<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sodba II Kp 815/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.KP.815.2009

Evidenčna številka:VSL0023231
Datum odločbe:10.11.2009
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nerazumljiv izrek sodbe - očitna pisna pomota - poslovna goljufija

Jedro

Drži, da sta razliki med izrekom izpodbijane sodbe in obtožnico podani, vendar to še ne pomeni, da gre za zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da gre za očitni pisni pomoti, ki se ne nanašata na kako odločilno dejstvo. V zvezi z navedenim zapisom v izreku izpodbijane sodbe „zaradi delne izpolnitve obveznosti“ pa je potrebno še dodati, da se ta del zapisa nanaša na zakonsko besedilo kaznivega dejanja oziroma tako imenovani abstraktni del opisa dejanja, ki pa ni bistvena sestavina izreka sodbe.

Razlika med kaznivim dejanjem goljufije in kaznivim dejanjem poslovne goljufije je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem.

Narava pravnih poslov in odnosov storilcem, vsaj v pretežnem številu primerov, ne nalaga dolžnosti, da bi pogodbene partnerje obveščali o finančnem in bilančnem stanju svoje gospodarske družbe oziroma podjetja, razen če posamezni gospodarski partner tega izrecno ne zahteva. Zapeljati v zmoto pri kaznivem dejanju poslovne goljufije torej lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega B. S. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako,

da je obtoženi B. S. kriv,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, pa je zaradi delne izpolnitve obveznosti za drugega nastala premoženjska škoda, s tem, da je

kot samostojni podjetnik s.p. dne 4.4.2001 na sedežu družbe VBS L d.o.o. na D. cesti 128a v L., ob sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu št. 2494/01 za financiranje nakupa tovornega vozila znamke Mercedes Benz Actros 25-40 v vrednosti 11.443.977,48 SIT in pogodbe št. 2495/01 o finančnem leasingu nakupa priklopnega vozila znamke Kassbohrer Z14L vrednega 2.205.912,04 SIT, preslepil takratnega komercialista za sklepanje pogodb B. F. in direktorico omenjene družbe T. F., da je od podjetnika M. M. kupil tovorno vozilo in priklopno vozilo in ta nakup dokazoval z računoma št. 146 in 147, oba z dne 4.4.2001, v katerih je bilo navedeno, da sta računa plačana avansno, kar pa ni bilo res, ter sočasno predložil leasingodajalcu, kot novemu kupcu navedenih vozil, dva svoja računa z dne 4.4.2001 in sicer št. 66/2001 za priklopno vozilo Kassbohrer in št. 67/2001 za tovorno vozilo Mercedes Benz Actros v navedenih zneskih, s podpisom pogodb pa se je zavezal plačati 36 mesečnih obrokov leasinga in zaradi česar je VBS L. na njegov račun nakazal skupno 56.298,00 EUR, obtoženec pa je nato plačal le pet obrokov in je tako VBS L. nastala škoda po pogodbi št. 2494/01 v višini 31.146,45 EUR, po pogodbi št. 2495/01 pa v višini 5.967,07 EUR, tedaj v skupnem znesku 37.112,52 EUR.

S tem je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po 1. odstavku 228. člena KZ-1.

Po členu 58. KZ se obtožencu izreče

pogojna obsodba

v kateri se mu na podlagi določila 1. odstavka 228. člena KZ-1 določi kazen

1 (eno) leto zapora,

ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovanemu podjetju VBS L. v roku 3 (treh) let plača 37.112,52 EUR.

Po členu 105/2 ZKP je obtoženec dolžan plačati družbi VBS L. iz Ljubljane znesek 37.112,52 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

:

Okrožno sodišče v L. je z izpodbijano sodbo obtoženega B. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo treh let in posebnim pogojem, da oškodovanemu podjetju VBS L.v roku treh let plača 38.409,00 EUR. Na podlagi določila 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati družbi VBS L.iz Ljubljane znesek 38.409,00 EUR. Glede stroškov kazenskega postopka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je le te iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP dolžan plačati obtoženec.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka M. K. je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila seznanjena obtoženec in njegov zagovornik, ki je na predlog odgovoril.

Skladno z določbo 4. odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se je obtoženec, njegov zagovornik in višji državni tožilec (ob izkazanih obvestilih o seji senata) niso udeležili.

Pritožba je delno utemeljena.

Smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki ju zagovornik vidi v tem, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv ter da nasprotuje sam sebi, saj je v izreku sodbe navedeno „zaradi delne izpolnitve obveznosti“ in da je „plačal le pet obrokov“, medtem ko je v obtožnici navedeno „zaradi delne neizpolnitve obveznosti“ ter da je obtoženec „plačal le štiri obroke“, nista podani. Drži sicer, da sta navedeni razliki med izrekom izpodbijane sodbe in obtožnico podani, vendar to še ne pomeni, da gre za zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da gre za očitni pisni pomoti, ki se ne nanašata na kako odločilno dejstvo. V zvezi z navedenim zapisom v izreku izpodbijane sodbe „zaradi delne izpolnitve obveznosti“ pa je potrebno še dodati, da se ta del zapisa nanaša na zakonsko besedilo kaznivega dejanja oziroma tako imenovani abstraktni del opisa dejanja, ki pa ni bistvena sestavina izreka sodbe, sicer pa tako zapis „zaradi delne neizpolnitve obveznosti“ ali pa „zaradi delne izpolnitve obveznosti“ pomeni, da obveznost ni bila v celoti izpolnjena. Kar zadeva število obrokov, ki jih je plačal obtoženi, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bistven znesek, ki ga obtoženec še dolguje oškodovancu, in ne samo število obrokov, s katerimi je obtoženec določen del svoje obveznosti že izpolnil. Upoštevajoč celovito obrazložitev izpodbijane sodbe in dolgovani znesek, naveden v samem izreku sodbe, pa se izkaže, da je tudi razlika med dolgovanim zneskom, navedenem v izreku sodbe in zneskom, navedenem na četrti strani obrazložitve izpodbijane sodbe 38.404,00 EUR, očitno pisna pomota in tako ni podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, kot to zatrjuje pritožnik.

Predmetno kaznivo dejanje poslovne goljufije je posebna oblika goljufije. Razlika med kaznivim dejanjem goljufije in kaznivim dejanjem poslovne goljufije je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem. Storilec tega kaznivega dejanja izvrši dejanje tako, da preslepi drugega (pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah), ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano s tem, da je nastala za stranko ali za koga drugega premoženjska škoda (prepovedana posledica). Nastanek škode pa mora biti vedno pogojen z dejanjem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in nastankom škode podana vzročna zveza. Zakonski tekst namreč ne zahteva nekega aktivnega ravnanja oškodovanca, kot posledico storilčevih aktivnosti (tako kot pri kaznivem dejanju goljufije, kjer pretežni del aktivnosti, s katerim nastane škoda, izvrši oškodovanec sam). To, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti že pomeni, da je oškodovanca lažje preslepiti. Narava pravnih poslov in odnosov storilcem, vsaj v pretežnem številu primerov ne nalaga dolžnosti, da bi pogodbene partnerje obveščali o finančnem in bilančnem stanju svoje gospodarske družbe oziroma podjetja, razen če posamezni gospodarski partner tega izrecno ne zahteva. Zapeljati v zmoto pri kaznivem dejanju poslovne goljufije torej lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil.

V skladu s 1. odstavkom 269. člena ZKP mora obtožnica med drugim vsebovati opis kaznivega dejanja. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu. Opis kaznivega dejanja je pomemben namreč iz dveh razlogov, in sicer je podlaga za obravnavo pred sodiščem, po drugi strani pa daje obtožencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani. Z opisom se torej določa dejanska in pravna podlaga obtožnega akta (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 361/2004).

Upoštevajoč navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča v obtoženčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Obtoženec je namreč kot samostojni podjetnik že ob sklenitvi pogodb o finančnem leasingu št. 2494/01 in 2495/01 z leasingodajalcem družbo VBS L. d.o.o., predložil fiktivne račune št. 146 in 147, s katerima je dokazoval, da je kupil predmetno tovorno in priklopno vozilo od podjetnika M. M., kar pa ni bilo res, s čemer pa je pri oškodovancu ustvaril zmotno predstavo, da bo predmetni vozili odplačal v 36 mesečnih obrokih, kot se je zavezal. Da je šlo za preslepitev s strani obtoženca, pa izkazuje tudi njegovo ravnanje v nadaljevanju izvrševanje pogodbe, saj je že po štirih plačanih obrokih prenehal z nadaljnjim odplačevanjem le-teh, predmetnih vozil pa na zahtevo leasingodajalca ni mogel vrniti, saj ju nikoli ni imel v posesti. Z opisanim ravnanjem pa je obtoženec oškodoval leasingodajalca VBS L. d.o.o. za 37.112,52 EUR, kolikor znaša skupni dolg še neplačanih terjatev (o tem bo govora še v nadaljevanju obrazložitve), obtoženec je namreč plačal le 4 obroke po vsaki od predmetnih pogodb o finančnem leasingu. To, da obtoženec ob sklenitvi predmetnih pogodb ni bil v direktnem kontaktu z direktorico oškodovane družbe VBS L. T. F. pa je irelevantno, saj je imenovana, torej kot direktorica, predmetni pogodbi podpisala v imenu oškodovane družbe VBS L.v zmotni predstavi, da je obtoženec dejansko kupil predmetni vozili od podjetnika M., ki ju je pri njej ustvaril obtoženec s predložitvijo omenjenih fiktivnih računov.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, ki zadevajo vlogo D.F. in M. M. v obravnavani zadevi, pri čemer pritožba izpostavlja dele izpovedb prič B. F., Z. B. in T. H., iz katerih izhaja, da naj bi bil D.F. nosilec predmetnih poslov (slednji je, zaslišan kot priča, to zanikal). Dejstvo je namreč, da je bil prav obtoženec tisti, ki je sklenil predmetna posla z oškodovano družbo VBS L. in tudi tisti, kateremu je oškodovana družba nakazala denar ter tudi on je bil tisti, ki se je zavezal k plačevanju obrokov po obeh leasing pogodbah, kot je to pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje.

To, da je oškodovana leasing hiša dejansko ravnala neodgovorno in očitno opustila ogled in cenitev predmetnih vozil, saj bi se v nasprotnem primeru ugotovilo, da obtoženec predmetnih vozil nima v posesti oziroma, da sta predložena računa št. 146 in 147 fiktivna, pa ne more omajati pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča o obtoženčevi krivdi. Kot je bilo že omenjeno, je oškodovana leasing hiša na podlagi fiktivnih računov obtožencu na njegov račun nakazala denar in sicer skupno 56.298,00 EUR, s tem, pa glede na določila predmetnih pogodb o leasingu in splošnih pogojev pogodb o leasingu, postala lastnica predmeta pogodb, torej predmetnega tovornega in priklopnega vozila, ki ju je nato obtožencu dala na leasing, obtoženec pa se je kot leasingojemalec zavezal plačevati leasing obroke. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da se lastninska pravica ne pridobi le s plačilom kupnine, da ni mogoče enačiti pojma najem in leasing ter da sta predmetni leasing pogodbi neveljavni, saj obtoženec, s tem pa tudi oškodovana leasing hiša nista nikoli bila lastnika predmetnih vozil, niso relevantne.

Sodišče prve stopnje pa je tudi argumentirano in prepričljivo zavrnilo dokazni predlog obrambe glede dodatnega zaslišanja priče T. F., glede poteka izplačila dolga s strani obtoženega, saj je to dejansko nedvomno razvidno iz priložene listinske dokumentacije, sicer pa sta o tem tudi izpovedovali tako priča T. F. kot priča Z. B.

Upoštevajoč izpovedbo priče Z. B., ki je v imenu oškodovane leasing družbe priglasila premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku ter priložene dokumentacije predvsem temeljnic za knjiženje terjatev po obeh pogodbah, iz katerih je razvidno stanje glavnice na dan zaključka pogodb, izpisov vseh plačil, ki so bila nakazana s strani obtoženca po omenjenih pogodbah ter kompenzacijskih izjav, na podlagi katerih je bilo nakazilo za plačilo računov nižje, pa je pritrditi zagovorniku, da obtoženec dolguje VBS L. po pogodbi št. 2494/01 znesek 7.463.934,15 SIT, kar je preračunano 31.146,45 EUR, po pogodbi št. 2494/01 pa znesek 1.429.949,51 SIT kar je preračunano 5.967,07 EUR, torej skupaj 8.893.883,66 SIT, preračunano v eure pa 37.113,52 EUR. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi, kazenski sankciji in premoženjsko pravnem zahtevku spremenilo tako, da se v opisu kaznivega dejanja skupni znesek zniža na 37.113,52 EUR in se ta znesek tudi določi kot poseben pogoj v pogojni obsodbi in kot premoženjskopravni zahtevek.

Ni pa podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik vidi v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, posledično temu pa je nezakonito določilo tudi posebni pogoj v okviru pogojne obsodbe. To, da je sodišče iz predložene listinske dokumentacije zmotno ugotovilo znesek premoženjske škode – glavnice, to pa so neplačani leasing obroki, posledično temu pa je po njegovi oceni oškodovancu naložilo v plačilo previsok znesek tako glede premoženjskopravnega zahtevka kakor tudi glede posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe, pa še ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je namreč glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku navedlo zadostne razloge na peti strani izpodbijane sodbe.

Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe in to s posebnim pogojem ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi obtoženčevega zagovornika le delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka odločbe, v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11.
KZ-1 228, 228/1.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ1MTk2