<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC sodba Kp 319/99
ECLI:SI:VSCE:1999:KP.319.99

Evidenčna številka:VSC00351
Datum odločbe:09.11.1999
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:kaznivo dejanje goljufije - goljufiv namen

Jedro

Goljufivi namen obdolženca, ki je drugega najel za opravo prevoza tovora z dogovorjeno ceno, dokazuje dejstvo, da je že takrat, kljub plačilni akontaciji, vedel, da preostanka ne bo plačal, česar kasneje res tudi ni storil.

 

Izrek

Pritožba obdolženega ..... po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi ..... je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

 

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi ..... spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter posebnim pogojem,da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu .... 280.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1995 dalje do plačila. Tak premoženjskopravni zahtevek je bil oškodovancu tudi prisojen in naložen v plačilo obdolžencu, z njegovim presežkom po plačilu zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska še v času od 25.3.1995 do 27.3.1995 pa je bil oškodovanec napoten na pravdo.

Obdolženi je bil, po določilu člena 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka in sicer plačilo povprečnine, odmerjene v višini 50.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi ..... po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga,da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti kazenske odgovornosti ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti navedb pritožnika, da je obdolženi v danem primeru žrtev "nesprejemljive" proste presoje izvedenih dokazov, ocenjevanih zgolj v njegovo škodo in tako "določen" za storilca očitanega mu kaznivega dejanja za katerega je bil v izpodbijani sodbi obsojen. Prav ima namreč sodišče prve stopnje,da s strani oškodovanca predložena dokumentacija dokazuje, da je bil od njega zatrjevani prevoz z njegovim tovornjakom na relaciji Firence - Kišinjev v Moldaviji v tistem času opravljen. Zanj vseskozi trdi, da ga je opravil po naročilu obdolženca in nekoga drugega, za kar nima več pisnih dokazil iz razlogov, katere je navedel ob zaslišanju pred sodiščem, kateri se zdijo življenjsko sprejemljivi.

Ni namreč res, da bi zgolj izostanek dokumenta iz katerega bi bil razviden sklenjen posel z vsemi podrobnostmi pomenil, da obdolžencu storitve kaznivega dejanja ne bi bilo moč dokazati, kot to ves čas postopka trdi obdolženi ..... Presoditi je namreč potrebno tudi druge dokaze pri čemer ni prezreti, da se prepričljivi izpovedi kot prič zaslišanega oškodovanca in njegove žene ujemajo z drugimi v spisu se nahajajočimi listinskimi dokazi in iz njih ter zagovora obdolženca izvirajočimi dejstvi, tako,da jima je mogoče verjeti. Od teh je opozoriti kot prvo na račun izdan dne 12.3.1995 obdolžencu oziroma njegovemu takratnemu podjetju V. v katerem piše med ostalim "za plačilo" kar se da razumeti v smislu njunih zatrjevanj, da znesek 280.500,00 SIT pomeni ostanek siceršnjega za plačilo dogovorjenega zneska. Ta račun skupaj s CMR-jem je bil tudi poslan obdolžencu in ga je ta oškodovancu vrnil,kar dokazuje kopija pisma na listni št.12 spisa. Med obdolžencem in oškodovancem je torej potekalo zatrjevano dopisovanje glede plačila navedenega zneska in očitno tudi izterjava s strani Hribarja, pri čemer prav iz ničesar ni moč razbrati, da bi oškodovanec to počel iz kakšnega drugega razloga in ne tistega, katerega zatrjuje ves čas tega kazenskega postopka. Ta vsekakor ni v pritožbi zatrjevana njegova maščevalnost do obdolženca povezana s plačilom del na servisu v Kijevu, kjer sta svoj čas skupaj popravljala vozili. Gre za okoliščino, ki je takšna, da bi si jo obdolženi dobro zapomnil in jo omenil že ob svojem prvem zaslišanju in ne šele sedaj v pritožbi. Prav dejstvo, da pa sta svoj čas obdolženi in oškodovanec opravljala prevoze na vzhod skupaj,nasprotno dokazuje, da sta se poznala dobro, da je oškodovanec obdolžencu zato zaupal, ta pa to izkoristil za storitev sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Drži namreč tudi tisti del obrazložitve izpodbijane sodbe s katerim sodišče prve stopnje dokazuje obdolženčev goljufivi namen že ob storitvi kaznivega dejanja,ko je povsem logično, da je zaradi precej višjega zneska 3.500 DEM oškodovancu plačal avans v višini 2.000 DEM, pri tem pa že vnaprej vedel, da preostalega denarja ta ne bo videl in ga s tem sploh zapeljal v to, da je ta v svojo škodo dogovorjeno delo opravil. Ni torej res, da navedeni namen obdolženca ni izkazan, kot to tudi trdi pritožnik.

Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

Pritožnik namreč uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog, katerega pa kasneje ne obrazlaga.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je zlasti zaradi izreka posebnega pogoja ta v celoti ustrezna in ni videti potrebe po njeni spremembi v korist obdolženega.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo obdolženega po zagovorniku zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi njegovimi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

 


Zveza:

KZ člen 217, 217/1.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00OTEzMg==