera kazni - olajševalne okoliščine

Jedro

Pri odmeri posameznih določenih kaznih zapora in enotno izrečene kazni zapora je dalo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam v premajhni meri pa je upoštevalo skrb za deset otrok ter časovno odmaknjenost, katere pa sploh ni upoštevalo, nakar opozarja v pritožbi zagovornica obdolženke, zato je pritožbeno sodišče obdolženki znižalo posamezno določeni zaporni kazni, nato pa znižalo enotno izrečeno zaporno kazen tako kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

Izrek

I. Pritožbama obdolžene A.K. in njene zagovornice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženi na prvi stopnji določena kazen za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika, opisano pod točko 1 krivdoreka pet let zapora zniža na tri leta in osem mesecev zapora, določena kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika, opisano pod točko 2 krivdoreka osem mesecev zapora zniža na šest mesecev zapora, nakar se ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen štiri leta zapora.

II. V ostalem se pritožbi obdolženke in njene zagovornice zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in ji določilo posamezne kazni pet let zapora in osem mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 5 let in 6 mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžena A.K. dolžna oškodovancu I.B. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 93.290,00 EUR, s preostankom pa se oškodovanec napoti na pot pravde. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP se obdolžena oprosti plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila:

- zagovornica obdolžene „iz vseh pritožbenih razlogov“ s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in izda oprostilno sodbo, s katero obdolženo A.K. oprosti obtožb, podrejeno pa, da vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje oziroma spremeni odmerjeno sankcijo;

- obdolžena A.K. smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izrecno zaradi odločbe o kazenski sankciji, iz vsebine njene pritožbe je razbrati, da se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pregled zadeve je pokazal naslednje.

4. Zagovornica obdolženke uveljavlja „vse pritožbene razloge“, torej tudi pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, pri čemer pa ne navede katero konkretno kršitev (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) bi naj prvostopno sodišče zagrešilo in kje vidi kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato se uveljavljani kršitvi pokažeta kot povsem neutemeljeni.

5. Obe pritožbi napadata pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, vendar brez uspeha. Prvostopno sodišče je marveč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih pritožbena izvajanja obdolženke in njene zagovornice ne morejo niti malo omajati. V napadeni sodbi je navedlo tehtne, prepričljive in sprejemljive razloge o tem, na osnovi katerih dokazov ter zakaj šteje krivdo obdolžene za obe kaznivi dejanji za dokazano in pritožbeno sodišče, ki z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženke in njene zagovornice dodaja:

6. Bistvo pritožb obdolženke in njene zagovornice (obe se pritožujeta le zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1) je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero ne soglašata. Pri tem obdolženka in njena zagovornica izpostavita, da je prvostopno sodišče neutemeljeno gradilo obsodilno sodbo na izpovedbi oškodovanca, in da obseg oškodovanja, ki predstavlja kvalificirano kaznivo dejanje ni pravilno ugotovljen. Po stališču pritožbe zagovornice obdolženke, obdolženka ni ničesar prikrivala oškodovancu, dejstvo je namreč, da je obdolženka dejansko potrebovala denar za poplačilo svojih dolgov in poplačilo upnikov, kar se je tudi v tem postopku izkazalo za resnično, nenazadnje tudi samo dejstvo, da je obdolženka v preteklosti že bila obsojena zaradi premoženjskih deliktov izkazuje ravno to, da je bila v finančni stiski in zato v tem delu lažnega prikazovanja ni. Obdolženka v pritožbi še izraža nezadovoljstvo z zagovornico po uradni dolžnosti ter s postopanjem razpravljajoče sodnice in slednji očita, da ji „ni dovolila niti prič, in da je ostala praznih rok“.

7. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa ni mogoče soglašati. Da je obdolženka storila kaznivo dejanje na škodo I.B., je prvostopno sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe oškodovanca in njegovih zabeležk, iz katerih izhajajo zneski, ki si jih je obdolženka pri njem sposodila. Prvostopno sodišče je oškodovancu utemeljeno verjelo, saj ga poleg zabeležk, ki si jih je vodil sam potrjuje tudi številna listinska dokumentacija, tudi tista iz katere izhajajo obljube obdolženke, da bo oškodovancu sposojen denar vrnila.

8. Trditev zagovornice obdolženke, da oškodovancu ni ničesar prikrivala, in da ni podan goljufivi namen, ni točna. V točki 19 obrazložitve je prvostopno sodišče navedlo vrsto ravnanj obdolženke, ki brez dvoma kažejo na njen goljufivi namen. Pri tem bi pritožbeno sodišče izpostavilo, da je oškodovanka v času od oktobra 2011 do 27. 9. 2013 lažnivo navajala, da je zbolela za rakom, in da potrebuje denar za poplačilo svojih dolgov in poplačilo upnikov, in da bo posojen denar lahko vrnila, ko bo mož M.K. prodal nepremičnine, ki jih prodaja in mu v podkrepitev svojih lažnih navedb kot garancijo na njegovo zahtevo predložila ponarejeno kupoprodajno pogodbo z dne 21. 9. 2011 z žigom in podpisom notarja mag. D.G., ki se je izkazala za ponarejeno. V podkrepitev svojih obljub, da bo obdolženka oškodovancu I.B. vrnila posojen denar, je dne 4. 10. 2011 pri notarki S.K. overila izjavo, s katero mu je zagotovila, da mu bo do dne 17. 10. 2011 vrnila predhodno posojen denar v znesku 54.000,00 EUR, ki ga bo dobila s prodajo moževih nepremičnin. Dne 16. 3. 2011 je oškodovancu izročila še izjavo, s katero mu je zagotovila, da mu bo do 20. 3. 2012 po prodaji moževih nepremičnin vrnila znesek 90.000,00 EUR in mu v avgustu 2012 v podkrepitev svojih navedb izročila še ponarejen sklep z navedbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in z logotipom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ig 81/2011 z dne 27. 8. 2012, ob tem pa mu je še s SMS sporočili in v pogovorih zatrjevala, da mu bo vrnila posojeni denar, ko bo mož prodal nepremičnine.

9. Glede na navedeno je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka ravnala z goljufivim namenom in so zato pritožbena izvajanja zagovornice obdolženke, da je oškodovanec vedel, da ima dolgove, in da rabi denar, in da je bila zaradi premoženjskih deliktov že obravnavana pred sodiščem, povsem neutemeljena.

10. Prvostopno sodišče ni imelo razlogov, da bi dvomilo v izpovedbo oškodovanca od kod mu denar za posojo obdolženki in prvostopno sodišče je njegovo pojasnilo glede tega utemeljeno sprejelo za verodostojno. Nenazadnje pa obdolženka v tem postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v pritožbi ne zatrjuje, da oškodovanec s sredstvi, katere ji je posodil ne bi razpolagal.

11. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil predlog obdolženke za postavitev drugega zagovornika po uradni dolžnosti zavrnjen in so zato pritožbene navedbe, ki zadevajo obdolženkino grajo zagovornice po uradni dolžnosti, odvetnice S.L., povsem neutemeljene. Iz podatkov spisa pa tudi sicer ne izhaja, da navedena zagovornica ne bi storila vsega kar ji nalaga Kodeks odvetniške poklicne etike.

12. Kot neutemeljena pa se pokaže tudi pritožbena graja obdolženke, ki zadeva postopanje razpravljajoče sodnice. Iz podatkov spisa izhaja, da se obdolženka v preiskavi in na glavni obravnavni ni zagovarjala, kar je njena ustavna pravica. Trditev pritožbe obdolženke, da ji razpravljajoča sodnica ni dovolila „niti prič, in da je ostala praznih rok“ pa nima podlage v podatkih spisa, saj iz njih ne izhaja, da bi obdolženka podala predloga za zaslišanje prič.

13. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbi obdolženke in njene zagovornice, ne morejo ovreči pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe, zato sta pritožbi zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljeni.

14. Na pritožbi obdolženke in njene zagovornice je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolženki določilo previsoki posamezni zaporni kazni in nato izreklo previsoko enotno zaporno kazen. Pri odmeri posameznih določenih kaznih zapora in enotno izrečene kazni zapora je dalo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam v premajhni meri pa je upoštevalo skrb za deset otrok ter časovno odmaknjenost, katere pa sploh ni upoštevalo, nakar opozarja v pritožbi zagovornica obdolženke, zato je pritožbeno sodišče obdolženki znižalo posamezno določeni zaporni kazni, nato pa znižalo enotno izrečeno zaporno kazen tako kot je to razvidno iz izreka te odločbe. V zvezi pritožbene navedbe zagovornice obdolženke, ko izpostavlja zdravstveno stanje obdolženke, pa je pojasniti, da se je v obravnavani zadevi zdravstveno stanje obdolženke ugotavljalo pred sodiščem prve stopnje zaradi tega, ker se obdolženka ni udeleževala glavnih obravnav, zato zdravstveno stanje obdolženke pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri spremembi kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče je prepričano, da posamezni določeni kazni in izrečena enotna kazen zapora ustrezajo teži kaznivih dejanj, stopnji krivde obdolženke, okoliščinam, v katerih sta bili dejanji storjeni in tudi njeni osebnosti in njenemu prejšnjemu življenju.

15. Pritožba zagovornice obdolženke zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ni utemeljena. Glede na to, da je škoda oškodovanca v znesku 93.290,00 EUR izkazana s prvostopnim krivdnim izrekom, oškodovanec pa jo je tudi priglasil je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko jo je v navedeni višini naložilo v plačilo obdolženki, nad navedenim zneskom pa oškodovanca napotilo na pravdo. Podlago za tako odločitev je imelo v določbi drugega odstavka 105. člena ZKP.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbah obdolženke in njene zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v korist obdolženki.


Zveza:

KZ-1 člen 49, 49/2.
Datum zadnje spremembe:
10.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyOTQz