<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 341/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.341.2007

Evidenčna številka:VS2004263
Datum odločbe:24.04.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 1099/2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - opravljanje gospodarske dejavnosti

Jedro

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ je možno storiti pri opravljanju gospodarske dejavnosti bodisi pri subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, lahko pa se stori tudi pri drugih sicer neprofitnih organizacijah, ki pa se pod pogoji, ki jih določajo zakoni in iz njih izhajajoče pogodbe, lahko ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega C.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil C.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja poskusa tovrstnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena v zvezi z 22. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za dejanje opisano v tč. 1 izreka sodbe določena kazen deset mesecev zapora, za dejanje opisano v tč. 2 kazen enega meseca zapora, na kar je bila na podlagi drugega odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen deset mesecev zapora ter preizkusna doba tri leta. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve in druge stopnje) je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S tem, ko vložnik zatrjuje, da direktni naklep pri obsojencu v letu 1998 ni obstajal, sodišču očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog zahteve za varstvo zakonitosti. Isto velja tudi glede zatrjevanja v zahtevi, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in nastankom prepovedane posledice ter za navedbe zahteve, da je zaključek sodišča, da je GRC opravljal tudi gospodarsko dejavnost, to je storitve na trgu z namenom ustvarjanja dobička nepravilen, saj je GRC javni zavod, ki ga je ustanovila občina za opravljanje storitev širšega družbenega pomena.

V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik izraža nestrinjanje z njeno presojo ter vztraja na stališčih, ki jih je uveljavljal v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku le zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Čeprav že iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vsebuje drugi odstavek istega člena še izrecno prepoved vlaganja tega izrednega pravnega sredstva iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje Vrhovno sodišče opozarja še na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP po kateri v nasprotju s pritožbenim postopkom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni preizkusa po uradni dolžnosti, temveč se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, torej tudi samo v obsegu glede katerega kaznivega dejanja kršitev uveljavlja.

V konkretni kazenski zadevi je zagovornik koncipiral zahtevo za varstvo zakonitosti tako, da je ločil očitke kršitev zakona po (obeh) dejanjih.

Glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, opisanega v tč. 1, je menil, da je podano nasprotje med zaključki sodišča prve in zaključki sodišča druge stopnje glede okoliščine, kdaj je obdolženec začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja (saj naj bi v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotovilo, da je že leta 1998 pri obdolžencu obstajal direkten naklep za storitev kaznivega dejanja), sicer pa so razlogi v odločbi pritožbenega sodišča glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja nejasni in med seboj v nasprotju.

Zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče, torej sodišče, ki edino ugotavlja odločilna oziroma pravno relevantna dejstva (pritožbeno jih le izjemoma v kolikor se odloči za obravnavo), je presodilo, da je obdolženec glede dejanja opisanega v tč. 1, storjenega leta 2001 (ko je dopustil, da je bil njegov osebni dolg poplačan iz sredstev GRC) ravnal z direktnim naklepom, takšno sodbo pa je v celoti potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Okoliščine, da sodišče opisuje tudi njegovo aktivnost že pred samo storitvijo kaznivega dejanja ne zmanjšujejo jasnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom. Gre namreč za okoliščine iz katerih sodišče zaključuje, da se je obdolženec ob storitvi zavedal vseh znakov kaznivega dejanja in da je dejanje hotel storiti. Nestrinjanje s temi zaključki pa ne predstavlja očitka kršitve procesnega zakona temveč pomeni le oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja torej uveljavljanje razloga, iz katerega, kot je bilo že povedano, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Slednje pa velja tudi, kot na to upravičeno opozarja vrhovna državna tožilka, glede nadaljnjih očitkov zagovornika v zahtevi, kjer izraža dvome v obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastankom prepovedane posledice.

Pri poskusu kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ (dejanje opisano v tč. 2) pa zagovornik očita sodišču kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je obdolženec izrabil svoj položaj pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Poudarja tudi, da je GRC javni zavod, ki ga je ustanovila občina za opravljanje storitev širšega družbenega pomena in zadovoljevanje določenih potreb občanov, predvsem potreb po požarni varnosti.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo (24. poglavje KZ), torej med kazniva dejanja katerih objekt zaščite oziroma kazenskopravnega varstva je gospodarstvo. To kaznivo dejanje je možno storiti pri opravljanju gospodarske dejavnosti bodisi pri subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, lahko pa se stori tudi pri drugih sicer neprofitnih organizacijah, ki pa se pod pogoji, ki jih določajo zakoni in iz njih izhajajoče pogodbe, lahko ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo. Torej bo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic lahko storil ne samo kdor bo z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabil svoj položaj ali prestopil meje svojih pravic ali ne opravil svoje dolžnosti pri nekem gospodarskem subjektu (to se pravi pri subjektu, katerega izključno ali pa temeljno področje delovanja je pridobitna dejavnost) temveč tudi pri subjektu katerega temeljna dejavnost ni pridobitna (tako tudi zavod), če se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, za katero veljajo načeloma enaka pravila kot za gospodarske subjekte. Pridobitno oziroma gospodarsko dejavnost pa je potrebno razumeti široko. Ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb na primer s proizvodnjo, prometom, trgovino ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Narave pridobitne dejavnosti celo ne spremeni dejstvo, da poslovanje ne prinaša neposredne koristi subjektu lastnika ampak drugim osebam (npr. razni skladi).

V konkretni kazenski zadevi (dejanje opisano v tč. 2) je sodišče ugotovilo, da je obdolženec poskusil sebi pridobiti premoženjsko korist z izrabo svojega položaja (hotel opraviti premontažo in centriranje pnevmatik na svojem osebnem avtomobilu v breme GRC) pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Res je, da GRC ni gospodarski objekt (temveč zavod) vendar pa je sodišče nedvoumno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo da se je GRC ukvarjala tudi z gospodarsko dejavnostjo in s tem pridobivala sredstva, sam pa je bil direktor tega zavoda. Izpodbijani sodbi imata torej o navedenem razloge, kolikor pa se zagovornik z njimi ne strinja, pa to ne pomeni uveljavljanja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temveč le izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča, torej uveljavljanje razloga iz katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče ni kršilo določb materialnega ali procesnega zakona očitanih v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo poleg trajanja in zapletenosti te kazenske zadeve še premoženjske razmere obsojenca razvidne iz podatkov v spisu (tretji odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11.KZ člen 244, 244/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjMwMw==