<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 361/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.361.2004

Evidenčna številka:VS22803
Datum odločbe:02.06.2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:opis kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitev - kazniva dejanja zoper gospodarstvo
Objava v zbirki VSRS:KZ 1999-2007

Jedro

Razlika med kaznivim dejanje goljufije po členu 217 KZ in kaznivim dejanjem poslovne goljufije po členu 234a KZ je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem.

Zapeljati v zmoto pri kaznivem dejanju poslovne goljufije lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe, ki mu je včasih dodana še pisna garancijska izjava, zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil.

V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo pritožbenega sodišča kršena določba 1. odstavka 234.a člena KZ na način iz 1. točke 372. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 12.11.2003 spoznalo obtoženega B.Š. storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti in nadaljnji pogoj, da mora v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanemu podjetju V. d.o.o. K. plačati znesek 277.765,00 SIT povzročene škode. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženca sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožbe oprostilo. S stroški postopka je obremenilo proračun.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani je vložil vrhovni državni tožilec A.P. zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je višje sodišče z navedeno sodbo na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP kršilo določbo 1. odstavka 234.a člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Višje sodišče je obtoženega B.Š. oprostilo obtožbe, da je pri upravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je nastala za stranko premoženjska škoda, s tem da je dne 16.2.2001 v K. v trgovini V., d.o.o. nastopal kot predstavnik podjetja C., d.o.o., po pooblastilu lastnika te družbe B.Š. izdal naročilnico in zagotavljal, da bo blago, ki ga je naročil, tudi plačal, pri čemer je tudi povedal, da ima gostilno V. v P., s čimer je C.Ž. zaslepil in zapeljal, da mu je za A.F. izročila kolesa z dodatno opremo v vrednosti 265.400,00 SIT, za kar mu je bil izdan račun z dne 16.2.2001 z datumom zapadlosti 13.3.2001, kasneje pa po telefonu naročil še neke opreme v vrednosti 12.365,00 SIT, za kar mu je bil izdan račun z datumom zapadlosti 16.3.2001, ki pa ju ni plačal in na ta način oškodoval podjetje V., d.o.o. za 277.765.00 SIT. Oprostilno sodbo je višje sodišče, kot je razvidno iz razlogov sodbe, izreklo zaradi tega, ker je menilo, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, na kakšen način je storilec preslepil oškodovanca, oziroma iz opisa ne izhajajo okoliščine in dejstva, s katerimi je storilec pri oškodovancu vzbudil lažen vtis, da bo dogovorjene obveznosti izpolnil. Zgolj kasnejše neplačilo sprejetih obveznosti ne more avtomatično pomeniti, da je storilec ob sklenitvi oziroma kasnejši realizaciji posla ravnal z goljufivim oziroma preslepitvenim namenom. Preslepitev kot zakonski znak tega kaznivega dejanja se namreč najčešče kaže na primer v zamolčanju blokade žiro računa, prikrivanju obstoja številnih drugih dolgov, zamolčanju prepovedi poslovanja in podobno, se pravi vseh tistih dejstev in okoliščin, zaradi katerih oškodovanec gotovo ne bi izpolnil svojih obveznosti, kolikor bi zanje vedel. Poudarja še, da so navedbe v izreku, da ima obtoženec gostilno V. v P., resnične, v resnici pa je tudi nastopal kot predstavnik podjetja C., d.o.o.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ je posebna oblika goljufije. Razlika med kaznivim dejanje goljufije po členu 217. in kaznivim dejanjem poslovne goljufije po členu 234.a KZ je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem. Storilec tega kaznivega dejanja izvrši dejanje tako, da preslepi drugega (pri drugi osebi ustvariti zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah), ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano s tem, da je nastala za stranko ali za koga drugega premoženjska škoda (prepovedana posledica). Nastanek škode pa mora biti vedno pogojen z dejanjem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in nastankom škode podana vzročna zveza. Zakonski tekst namreč ne zahteva nekega aktivnega ravnanja oškodovanca kot posledico storilčevih aktivnosti (tako kot pri kaznivem dejanju goljufije, kjer pretežni del aktivnosti, s katerim nastane škoda, izvrši oškodovanec sam). To, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti že pomeni, da je oškodovanca lažje preslepiti. Narava pravnih poslov in odnosov storilcem vsaj v pretežnem številu primerov ne nalaga dolžnosti, da bi pogodbene partnerje obveščali o finančnem in bilančnem stanju svoje gospodarske družbe oziroma podjetja, razen če posamezni gospodarski partner tega izrecno ne zahteva. Zapeljati v zmoto pri kaznivem dejanju poslovne goljufije torej lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe, ki mu je včasih dodana še pisna garancijska izjava, zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil.

V skladu s 1. odstavkom 269. člena ZKP mora obtožnica med drugim vsebovati opis kaznivega dejanja. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu. Opis kaznivega dejanja je pomemben namreč iz dveh razlogov, in sicer je podlaga za obravnavo pred sodiščem, po drugi strani pa daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani. Z opisom se torej določa dejanska in pravna podlaga obtožnega akta.

V konkretni kazenski zadevi se zastavlja vprašanje, ali opis dejanja, kot je naveden v izreku sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, oziroma ali iz opisa izhaja očitek preslepitve, torej aktivnega ravnanja obdolženca, ki je imelo za posledico nastanek škode drugemu. Odgovoriti je potrebno pritrdilno. Očitek preslepitve drugega, kot izhaja iz opisa dejanja v obtožnem aktu, je v navedbi, "da je prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene (abstraktni del izreka) s tem, da je zagotavljal, da bo blago, ki ga je naročil, tudi plačal ... s čimer je C.Ž. zaslepil in zapeljal, da mu je blago izročila ... zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je ...

oškodoval podjetje V., d.o.o. za 277.765,00 SIT" (konkretizacija opisa). Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo o določenih okoliščinah, v konkretni zadevi to pomeni, da je ustvaril pri prodajalki zmotno predstavo z lažnimi trditvami, da bo blago plačal (česar pa še vse doslej ni storil) in jo s tem preslepil in zapeljal, da mu je blago izročila. Drugače povedano, če oškodovanke z lažnimi trditvami o plačilu ne bi "preslepil in zapeljal", mu blaga ne bi izročila in za podjetje, v katerem je zaposlena, ne bi nastala škoda (kot posledica obdolženčevega ravnanja). Res je, da so v izreku še navedbe, ki so resnične, na kar opozarja višje sodišče v obrazložitvi sodbe, vendar pa v primeru, če obdolženec ne bi bil predstavnik C., d.o.o., ko je izdal naročilnico, ne bi mogli govoriti o poslovni goljufiji (ki jo je moč storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti), temveč bi šlo eventualno za klasično goljufijo. S trditvijo, da ima gostilno V. v P., pa je obdolženec očitno hotel pokazati svojo kredibilnost in solventnost, oziroma pomeni sklicevanje na svoj ugodni premoženjski položaj le podkrepitev lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin glede zanesljivosti posla - torej, da bodo obveznosti sklenjene pogodbe izpolnjene.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sodišče z izpodbijano sodno odločbo kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje za katerega je bil obdolženec preganjan, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Ker pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je bilo potrebno v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP kršitev le ugotoviti, ne da bi se pri tem posegalo v pravnomočno odločbo.


Zveza:

KZ člen 234a, 217.ZKP člen 269, 269/1.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNTU4Nw==