<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 24654/2015
ECLI:SI:VSMB:2018:II.KP.24654.2015

Evidenčna številka:VSM00010911
Datum odločbe:15.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Breda Cerjak Firbas (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Zdenka Klarič
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:razumljivost izreka sodbe - poslovna goljufija

Jedro

Razumljivost izreka sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega G.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 252,00 EUR, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega G.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe oškodovani gospodarski družbi vrniti 77.490,00 EUR, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovane gospodarske družbe, vrnitve stroškov od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je še, da se jo skupaj z obdolženim o seji obvesti.

3. Pritožbeno sodišče je skladno s predlogom o seji pravilno obvestilo pritožnico in po presoji senata še višjo državno tožilko, ki sta se seje tudi udeležili. Tedaj je pritožnica pritožbeno sodišče obvestila, da je obdolženi obvestilo o seji prejel, da pa ji ni znano, zakaj se seje ni udeležil. Glede na to je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

4. Po seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je izrek sodbe nerazumljiv, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma si ti medsebojno nasprotujejo. Zatrjevanja v izreku o neporavnanem preostanku kupnine v znesku 77.490,00 EUR ter nastali škodi v višini 77.490,00 EUR, kolikor znaša del neporavnane kupnine niso točna, saj je obdolženec kupnino za priklopna vozila poravnal, kar pomeni, da oškodovani gospodarski družbi ne dolguje ničesar in ji potemtakem ni povzročil nobene škode. Hkrati se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do vsebine prevozne pogodbe, po kateri je obdolženi smel opravljati prevoze le za oškodovano gospodarsko družbo. Gre za bistveno okoliščino za pravilno oceno obdolženčevega ravnanja, ki oškodovancev, ki so za to okoliščino prav tako vedeli, ni mogel preslepiti. Končno, razlogi v sodbi pod točko 11 in 7 niso notranje skladni, saj če je obdolženec pogodbo samo prebral ter se strinjal s pogoji, ob sklenitvi pravnega posla ni mogel zakonitemu zastopniku oškodovane gospodarske družbe P. d.o.o. lažno zatrjevati, da bo obveznosti v celoti poravnal in še, da tega namena ni imel.

6. Kot je obrazložena, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Izrek sodbe je razumljiv po sebi in v povezavi z zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja. Razlikovanje med preostankom kupnine ali morebiti preostankom posojila za razumljivost izreka ni odločilno. Izhajajoč iz njenega 1. člena, Pogodba o dolgoročnem posojilu št. DK-212-01 z dne 31. 8. 2012 ni samo posojilna pogodba, ampak tudi kupoprodajna pogodba, zaradi česar se zgornje razlikovanje izkaže za stvar poimenovanja in ne vsebine. Obdolženec je bil namreč po neporavnanih obveznostih iz te pogodbe v razmerju do oškodovane gospodarske družbe še vedno neupravičeno obogaten, kakorkoli je že bila ta obogatitev (pravilno) imenovana. Če pa je pritožnica z navedbo o poravnani kupnini hotela povedati, da je obdolženi svoje obveznosti po zgornji pogodbi izpolnil, po vsebini nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, ki so predmet drugega izpodbojnega razloga.

7. Podobno velja za pritožbeno obrazložitev v zvezi z razlogi sodbe, s katerimi pritožnica dejansko meri na nemožnost obdolženčeve izpolnitve obveznosti, do česar pa se je sodišče prve stopnje opredelilo ravno v 7. točki obrazložitve sodbe, ko je v bistvu ugotovilo pot, po kateri bi lahko obdolženi, kljub finančnim težavam, obveznost po navedeni pogodbi oškodovani gospodarski družbi izpolnil. Ugotovitev je razumljivo obrazložena, pri čemer je s pritožbeno obrazložitvijo citirani del razlogov, ki ga pritožnica šteje za neskladnega, treba razumeti v kontekstu obdolženčevega pristanka na, čeprav zahtevne pogodbene pogoje in omenjene poti, zaradi katere se, kot rečeno, kljub finančnim težavam še vedno ni znašel v brezizhodnem položaju.

8. Pritožnica kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP izrecno ni uveljavljala, v pritožbeni obrazložitvi pa jo omenja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To ne gre. Kazenski zakon je lahko kršen le ob predhodno ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu šele sledi pravilna ali napačna uporaba procesnega ali materialnega prava. Vse drugo, kot denimo objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti in obdolženčev subjektivni odnos do neizpolnjene obveznosti je stvar dokazanosti odločilnih dejstev in s tem znova drugega izpodbojnega razloga.

9. Glede zadnjega pritožnica v pritožbeni obrazložitvi pravi, da obdolženi za prikolice, ki jih je kasneje prodal, ni prejel gotovine, prodal pa jih je zato, da bi obveznosti do oškodovane gospodarske družbe izpolnil. Tam so za njegove finančne težave vedeli in vedeli so, da izključno zato obveznosti niso bile izpolnjene. Pomeni, da z oškodovano gospodarsko družbo ni prenehal sodelovati zato, da obveznosti ne bi izpolnil, ampak zato, ker jih zaradi premalo ustvarjenega dohodka na eni strani in naraščajočih stroškov poslovanja na drugi, ni mogel izpolniti.

10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kot izhaja iz razumljivih razlogov sodbe. Teh ne bo ponavljalo, le odgovoriti je treba, da obdolženčeva prodaja prikolic zato, da bi izpolnil obveznosti do oškodovane gospodarske družbe, nima opore v zagovoru in še manj v predstavnikovi izpovedbi ter izpovedbi priče K.Č.. Sploh pa je izkustveno nejasno, zakaj potem o prodaji prikolic v oškodovani gospodarski družbi po obeh izpovedbah niso ničesar vedeli. Sodišče prve stopnje se ni motilo niti glede dejanskih podlag, s katerimi je bil predstavnik oškodovane gospodarske družbe v času sklenitve pogodbe in med njenim izvajanjem seznanjen in ne, da je bil zaradi tega preslepljen. Odločilna je namreč vsebina obdolženčeve zaveze, kot izhaja iz sklenjene pogodbe, brez da bi bili navedeni kakršnikoli zadržki glede njene izpolnitve in odločilno je, da po nobenem dokazu z obdolženčeve strani ni bila predlagana nadomestna izpolnitev obveznosti ali oškodovani družbi vsaj sporočeno, da obdolženi od pogodbe odstopa. Lažniva zatrjevanja, da bodo obveznosti izpolnjene, so bila s tem tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazana, kot je bil dokazan obdolženčev naklep, ko dejansko skrivoma prodanih prikolic, s katerimi drugimi, do oškodovane gospodarske družbe poštenimi nameni ni mogoče utemeljiti.

11. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče preizkusilo skladno s pooblastilom iz 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba obdolžencu izreči milejšo vrsto kazenske sankcije od te, ki mu jo je izreklo sodišče prve stopnje in ne mileje odmeriti.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče samo ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega G.T. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in štev. 7113, 71113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe na eni strani in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11,
Datum zadnje spremembe:
17.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4MjQw