<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC sodba II Kp 36718/2013
ECLI:SI:VSCE:2015:II.KP.36718.2013

Evidenčna številka:VSC0004268
Datum odločbe:02.06.2015
Senat, sodnik posameznik:Jože Kreča (preds.), Marija Bovha (poroč.), Andrej Pavlina
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:grožnja - dokazanost - dokazna ocena - prestrašenost

Jedro

Za izrek obsodilne sodbe morajo biti odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil. Sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se

obdolženi S. S.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti

obtožbe, da je z A. S. zato, da bi ga vznemiril, grdo ravnal s tem, ko ga je dne 5. 6. 2012 okoli 14.00 ure v osebnem avtomobilu med vožnjo iz Celja proti Šentjurju s pestjo večkrat udaril v predel glave, nakar je v naselju Blagovna vozilo ustavil ter A. S. z nogo potisnil iz vozila, da je ta padel po cestišču, s takšnim ravnanjem pa je močno vznemiril A. S., z udarci v glavo pa mu je povzročil bolečine,

s čemer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca A. S. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP zaznamovane v znesku 429,86 EUR, plačati sodno takso in plačati potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado oškodovančevega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca s priglašenim premoženjsko pravnim zahtevkom v znesku 3.500,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanih obtožb. Podrejeno predlaga naj sodišče druge stopnje obdolženca oprosti plačila stroškov postopka in sodnih taks.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da procesne kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane.

5. Zagovornik zatrjuje procesno kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vidi jo v tem, da v konkretnem primeru ni bilo nobenih ravnanj, ki bi jih lahko opredelili kot grdo ravnanje, zaradi česar je predmetni kazenski postopek tekel brez podane zasebne tožbe in je zato sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Na tak način zagovornik dejansko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in se ne strinja, da so odločilna dejstva v izpodbijani sodbi, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona in s tem v zvezi za ugotovitev, da je upravičeni tožilec v konkretni zadevi državni tožilec, pravilno ugotovljena.

6. S preostalimi očitki o procesnih kršitvah zagovornik meri na procesno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V smeri te procesne kršitve uveljavlja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Vendar pa te kršitve z ničemer ne konkretizira in jo tako zgolj zatrjuje. Ob temu posledični omejitvi na uradni preizkus sodišče druge stopnje te procesne kršitve, ki je upoštevna tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo.

7. Zagovornik nadalje uveljavlja, da je o odločilnih dejstvih popolno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ta očitek konkretizira z navedbo, da so razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je izpoved oškodovanca v celoti potrjena z zdravstveno dokumentacijo, ki je v spisu, protispisni. Protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa je kot procesna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tedaj, če sodišče v sodbo povzame vsebino dokaza v nasprotju z dejansko in na taki podlagi sklepa na obstoj ali neobstoj odločilnih dejstvih. Zagovornik te kršitve ne uveljavlja na taki podlagi, saj ne trdi, da je sodišče prve stopnje vsebino izvedenih dokazov v sodbo povzelo v nasprotju z dejansko. Če sodišče pravilno navaja in razlaga vsebino dokaza, iz nje pa napravi nepravilen sklep, da je neko odločilno dejstvo dokazano ali da ni dokazano, pa ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tak način do kršitve kazenskega zakona ne more priti. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko določbo kazenskega zakona, ali če določbe kazenskega zakona, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi.

9. Pritrditi pa je treba zagovorniku, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zaključilo, da je obdolžencu dokazano, da je na način, kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe storil očitano mu kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo obdolženčev zagovor, da si je oškodovanec vse to, za kar ga bremeni v predmetnem postopku, izmislil. Ob tem, ko ni ugotovilo nobenega utemeljenega razloga za sprejemljivost takšnega obdolženčevega zatrjevanja, je sodbo oprlo na izpovedbo oškodovanca. Presodilo je, da oškodovančevo zatrjevanje na glavni obravnavi, da je podal predlog za pregon zoper obdolženca le zato, ker mu je vzel avtomobil Audi A8, ne more pomeniti, da si je zatrjevano ravnanje obdolženca na njegovo škodo izmislil, ker je njegova izpoved v celoti potrjena že z zdravstveno dokumentacijo v spisu; ker je izvedenec sodnomedicinske stroke za edino z gotovostjo utrpelo poškodbo oškodovanca, to je trakasto odrgnino na desnem uhlju potrdil, da bi lahko do nje prišlo tudi na način kot ga je opisal oškodovanec in ker izvedenec kljub temu, da objektivnih znakov poškodb na glavi oškodovanca ni bilo, ni izključil možnosti, da bi oškodovanec utrpel blažje udarce z roko v predel glave ali kje drugje po telesu, ki niso povzročili nastanka poškodb. Na taki dokazni oceni sprejet zaključek o dokazanosti vseh odločilnih dejstev, na katerih temelji izrek obsodilne sodbe, zagovornik utemeljeno izpodbija kot zmoten.

11. Sodišče druge stopnje se strinja z zagovornikom, da je ocena sodišča prve stopnje o tem, da sta oškodovanec in priča T. G., kot domnevni kupec avtomobila Audi A8, o poteku dogajanja na parkirišču A. Ž. izpovedala nekoliko različno, vendar spet ne tako, da bi bilo mogoče zaključiti, da se na kraju ni zgodilo nič in da si je oškodovanec vse skupaj izmislil kot to zatrjuje obdolženec, zmotna. Zagovornik utemeljeno opozarja, da je priča T. G. zatrjevanje oškodovanca, da je obdolženec pritekel izza ograje, odrinil G. in mehanika, zaprl pokrov avtomobila, vrgel oškodovanca v avto, še sam sedel vanj in odpeljal s kraja, označil za laž. Izpustitve očitka obdolžencu, da je oškodovanca potisnil v vozilo, ki ga je vseboval prvotno vložen obtožni predlog, pa si tudi ni mogoče razlagati drugače, kot da je bila za državno tožilko o poteku tega dela dogodka sprejemljiva izpovedba priče T. G., ki jo je korektno v sodbo povzelo že sodišče prve stopnje in je zato sodišče druge stopnje v izogib ponavljanja ne navaja znova.

12. Prav ima zagovornik tudi, ko uveljavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je izpoved oškodovanca v celoti potrjena že z zbrano zdravstveno dokumentacijo v spisu. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbo korektno povzelo oškodovančeve navedbe zdravnikom in s tem povezane ugotovitve zdravnikov ob pregledih, prav tako je korektno povzelo, da je v nasprotju s tem, kar je navedel zdravnikom o načinu fizičnega obračuna znane osebe z njim, na zaslišanju pred sodiščem trdil, da ga je obdolženec udarjal po glavi, po licu, po temenu; da je popolnoma prepričan, da ga je udarjal po levi strani, medtem ko ga po desni strani ni mogel udariti, ker sta sedela v avtomobilu in je tako proti njemu zamahoval s pestjo od strani, naravnost pa ga ni mogel udariti. Iz zdravstvene dokumentacije za oškodovanca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so poškodbe bile izkazane in potrjene predvsem po desni strani glave. Navedlo je, da zato ne dvomi, da je obdolženec med vožnjo oškodovanca večkrat udaril s pestjo. Ocenilo je, da je lahko oškodovanec zaradi časovne oddaljenosti dogodka nekatere okoliščine pozabil in o njih sklepal zgolj na podlagi položaja obdolženca in sebe v vozilu, pri čemer ne gre spregledati, da sta se med vožnjo z obdolženim prepirala, iz česar je sklepalo, da nista oba gledala zgolj naravnost predse, pač pa se je oškodovanec najverjetneje tudi obračal k obdolžencu, sploh ob dejstvu, da ni vozil vozila in bi moral biti zaradi tega pozoren na cesto. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje ni sprejemljivo. Za izrek obsodilne sodbe morajo biti namreč odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil.

13. Pravilnost pritožbeno problematiziranega zaključka o nespornosti, da je oškodovanec utrpel vse v S. b. C. diagnosticirane poškodbe (udarnino glave, pretres možganov in odrgnino na desnem uhlju), je sodišče prve stopnje tako že samo postavilo pod vprašaj s tem, ko je opirajoč se na mnenje pritegnjenega izvedenca dr. P. K., za katerega je navedlo, da ga v celoti sprejema, ugotovilo, da je oškodovanec dne 5. 6. 2012 z gotovostjo utrpel le trakasto odrgnino na desnem uhlju, da zagotovo ni utrpel pretresa možganov in da objektivnih znakov poškodb na glavi oškodovanca ni bilo. Za poškodbo, ki jo je z gotovostjo utrpel, oškodovanec obdolženca ni bremenil. Izvedenec je pojasnil, da udarcev s pestjo v predel glave na podlagi ugotovljenih telesnih poškodb pri oškodovancu, ki niso objektivno izkazane ni možno potrditi. Teoretično pa bi lahko oškodovanec utrpel blažje udarce z roko, iztegnjeno ali stisnjeno v pest v predel glave ali drugje po telesu, ki niso povzročili nastanka poškodb, ampak zgolj prehodno bolečino ali največ rdečino kože na mestu udarca. Oškodovanec tega, da bi na zatrjevanih udarjenih mestih čutil bolečine ni niti omenil. Omenil ni tudi rdečine na udarjenih mestih. Po predočitvi mu zaznane rdečine na njegovem desnem licu s strani dežurne zdravnice je odločno zatrdil, da ga obdolženec po desni strani glave ni udarjal. Sodišče prve stopnje je ob primerjanju navedb oškodovanca policiji na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon z njegovo izpovedbo na glavni obravnavi zaznalo neskladje v zatrjevanju oškodovanca, na kak način ga je obdolženec v naselju B., kjer je vozilo ustavil potisnil iz vozila, da je padel po tleh. Pravilno ugotovljeno neskladje pa ne more pomeniti samo tega, kar je navedlo sodišče prve stopnje in sicer, da je oškodovanec morda nekoliko pretiraval, oziroma želel dogodek prikazati nekoliko bolj spektakularno, kot je v resnici bil. Tudi to neskladje kaže , da izpovedba oškodovanca ni takšna, da bi nanjo lahko oprlo obsodilno sodbo.

14. Prav ima zagovornik tudi, ko trdi, da sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal. Poleg tega tudi iz izpovedbe T. G. izhaja, da mu je oškodovanec v telefonskem pogovoru čez 20 minut po odpeljanju s parkirnega prostora A. h. Ž. v Š., deloval zelo mirno. Vsega tega se je očitno zavedalo tudi sodišče prve stopnje, ko je zaključek o vznemirjenosti in ogroženosti utemeljilo ne z doživljanjem oškodovanca, pač pa povprečnega človeka.

Pritrditi je zato treba zagovorniku, da je zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem pogledu, zmoten.

15. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo iz obsodilne sodbe spremenilo v oprostilno sodbo na podlagi določbe petega odstavka 392. člena v zvezi s 3. točko 358. člena ZKP. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je bila namreč potrebna samo drugačna presoja že v prvostopenjski sodbi ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

Skladno s tako odločitvijo je sodišče druge stopnje spremenilo tudi prvostopenjsko odločbo o stroških kazenskega postopka in sicer tako, da ti v obsegu kot je naveden v izreku te sodbe na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun. Spremeniti je bilo treba tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in sicer tako, da se oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo po tretjem odstavku 105. člena ZKP.

16. Ker je zagovornik s pritožbo uspel in je bila izpodbijana sodba spremenjena obdolžencu v korist, se sodna taksa kot strošek, nastal s pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
Datum zadnje spremembe:
02.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxNDQw