<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1457/2018-9
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1457.2018.9

Evidenčna številka:UP00026444
Datum odločbe:25.09.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Mira Dobravec Jalen (preds.), Irena Polak Remškar (poroč.), Petra Hočevar
Področje:OKOLJSKO PRAVO
Institut:okoljevarstveno soglasje - presoja vplivov objekta na okolje - obstoječi objekt

Jedro

Pravno zmotno je tudi tožbeno stališče, da v primeru obstoja že zgrajenega objekta na tem območju oziroma v primeru t. i. legalizacije objekta presoje vplivov na okolje ni mogoče izvesti, ker slovenska zakonodaja tega postopka ne bi predpisovala. Naslovno sodišče je že pojasnilo, da se postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek A. d. o. o. k. d. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom odločila, da za gradnjo trgovine z živi in neživili A., na zemljišču parc. št. 2345/7 in 2345/10 k. o. ..., ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja (1. točka izreka). Z 2. točko je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je za nameravani poseg na podlagi 51. a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) izvedla predhodni postopek. Iz opisa posega izhaja, da namerava investitor odstraniti obstoječi objekt ter zgraditi novo trgovsko stavbo s spremljajočimi objekti, med drugim parkiriščem s 130 parkirnimi mesti. Na podlagi prejete dokumentacije je v skladu s Prilogo 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba), ugotovila, da glede na značilnosti, lokacijo in možne vplive, ki jih tudi podrobno opiše, ni treba izvesti presoje vplivov na okolje.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ pritožbo tožnikov zavrnilo.

4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je prvostopenjski upravni organ „formalistično presojal zatrjevane navedbe investitorja, čeprav so te očitno neresnične“, (…) „saj je poseg, za katerega se zahteva izdaja sklepa že izveden“, kar je v nasprotju z 11. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2011/92/EU). Menita, da bi bilo skladno z načelom zakonitosti in sodno prakso Sodišča EU (zadeva C-196/16) treba v zakonu določno opredeliti postopek legalizacije posegov in ne uporabljati določb, ki se nanašajo na bodoče gradnje. Ne strinjata se tudi, da se ustreznost in zakonitost posega presoja na podlagi dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in ne na podlagi stanja v naravi, saj tako ob objektivnem preseganju dopustnih pragov omilitveni ukrepi ne bodo izvedeni. Poleg tega izdelovalec projektne dokumentacije ne jamči za upoštevanje okoljskih predpisov. Toženki očitata, da se ni opredelila do konkretnega očitka glede povečanja objekta in posledičnega povečanja prometa ter povečanj koncentracij PM10, s čimer je kršena njuna pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ne strinjata se tudi, da sta s tem, ko jima je bila odločba vročena, izgubila pravico uveljavljati kršitev iz 2. točke druge odstavka 237. člena ZUP. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Prizadeta stranka A. d. o. o. k. d. v odgovoru na tožbo sodišču predlaga naj tožbo zavrže, ker tožnika nista pojasnila pravnega interesa za to tožbo, podrejeno naj tožbo zavrne, saj je toženka postopek izvedla na podlagi z zakonom predpisane dokumentacije. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma poudarja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnikoma pravni interes za sodelovanje v postopku priznan kot lastniku oziroma uporabniku nepremičnin v neposredni bližini predmetnega posega. Ker prizadeta stranka ni izkazala niti zatrjevala, da so te ugotovitve napačne, se sodišču ni bilo treba spuščati v (ponovno) presojo pravnega interesa za udeležbo v tem postopku.

9. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVO-1 se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja. Za določene vrste posegov v okolje je zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna (drugi odstavek 51. člena ZVO-1). Za določene vrste posegov v okolje, pri katerih se zaradi značilnosti nameravanega posega ali njegove lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje, pa ministrstvo izvede predhodni postopek iz 51.a člena tega zakona, v katerem ugotovi, ali je presoja vplivov obvezna tudi za te posege (tretji odstavek 51. člena ZVO-1). V četrtem odstavku istega člena je določena pristojnost Vlade, da predpiše vrste posegov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, kar je storila z Uredbo.

10. V zadevi ni sporno, da za predmetni poseg ni predpisana obvezna izvedba presoje vplivov na okolje po drugem odstavku 51. člena ZVO-1, je pa treba izvesti predhodni postopek po tretjem odstavku 51. člena ZVO-1, v katerem se ugotavlja, ali bi tak poseg lahko pomembno vplival na okolje.

11. V predhodnem postopku mora nosilec nameravanega posega v okolje zahtevi za izvedbo predhodnega postopka priložiti opis tega posega, okolja ali delov okolja, za katere obstoja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje ali dele okolja (drugi odstavek 51.a člena ZVO-1). Kot je pravilno pojasnila že toženka, se v primeru, kot je obravnavani, ko gre za gradnjo objekta, značilnosti posega v okolje, lokacija in značilnosti možnih vplivov posega na okolje ugotavljajo na podlagi projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ta mora biti izdelana v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da odgovorni projektant zanesljivost objekta zagotovi z izpolnjevanjem ene, več ali vseh bistvenih zahtev, katerih obvezno izpolnjevanje določajo gradbeni predpisi, tehnične smernice, standardi oziroma zadnje stanje gradbene tehnike. Po 4. členu tega pravilnika mora biti iz projektne dokumentacije razvidno izpolnjevanje bistvenih zahtev glede mehanske odpornosti in stabilnosti objekta, varnosti pred požarom, higienske in zdravstvene zaščite in zaščite okolice, varnosti pri uporabi, zaščite pred hrupom ter varčevanja z energijo in ohranjanjem toplote. Glede na navedeno ne drži tožbena trditev, da pri izdelavi projektne dokumentacije ni treba upoštevati okoljskih predpisov. Tudi opozarjanje na strokovno usposobljenost arhitekta za presojo vplivov na okolje je neutemeljeno, saj se v tej fazi še ne izvaja presoja vplivov na okolje (prim. 53. člen ZVO-1). Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da se v konkretnem primeru ne odloča na podlagi stanja v naravi, saj tožnika niti ne navajata, da se projektna dokumentacija ne nanaša na objekt, kot je izveden v naravi. Poleg tega ne navajata, da sta v upravnem postopku (v pritožbi) predložila dokaze, s katerimi bi dokazovala, da v projektni dokumentaciji vplivi na okolje niso ustrezno opisani in v čem naj bi bili obstoječi vplivi drugačni od opisanih.

12. Pravno zmotno je tudi tožbeno stališče, da v primeru obstoja že zgrajenega objekta na tem območju oziroma v primeru t. i. legalizacije objekta presoje vplivov na okolje ni mogoče izvesti, ker slovenska zakonodaja tega postopka ne bi predpisovala. Naslovno sodišče je že pojasnilo, da se postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov (glej npr. sodbo I U 623/2016 z dne 6. 7. 2017). To pomeni, da je pri oceni vplivov že obstoječega objeta treba upoštevati tako vplive, ki so posledica same gradnje objekta, kot njegove uporabe, s čimer se onemogoči zaobid pravil o presoji vplivov na okolje, ki določajo, da morajo biti vplivi na okolje upoštevani v najzgodnejši fazi postopka (tako tudi sodba Sodišča EU v zadevi C-196/16). V primeru ugotovljenih škodljivih vplivov mora toženka v okoljevarstvenem soglasju naložiti izvedbo omilitvenih ukrepov tako, da se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo škodljivi vplive posega na okolje (prim. peti odstavek 51.a člena ZVO-1). Če z omilitvenimi ukrepi škodljivih vplivov ni mogoče zmanjšati oziroma odstraniti, gradbenega dovoljenja niti ni mogoče pridobiti (glej 63. člena ZVO-1). Takšen objekt postane nedovoljen objekt in je predmet inšpekcijskega postopka (17. točka prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona, v nadaljevanju GZ). To pomeni, da za objekt, ki ne izpolnjuje okoljskih predpisov, gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati (sedmi odstavek 51a. člena ZVO-1) oz. je to nično (peti odstavek 50. člena GZ). Glede na navedeno je neutemeljena tožbena trditev, da je slovenska pravna ureditev v neskladju z Direktivo 2011/92/EU in sodno prakso Sodišča EU.

13. Ne drži tudi, da se toženka ni opredelila do konkretnega očitka glede povečanja objekta in posledičnega povečanja prometa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je upravni organ ugotovil možne vplive predmetnega posega tako v času gradnje kot v času obratovanja objekta. Glede onesnaženja zraka zaradi obratovanja objekta ugotavlja, da se zaradi nove prostorske ureditve generira dodaten promet zaradi obiska trgovinskega objekta, zaradi česar je predvideno povečanje števila parkirnih mest iz 119 na 130, dostave in vzdrževanja. Kljub temu ocenjuje, da sam poseg ne bo bistveno dodatno obremenjeval kakovosti zunanjega zraka oz. ne bo povzročal pomembnih vplivov na kakovost zraka, saj je ožje območje že obremenjeno z emisijami v zrak zaradi ceste v neposredni bližini. Kot prevladujoče vire hrupa v času obratovanja našteva manipulativne površine (parkirišče), obratovanje sistemov za prezračevanje, hlajenje in ogrevanje ter dostavo. Ugotavlja, da glede na obstoječo hrupno obremenitev, obratovanje objekta ne bo predstavljalo bistvenega dodatnega vira hrupa oz. bo ta manj zaznaven oz. zanemarljiv v primerjavi s hrupom cestnega prometa. Glede na navedeno tudi vpliv hrupa ocenjuje kot manj pomemben. Toženka te ugotovitve v drugostopenjski odločbi povzema in ocenjuje kot pravilne, zato ne drži tožbeni očitek, da v njeni obrazložitvi manjka presoja vplivov povečanja prometa. Izrecno je zavrnila tudi pritožbeni ugovor, da bi moral prvostopenjski upravni organ investitorju predpisati metodologijo izmere emisij in meritev, saj se to, kot že rečeno, v tej fazi še ne izvaja. Ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da nepremičnina tožnikov spada med varovane prostore (10. točka prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju), niti tožnika tega ne zatrjujeta, se je prvostopenjski organ pravilno tudi opredelil le do stanovanjskih objektov v bližini. Okoliščina, da se ni izrecno opredelil do njunih nepremičnin, pomeni zgolj, da teh ni štel v območje, na katerem ima predmetni poseg pomemben vpliv. Zato bi morala tožnika, če menita drugače, svoje navedbe konkretizirati in zanje predložiti tudi dokaze (140. člen ZUP). Tožnika pa v tožbi le na splošno očitata toženki, da je njena ocena o vplivih na okolje pomanjkljiva, ne zatrjujeta pa niti tega, da so vplivi na njuno nepremičnino čezmerni (6.1. točka 3. člena ZVO-1), niti ne predlagata nobenih dokazov v zvezi s tem.

14. Glede toženkine navedbe, da se v primeru naknadne vročitve izpodbijanega sklepa tožnika v pritožbi ne moreta sklicevati na kršitev iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, sodišče pojasnjuje, da je toženka s tem zgolj pojasnila, da je bila navedena kršitev priznana že z naknadno vročitvijo tega sklepa. Ne pomeni pa to, da tožnika nista imela možnosti v pritožbi zoper ta sklep navesti in se opredeliti do vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev v konkretni zadevi. Ker tožnika v tožbi niti ne zatrjujeta, da te možnosti v pritožbi nista imela, so tudi očitki o kršitvi načela kontradiktornosti neutemeljeni.

15. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Za odločitev sodišča ni bilo potrebno izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu stranke z interesom za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta s svojimi navedbami ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče namreč upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni, odločitev v obravnavani zadevi pa je sodišče v celoti sprejelo na podlagi navedb, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 51, 51/1, 51/2, 51/3, 51.a, 51.a/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyNTcx