<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sodba I Kp 1210/99
ECLI:SI:VSLJ:1999:I.KP.1210.99

Evidenčna številka:VSL20555
Datum odločbe:17.11.1999
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:goljufija - goljufiv namen

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom, ko je oškodovanki sicer navajal resnične podatke o poslovnih dejavnostih in lastništvu trgovine, pa pri tem tudi s svojim nastopom pri njej vzbudil lažen vtis, da je uspešen poslovnež in podjetnik, čeprav je bil v resnici prezadolžen ter prav zato od nje izvabil večjo količino denarja. Utemeljeno ga je zato spoznalo za krivega in mu izreklo zaporno kazen.

 

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po I. odstavku 217. člena KZ in mu izreklo kazni tri in štiri mesece zapora ter nato enotno kazen šest mesecev zapora, ter mu v plačilo naložilo stroške tega dela kazenskega postopka. Istočasno je zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka zavrnilo obtožni predlog za kaznivi dejanji goljufije, ki naj bi ju obdolženec storil dne 15.8. in 20.8.1993 ter glede tega dela kazenskega postopka s stroški obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tokrat je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z dovolj visoko stopnjo zanesljivosti ugotovilo obdolženčev goljufivi namen, s kakršnim je od oškodovanke izvabil zneska 1000 in 3500 DEM ter si tedaj na njeno škodo pridobil za skupaj 351.466,42 SIT protipravne premoženjske koristi. Prepričljiva in na ves čas enakih trditvah oškodovanke je zasnovana ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je oškodovanka izročila denar zato, ker je pri njej s prepričljivim nastopom, pa tudi izkoriščajoč hudo duševno stisko oškodovanke zaradi tragične izgube sina, vzbudil lažen vtis, da denar ni problem in da ga bo vrnil, ker imajo doma trgovino, ker sam dela mreže ter se ukvarja tudi z zavarovalniškimi posli. Te njegove trditve o poslih in dejavnostih so bile sicer resnične, ne pa tudi na podlagi njih namerno vzbujen vtis, da finančnih problemov nima, oziroma, da so le prehodnega značaja, da je tedaj uspešen poslovni človek, še posebno vreden njenega zaupanja tudi zaradi prijateljskih vezi, ki so se med njima stkale v času od seznanitve v toplicah do izročitve zadnjega zneska v višini 3500 DEM, oziroma poteka dogovorjenega roka za vrnitev dolga. Ker je oškodovanka ves čas tudi vztrajala pri trditvah, da je obdolženec izgubil zanimanje zanjo s trenutkom, ko je od nje izvabil ves privarčevani denar ter se ji pričel nato izmikati ter je šele med civilno pravdo na sodišču v Novem mestu izvedela, da naj bi ji denar vrnil po prodaji trgovine, na obravnavi v tem kazenskem postopku pa da bo to storil po prodaji hiše, pri čemer je obdolženec prvo pogodbo o posredovanju za prodajo nepremičnin sklenil šele 16.11.1996, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da te okoliščine, vključno z izpodbitimi trditvami obdolženca o iniciativi za posojo denarja, lastništvu trgovine, pravem obsegu zavarovalniških poslov in njegovemu kasnejšemu izmikanju, nudijo trdno osnovo za sklepanje o obdolženčevem goljufivem namenu.

Pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje zato ne more omajati pritožbena trditev, po kateri naj bi se obdolženec enkrat do dvakrat na mesec videval z oškodovanko še celo leto 1994, kar bi o nekem dogodku iz meseca maja istega leta lahko potrdil D. V., ki pa ga obramba med dokaznim postopkom ni nikoli omenila. Sicer pa je oškodovanka že ob podajanju kazenske ovadbe v avgustu 1994, pa tudi na kasnejših zaslišanjih vztrajala pri trditvi, da sta se nehala videvati koncem aprila 1994, ko mu je izročila zadnji znesek denarja.

Prav tako neutemeljeno pritožnik ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti trditve oškodovanke, da ni nikoli klicala obdolženca v povezavi z okoliščinami, da obdolženec ni imel telefona doma.

Oškodovanka je namreč pojasnila, da sta bila glede na njun odnos dogovorjena, da jo je vedno klical obdolženec, ker je v trgovini delala žena, ker pa ji denarja ni vrnil, ga je kljub temu poklicala v trgovino, pa je slušalko dvignila žena, ki pa jo je nadrla in je prav zato kriminalista prosila, naj poišče obdolženca in v njenem imenu zahteva vrnitev denarja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanka terjala vrnitev denarja ter to nedvomno tudi sporočila obdolžencu, je tedaj pravilna, ocena, zakaj oškodovanka ob povedanem ni iskala nadaljnjih osebnih stikov z obdolžencem ali celo njegovo ženo, pa povsem nepotrebna. Za presojo goljufivega namena obdolženca nima odločilnega pomena okoliščina, da obdolženec svojega dolga ni nikoli zanikal, saj je bil le-ta glede na njegovo pismeno izjavo z dne 28.4.1994 tudi brez tega dokazljiv (list. št. 16), glede pritožbene navedbe, da si je obdolženec prizadeval prodati hišo in z izkupičkom poravnati vse svoje dolgove, med drugim tudi oškodovanki, pa je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tudi te okoliščine pravilno in zanesljivo ocenilo, ko je na podlagi analize celotnega ravnanja obdolženca zaključilo, da ta že od vsega začetka ni imel namena vrniti izposojenega denarja in je sklenjena poravnava za del dolgovanega celotnega zneska le posledica sproženega sodnega postopka. Zato je bilo potrebno pritožbo tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Na podlagi navedenega zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani ter je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožba sicer izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter glede na to obdolžencu izreklo ustrezni posamični ter enotno kazen zapora.

Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče določilo ob vrednotenju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje.

 


Zveza:

KZ člen 217.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00OTU0MA==