<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM sodba I Kp 624/2008
ECLI:SI:VSMB:2009:I.KP.624.2008

Evidenčna številka:VSM0020759
Datum odločbe:28.01.2009
Področje:kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
Institut:poslovna goljufija - povzročitev zmote pri oškodovancu

Jedro

Glede pritožbene navedbe, da obdolženec kot direktor in lastnik družbe ne more kazensko odgovarjati, je potrebno pojasniti, da je poslovna goljufija tista goljufija, pri kateri storilec ali več storilcev na področju gospodarskega poslovanja goljufa osebe znotraj gospodarskega subjekta ali pa v poslovanju z drugimi gospodarskimi subjekti in fizičnimi osebami goljufa osebe v teh gospodarskih subjektih ali fizične osebe same. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je glavna značilnost povzročitev zmote pri oškodovancu. Ker pa je zmota psihološki pojem, pa je potrebno upoštevati, da so le osebe - ljudje lahko v zmoti, ne morejo pa biti v zmoti sami gospodarski subjekti, če jih obravnavamo kot nekakšen depersonaliziran nadpojem, ne da bi pri tem upoštevali, da vse gospodarske in druge odločitve sprejemajo fizične osebe - navadno vodilni uslužbenci, kar je obdolženec bil ali druge osebe, ki sestavljajo t.i. managerski sloj.

 

Izrek

Pritožba zagovornice obd. M.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. M.B. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu v znesku 17.037,56 EUR v 15 dneh pod izvršbo, glede obrestnega dela premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovanca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica "iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP". Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolženca oprosti obtožbe, o stroških kazenskega postopka pa odloči, da obremenjujejo proračun.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženčeva zagovornica v pritožbi ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP). Ko pa v pritožbi na strani dve v šestem odstavku očita prvostopenjskemu sodišču, da obdolženec ni prejel vseh listin, na katere se sklicuje izpodbijana sodba in zaradi česar mu je kršena pravica iz drugega odstavka 5. člena ZKP, da se seznani z vso dokazno podlago, ki ga v postopku bremeni, saj bi se lahko le na ta način učinkovito branil, pa uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokazne namene neposredno zaslišalo kot pričo G.P., v sporazumu s strankami vpogledalo in prebralo opomin, tabelo plačanih računov, račune z naročilnicami ter dobavnicami, obračun obresti, reklamacijske zapisnike ter vpogledalo v izvleček iz kazenske evidence za obdolženca. Pritožba pa ne pove, katere so tiste listine, s katerimi obdolženec ni bil seznanjen, kot tudi ne, kako je kršitev, če bi bila podana, vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri niti ni moglo preizkusiti in je zato uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez osnove.

Prav tako pritožba ne opredeli, v čem bi se naj kazala kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP), to pa ni razvidno niti iz pritožbene obrazložitve, zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti niti v tej smeri. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da obdolženec kot lastnik in direktor družbe B. d.o.o. - v stečaju za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo ne odgovarja, razen ob točno določenih zakonskih pogojih, ki pa jih sodišče ni ugotavljalo. Prvostopenjskemu sodišču še očita, da je spregledalo, da je obdolženčeva družba prva dva računa plačala, naslednje pa je zavrnila, saj je blago oškodovanca zaradi slabe kvalitete reklamirala. Družba B. d.o.o. v kritičnem času tudi ni imela blokiranih transakcijskih računov in je blokada računa nastopila šele z vložitvijo izvršbe s strani oškodovanca, nemožnost plačila pa je nastopila šele kasneje, tudi zaradi drugih upnikov.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Glede pritožbene navedbe, da obdolženec kot direktor in lastnik družbe ne more kazensko odgovarjati, je potrebno pojasniti, da je poslovna goljufija tista goljufija, pri kateri storilec ali več storilcev na področju gospodarskega poslovanja goljufa osebe znotraj gospodarskega subjekta ali pa v poslovanju z drugimi gospodarskimi subjekti in fizičnimi osebami goljufa osebe v teh gospodarskih subjektih ali fizične osebe same. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je glavna značilnost povzročitev zmote pri oškodovancu. Ker pa je zmota psihološki pojem, pa je potrebno upoštevati, da so le osebe - ljudje lahko v zmoti, ne morejo pa biti v zmoti sami gospodarski subjekti, če jih obravnavamo kot nekakšen depersonaliziran nadpojem, ne da bi pri tem upoštevali, da vse gospodarske in druge odločitve sprejemajo fizične osebe - navadno vodilni uslužbenci, kar je obdolženec bil ali druge osebe, ki sestavljajo t.i. managerski sloj.

Pritožba pa tudi povsem spregleda, da obdolženčeva družba ni poravnala računov z dne 13.1.2005, 10.2.2005 in 17.3.2005 in jih tudi ni reklamirala. Iz listin o reklamaciji, na katere se sklicuje pritožba, je namreč razvidno, da se nanašajo le na blago, ki je bilo izdobavljeno v mesecu maju 2005. Obdolženec pa sodišču ni predložil potrdila o poslanem faksu z dne 22.3.2005, tega pa ni storil niti ob vložitvi pritožbe. Strinja se zato pritožbeno sodišče s pravilnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec prva dva računa po sklenitvi dogovora o poslovanju z oškodovančevo družbo plačal prav z namenom, da si je pridobil pri oškodovancu zaupanje, nato pa računov ni več plačal in tako med izvajanjem pogodbe preslepil oškodovanca, da mu je blago še naprej dobavljal, ki pa ga oškodovančevi družbi ni plačal.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženčeve zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njena pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

Obdolženčeva zagovornica se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar je njena pritožba ostala le na načelni ravni, saj je ni obrazložila, niti ni pritožbenemu sodišču oblikovala končnega predloga. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo možno preizkusno dobo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

 


Zveza:

KZ člen 50, 234a, 234a/1, 50, 234a, 234a/1. ZKP člen 5/2, 92, 92/2, 92/2-1-6, 95, 95/1, 95/4, 98, 98/1, 105, 105/2, 370, 371, 371/2, 372, 383, 383/1, 394, 5/2, 92, 92/2, 92/2-1-6, 95, 95/1, 95/4, 98, 98/1, 105, 105/2, 370, 371, 371/2, 372, 383, 383/1, 394.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzQ5Mw==