<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Kazenski oddelek

VSK sodba II Kp 6852/2012
ECLI:SI:VSKP:2015:II.KP.6852.2012

Evidenčna številka:VSK0007038
Datum odločbe:14.05.2015
Senat, sodnik posameznik:Mara Turk (preds.), Franc Drešar (poroč.), Vitomir Bohinec
Odločba US:/
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - eventualni naklep

Jedro

Čeprav pritožnika izpostavljata, da ni bilo nobene namere goljufije oziroma oškodovanja ter da sta za delovanje podjetja vložila vse osebno premoženje in premoženje staršev, kar vse so izgubili, vsa ta zatrjevanja v končni posledici ne spreminjajo dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku, da sta prikrila oškodovani družbi A. d.o.o. slabo finančno stanje družbe V. d.o.o. in naročila blago, ki ga po dobavi in izstavitvi računov ter njihovi zapadlosti nista plačala.

Izrek

Pritožbe obtoženih B.Č. in B.S. ter njunih zagovornikov se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena sta dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jima jo bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo, v točki I izreka, na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obtoženo pravno osebo V. d.o.o. - v stečaju zavrnilo obtožbo v smeri odgovornosti za kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena ZOPOKD ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v tem delu obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožene pravne osebe proračun, v II. točki izreka, na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zoper obtožena B.Č. in B.S. zavrnilo obtožbo, da naj bi storila kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v tem delu obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, proračun. Oškodovanca P. d.o.o. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP v višini 9.229,72 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo, v III. točki izreka pa je obtožena B.Č. in B.S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je vsakemu po drugem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obtoženca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da nerazdelno plačata oškodovani družbi A. d.o.o. 55.600,63 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Sklenilo je še, da sta obtoženca na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati vsak polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke vsak svojega zagovornika po uradni dolžnosti, vsak polovico potrebnih izdatkov oškodovank, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso. Odločilo je še, da sta obtoženca dolžna oškodovani A. d.o.o. nerazdelno plačati znesek 55.600,76 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila oba obtoženca in njuna zagovornika.

3. Zagovornik obtoženega B.Č. zoper obsodilno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter razveljavi napadeno sodbo tako, da obtoženega oprosti očitkov obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi zagovornik obtožene B.S. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da so bili izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in zato predlaga pritožbenemu sodišču, da upoštevaje navedbe v pritožbi ugodi pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter izda oprostilno sodbo.

4. Skupno pritožbo sta vložila tudi oba obtoženca. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da pritožbo vlagata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

5. Višje sodišče v Kopru je o pritožbah odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1019/2015 z dne 9.4.2015 o prenosu pristojnosti za sojenje z Višjega sodišča v Ljubljani na Višje sodišče v Kopru.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtožencema očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije pravilno in popolno ugotovilo, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, le te ustrezno kritično ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke, ter v izpodbijani sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Ugotovljena dejstva in okoliščine privedejo do zanesljivega zaključka, da sta obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje in sta zanj tudi odgovorna.

8. Zagovornik obtoženega B.Č. z navedbami, da v tem primeru sploh ne gre za kaznivo dejanje poslovne goljufije pač pa za tipično civilno pravno razmerje med upnikom na eni strani ter dolžnikom na drugi strani zgolj polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar njegove navedbe niso takšne, da bi kakorkoli omajale izpodbijano sodbo. Strinjati se je sicer treba, da se v poslovnem svetu dogaja, da kdo ne poravna računov za določeno blago ali storitev, vendar da to a priori še ne pomeni kaznivo dejanje poslovne goljufije. Vendar v obravnavani zadevi ne gre zgolj in samo za neplačilo računov, pač pa so bili pri tem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpolnjeni tudi zakonski znaki, ki opredeljujejo kaznivo dejanje poslovne goljufije. Kot je sprejeto v sodni praksi (tako npr. izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 13304/2009 z dne 6.9.2012), poslovna goljufija predstavlja posebno obliko goljufije, saj je izvršitveno dejanje pri obeh kaznivih dejanjih enako, loči pa se od goljufije v tem, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in da ni nujno, da je goljufiv namen podan že s sklenitvijo posla.

9. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da sta obtožena s tem, ko sta kot zakonita zastopnika družbe V. d.o.o. pisno naročala blago pri družbi A. d.o.o., pri tem pa sta se zavedala, da zaradi težkega finančnega položaja ne bosta mogla plačati računov, a upnika o tem nista obvestila, tri dni po zadnji dobavi pa sta vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave, nato pa A. nista plača niti 20% prijavljenih terjatev, povzročila družbi A. d.o.o. škodo v višini 55.600,63 EUR ter da sta zaradi nastanka velike premoženjske škode s svojim dejanjem izpolnila objektivne zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 (15. točka obrazložitve). Kot je pojasnilo v nadaljevanju (16. točka obrazložitve) sta bila oba seznanjena s slabim finančnim položajem družbe, pa sta še vedno naročala blago pri A. d.o.o. za kar je bil sicer prvenstveno odgovoren obtoženi B.Č., čeprav sta se zavedala, da obveznosti ne bodo mogle biti poravnane, pri čemer je bila za finance v podjetju prvenstveno odgovorna B.S..

10. Da sta vedela za slab finančni položaj kaže njun zagovor. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni skrbno presodilo dokaze in prepričljivo ugotovilo, da ne listinska dokumentacija ne pričanja prič ne podpirajo njunih trditev, da so upniki za težave podjetja V. d.o.o. vedeli že pred uvedbo prisilne poravnave. Nasprotno od zagovora obtoženih namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje iz dokumentacije izhaja, da so upnika A. d.o.o. o težavah obvestili šele po uvedbi prisilne poravnave, prej pa so bili nedosegljivi (točka 11 obrazložitve), poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič zaposlenih (T.Č., N.P. in K.P.) ugotovilo, da obtoženca do uvedbe postopka prisilne poravnave tudi zaposlenim nista povedala, v kakšnih težavah se je znašlo podjetje, oziroma da ima resne finančne težave. Tudi priča I.K. je povedala, da je bila prvič o težavah seznanjena 4.10.2007 in prej ni nikoli sklepala, da jih imajo, saj sta bila obtoženca vedno zelo težko dosegljiva, prav tako jim je bilo vedno rečeno, da bo vse poplačano, kar je potrdil tudi obtoženec (listovna št. 236). Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedba obtoženega B.Č. o tem, da niso želeli menjati dobaviteljev, pravzaprav kaže na to, da so vztrajali pri istih dobaviteljih ravno iz razloga, ker so jim ti zaupali, da bodo računi plačani. Strinjati se je sicer treba, da v poslovnem svetu ni običajno, da bo nekdo drugemu poslovnemu partnerju razlagal do vseh podrobnosti lastno gospodarsko stanje, kot tudi, da je boniteta podjetja razvidna iz podatkov AJPES, vendar v obravnavani zadevi ne gre za nepomembne podrobnosti pač pa za to, da sta oba obtožena glede na svojo vlogo v družbi V. d.o.o. nedvomno prepoznala, kdaj je podjetje prišlo v finančne težave, ki niso bile več obvladljive, pa sta kljub temu še naprej naročala blago pri družbi A. d.o.o. in ji prikrivala, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, ko so jo hoteli kontaktirati s tem v zvezi pa sta se temu izogibala (tako priča I.K.).

11. Res je, da je, kot navaja zagovornik obtožene B.S., treba na delovanje obtoženih pri opravljanju gospodarske dejavnosti pogledati celovito: upoštevati je treba vse okoliščine, daljše obdobje izvajanja dejavnosti, celoten finančni položaj podjetja, gospodarski potencial dejavnosti, s katero se je ukvarjalo podjetje …, vendar je vse to sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, tudi storilo in k temu kar je navedlo ni kaj dodati, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge, ki jih je v sodbi sodišče prve stopnje navedlo, tudi sklicuje. Navedba, da po sprejetju sklepa o tem, da se predlaga prisilna poravnava ni bilo podano nobeno naročilo več, po presoji pritožbenega sodišča nima pomembne teže. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo zadnje naročilo dobavitelju A. d.o.o. dano le tri dni pred sprejemom takšne odločitve, logično pa je bilo tudi pričakovati, da dobavitelj blaga, ko je za to izvedel, ne bo hotel več izdajati. Prav tako pritožba obtoženkinega zagovornika ne more prepričati z navedbami o prizadevanjih obtožencev, ki da sta v času, ko je bilo dano zadnje naročilo, še vedno verjela, da se bo podjetje rešilo iz slabe finančne situacije. Vse okoliščine, ki jih zagovornik obtožene navaja (da je šlo za dolgotrajne projekte, da se avansi za posamezne projekte niso plačali, tako da je bilo potrebno financiranje s strani bank, da so včasih plačila po opravljenih projektih zamujala) namreč potrjujejo prav to, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje glede naklepa, to je, da sta se obtoženca zavedala, da zaradi težkega finančnega položaja družbe V. d.o.o. lahko pride do neplačila obveznosti, pa sta v to vseeno privolila. Njuna zagovora, pa tudi v pritožbi ponovljene navedbe, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča pomenijo le to, da sta obtoženca dejavnost podjetja poznala kot tudi razumljiva nihanja v likvidnosti zaradi dokončanja projektov ter zato znala prepoznati, kdaj je podjetje prišlo v finančne težave, ki niso bile več obvladljive. Zato so s prikrivanjem takšne situacije oškodovani družbi nedvomno izpolnjeni znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, glede na to, da sta s tem oškodovani družbi A. d.o.o. povzročila veliko premoženjsko škodo.

12. Obtožena sta tudi vložila skupno pritožbo sama, v kateri zgolj ponovno pojasnjujeta okoliščine v katerih je njuno podjetje zašlo v težave ter njuna prizadevanja rešiti podjetje. S tem v zvezi tudi drugače prikazujeta dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi (glede sodelovanja z dobavitelji kot tudi glede obveščanja zaposlenih), vendar njune navedbe ne pretehtajo nad ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki so s tem v zvezi tudi dokazno podprte, tako z listinskimi kot personalnimi dokazi. Zgolj na rob glede na njune navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da ju spoznanje, da je bila terjatev upnice v višini 55.600,76 EUR prijavljena v postopek prisilne poravnave v ničemer ne razbremenjuje. Kot se jima namreč očita, nista poravnala niti 20% prijavljenih terjatev na podlagi sklenjene prisilne poravnave, in tega v pritožbi tudi ne izpodbijata. Čeprav pritožnika izpostavljata, da ni bilo nobene namere goljufije oziroma oškodovanja ter da sta za delovanje podjetja vložila vse osebno premoženje in premoženje staršev, kar vse so izgubili, vsa ta zatrjevanja v končni posledici ne spreminjajo dejstev ugotovljenih v tem kazenskem postopku, da sta prikrila oškodovani družbi A. d.o.o. slabo finančno stanje družbe V. d.o.o in naročala blago, ki ga po dobavi in izstavitvi računov ter njihovi zapadlosti nista plačala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo in na tej podlagi pravilno uporabilo kazenski zakon. Nasprotno pritožbene navedbe zato ne morejo biti uspešne.

13. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, tako da se je utemeljeno glede vsakega od obtoženih odločilo za izrek pogojne obsodbe, v kateri je v primernem trajanju določena tudi kazen zapora (eno leto in štiri mesece), prav tako je v primernem trajanju treh let določena tudi preizkusna doba in posebni pogoj glede plačila zneska 55.600,63 EUR oškodovani družbi, ki sta ga dolžna plačati v roku enega leta nerazdelno oba obtoženca. Zato tudi v tem delu ni razlogov, da bi pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo.

14. Glede na vse navedeno pritožbena izvajanja zagovornikov obtoženih kot tudi njiju samih niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče njihove pritožbe na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in ob ugotovitvi, da tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker obtoženca s pritožbo nista uspela, jima je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse, ki jo bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.


Zveza:

KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2.
Datum zadnje spremembe:
05.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NjI4