<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 328/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.328.2009

Evidenčna številka:VS2005391
Datum odločbe:28.10.2010
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - čas vložitve - spremembe ZKP - zahteva vložena zoper sodni sklep o zaplembi premoženja - priglasitev okrajnega ljudskega odbora - poročilo odbora - pravno sredstvo zoper priglasitev (poročilo) okrajnega ljudskega odbora - obnova postopka - ugotovitev neskladja s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času uveljavitve priznavali civilizirani narodi - razveljavitev predpisa - načelo zakonitosti - pravna jamstva v kazenskem postopku - kršitev kazenskega zakona - zaplemba premoženja

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena le zoper odločbo sodišča o zaplembi premoženja, ni dopustna.

Priglasitev okrajnega ljudskega odbora (pravni temelj odločbe sodišča) je v primerih, ko ta po vsebini nadomešča kazensko sodbo, mogoče izpodbijati (tudi) z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Novela ZKP-I možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ne omejuje (več) s taksativno naštetimi predpisi oziroma kaznivimi dejanji.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se poročilo Okrajnega ljudskega odbora Lendava št. 1045/1-47 z dne 13. 3. 1947 in odločba Okrajnega sodišča v Dolnji Lendavi Zp 2/47 z dne 17. 3. 1947 razveljavita.

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Na podlagi poročila Okrajnega ljudskega odbora Lendava z dne 13. 3. 1947 je Okrajno sodišče v Dolnji Lendavi z odločbo Zp 2/47 z dne 17. 3. 1947 sklenilo, da se skladno z Zakonom o zaplembi in opravljanju zaplembe izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine A. S. Glede nepremičnin je v zemljiški knjigi odredilo izbris zaznambe sekvestracije in vpis zaznambe uvedbe zaplembenega postopanja.

2. Zoper odločbo Okrajnega sodišča v Dolnji Lendavi z dne 17. 3. 1947 vlaga Y. S., nečak pokojnega A. S., po svojem pooblaščencu zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zavrne obtožbo oziroma vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrženje zahteve. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo vlagateljevemu pooblaščencu, ki v svoji izjavi vztraja pri navedbah iz zahteve. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti obravnava tudi kot zahtevo, vloženo zoper poročilo Okrajnega ljudskega odbora Lendava z dne 13. 3. 1947.

B.

5. Vlagateljev pooblaščenec je primarno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo Okrajnega sodišča v Dolnji Lendavi z dne 17. 3. 1947, podrejeno, v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, pa tudi zoper poročilo Okrajnega ljudskega odbora Lendava z dne 13. 3. 1947, pri čemer se je v celoti skliceval na podlago in razloge, ki jih je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo. Čeprav je pooblaščenec ta predlog podal šele v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca dne 16. 12. 2009, je glede na določbo prvega odstavka 88. člena Zakona o spremembi in dopolnitvi ZKP (Ur. l. RS, št. 68/08; v nadaljevanju ZKP-I), ki podaljšuje rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na 31. 12. 2012, zahteva zoper poročilo pravočasna. Glede na prvi odstavek 20. člena Zakona o spremembi in dopolnitvi ZKP (Ur. l. RS, št. 101/05; v nadaljevanju ZKP-G), ki je razširil krog upravičencev za vlaganje zahteve še na krvne sorodnike v stranski vrsti do tretjega kolena, je vlagatelj - nečak pokojnega A. S. - tudi aktivno legitimiran za vložitev zahteve.

6. Vrhovno sodišče je najprej presojalo pravno podlago postopka, ki je v letu 1947 tekel zoper pokojnega A. S. Kot bo razvidno v nadaljevanju, so namreč od odgovora na to vprašanje odvisni razlogi za odločitev. Čeprav se odločba Okrajnega sodišča v Dolnji Lendavi z dne 17. 3. 1947 sklicuje na Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. list FLRJ, št. 61/46; v nadaljevanju ZZPIZ), je postopek zoper A. S. dejansko temeljil na 28. členu Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/45; v nadaljevanju ZKIK). Prvi odstavek 28. člena ZKIK se je glasil: "Okrajni ljudski odbori so dolžni najpozneje v roku 90 dni po izidu tega zakona dostaviti narodnemu okrajnemu sodišču točen popis nepremične imovine tistih vojnih zločincev in narodnih sovražnikov, ki so bili v teku vojne ustreljeni, ubiti, ki so umrli ali zbežali, pa jim imovina ali sploh ni bila konfiscirana, ker je bila nedosegljiva, ali pa jim je bila konfiscirana samo premična imovina ali samo del te imovine. V vseh takih primerih naj narodno okrajno sodišče brez ozira na to, ali razpolaga ali ne razpolaga z razsodbo, s katero so bile take osebe obsojene, smatra razsodbo za izvršilno v celoti, enako tudi izrek konfiskacije, ter naj formulira sklep o konfiskaciji celotne imovine, premične in nepremične, v skladu s tem zakonom in naj sklep do konca izvede ter izvrši prehod konfiscirane imovine v državno last in vpis državnih pravic na konfiscirano nepremično imovino."

7. Z Zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah ZKIK z dne 9. junija 1945, z naslovom Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (ZZPIZ), je bil ZKIK spremenjen tako, da ni več vseboval določbe 28. člena ZKIK, pač pa je ZZPIZ v 31. členu določil, da morajo sodišča do 1. 10. 1946 dokončati vse tiste primere, za katere so jim do dne uveljavitve tega zakona (to je do 6. 8. 1946) okrajni ljudski odbori ter vojaška sodišča in poveljstva poslala podatke iz 28. člena ZKIK. Kljub temu da novih postopkov z novimi priglasitvami okrajnih ljudskih odborov po 28. členu ZKIK po določbah ZZPIZ ni bilo več mogoče začeti, je iz izpodbijane odločbe Okrajnega sodišča v Dolnji Lendavi z dne 17. 3. 1947, ki je bila izdana na podlagi poročila Okrajnega ljudskega odbora Lendava z dne 13. 3. 1947, mogoče razbrati, da je bila podlaga za postopanje sodišča in okrajnega ljudskega odbora v postopku zaplembe zoper pokojnega A. S. ravno določba 28. člena ZKIK. Predlog za zaplembo pokojnikovega premoženja je sicer sprva (20. 2. 1947) podalo Javno tožilstvo - okraj Dolnja Lendava (civilni oddelek), vendar je Okrajno sodišče v Dolnji Lendavi ugotovilo (list. št. 12), da je za vložitev predloga pristojen okrajni ljudski odbor, zato je zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu ljudskemu odboru Lendava. Ta je nato v skladu z napotki sodišča 13. 3. 1947 vložil predlog za zaplembo imetja A. S. (poročilo). Glede na organe, ki so sodelovali v obravnavanem zaplembenem postopku, glede na potek postopka in naravo (vsebino) odločitve tako ni dvoma, da je zoper A. S. še v letu 1947 tekel postopek, kot ga je določal 28. člen ZKIK.

8. Ustavnost 28. člena ZKIK je Ustavno sodišče RS presojalo v odločbi U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998. Presodilo je, da določba 28. člena ZKIK ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike, ter da bi bila njena uporaba v današnjih sodnih postopkih v neskladju z ustavo. Iz obrazložitve ustavne odločbe izhaja, da je priglasitev okrajnega ljudskega odbora, ki je bila sicer formalnopravno upravna odločba, v vseh primerih, ko ni temeljila na kazenski sodbi, po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo. Bistveni del priglasitve je predstavljala ugotovitev, da je bila določena oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik, ki je bil v vojnem času ustreljen, ubit, ki je umrl ali pobegnil. Sodišče je nato, ne da bi presojalo resničnost oziroma utemeljenost očitkov okrajnega ljudskega odbora, z odločbo (sklepom) o konfiskaciji priglasitev izvršilo.(1)

9. Vrhovno sodišče vprašanja dopustnosti izpodbijanja priglasitve (poročila) okrajnega ljudskega odbora po 28. členu ZKIK z zahtevo za varstvo zakonitosti doslej še ni presojalo, zato se v nadaljevanju opredeljuje do tega vprašanja.(2) Čeprav je z določbo 416. člena ZKP ustavnosodna razveljavitev predpisa,(3) na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, predvidena kot poseben obnovitveni razlog, je po presoji Vrhovnega sodišča priglasitev okrajnega ljudskega odbora v primerih, ko ta po vsebini nadomešča kazensko sodbo, mogoče izpodbijati tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Podlago za takšen zaključek daje 20. člen ZKP-G v povezavi z 88. členom ZKP-I. Drugi odstavek 20. člena ZKP-G je omogočal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi zoper sodne odločbe za kazniva dejanja iz Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (ZKIK). Res je, da ZKIK, kot tudi kasnejši Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (ZZPIZ), nista opredeljevala kaznivih dejanj, ki bi bila podlaga za kaznovanje z zaplembo premoženja, temveč sta le podrobneje urejala procesne vidike izrekanja in izvrševanja kazni zaplembe premoženja ter njene civilnopravne posledice. Kljub takšni vsebini je bil zakon, zlasti 28. člen ZKIK, materialna podlaga za številne krivične obsodbe povojne oblasti, zato je bila uvrstitev med ostale povojne predpise drugega odstavka 20. člena ZKP-G, ki so vsebovali tudi kvalifikacije kaznivih dejanj, utemeljena. Na kazensko materialnopravno naravo določbe 28. člena ZKIK je v odločbi U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998 opozorilo tudi Ustavno sodišče. Da je bil namen zakonodajalca omogočiti vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v vseh primerih, ko se je sodna odločba opirala na katerega od predpisov, naštetih v drugem odstavku ZKP-G, torej tudi na ZKIK, pa nenazadnje izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, ki je bilo na voljo v postopku sprejemanja ZKP-G.(4) Z novelo ZKP-I je bil drugi odstavek 20. člena ZKP-G črtan (88. člen ZKP-I). Vendar pa, kot pravilno opozarja vlagateljev pooblaščenec, namen naknadne spremembe ni bila zožitev prvotno predvidenega obsega sodnih odločb, ki jih je mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč njegova razširitev. Od novele ZKP-I možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti torej ni več omejena s taksativno naštetimi predpisi oziroma kaznivimi dejanji.(5)

10. Stališče, da je mogoče priglasitev okrajnega ljudskega odbora v primerih, ko ta po vsebini nadomešča kazensko sodbo, izpodbijati ne le v postopku obnove v smislu 416. člena ZKP, temveč tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ima oporo tudi v že omenjeni ustavni odločbi U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998. Ustavno sodišče je namreč izrecno poudarilo, da mora v primeru, ko priglasitev okrajnega ljudskega odbora (da je določena oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik in da ima določeno premoženje) nadomešča kazensko sodbo, za tak posamični akt veljati enak pravni režim, kot velja za kazenske sodbe. Ustavno sodišče je opozorilo na določbo 559. člena ZKP, s katero je bilo za izpodbijanje že pravnomočnih odločb vpeljano posebno pravno sredstvo (zahteva za varstvo zakonitosti). Ker je v času ustavne presoje rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kot ga je prvotno določal 559. člen ZKP, že potekel, je Ustavno sodišče izpostavilo drugo možnost moralne rehabilitacije – to je postopek obnove po 416. členu ZKP. Z naknadnim podaljšanjem roka iz 559. člena za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti z novelama ZKP-G (do 31. 8. 2008) in ZKP-I (do 31. 12. 2012) so upravičenci znova pridobili možnost odprave krivic tudi s tem izrednim pravnim sredstvom. Takšna rešitev je tudi v skladu s težnjo, ki jo je v več odločbah izrazilo Ustavno sodišče, po odpravi vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in po odpravi posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi.(6) Glede na to, da je v postopkih po 28. členu ZKIK prihajalo do kršitev temeljnih pravnih načel, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, zlasti osnovnih procesnih jamstev kazenskega postopka, je zahteva za varstvo zakonitosti tudi primerno sredstvo za odpravo takih kršitev (prvi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vlagateljev pooblaščenec v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim izpostavlja, da je bila zoper pokojnega A. S. kljub odsotnosti krivdoreka oziroma kaznivega dejanja, ki naj bi utemeljevalo sankcioniranje, izrečena kazen zaplembe celotnega premoženja. Po prepričanju pooblaščenca zgolj gole ugotovitve sodišča o ravnanju obsojenca, povzete iz predloga javnega tožilca in poročila okrajnega ljudskega odbora, četudi je šlo za očitek zavržnega ravnanja, v skladu s povojnim kazenskim pravom niso mogle utemeljiti kazenskega sankcioniranja posameznika. Meni, da je bil kršen kazenski zakon in že takrat uveljavljena temeljna načela kazenskega prava, saj je sodišče obsojenca kazensko sankcioniralo, ne da bi ga hkrati obsodilo za kakšno kaznivo dejanje.

12. Očitki pooblaščenca so utemeljeni. Okrajni ljudski odbor Lendava je v priglasitvi z dne 13. 3. 1947 A. S. med drugim očital, da je dne 13. 2. 1947 pobegnil iz države, da je bil izrazit sovražnik naroda, ki mu je bila zlasti sovražna tedanja demokratična ureditev države, da je imel cilj zrušiti obstoječo državno ureditev in da je sabotiral, kjer je mogel. Zoper pokojnega A. S. nikoli ni tekel sodni postopek, v katerem bi mu bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega sojenja, kot so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi. Zgolj s priglasitvijo upravnega organa - okrajnega ljudskega odbora - je bil razglašen za narodnega sovražnika, kar je v tedanji kazenskopravni terminologiji pomenilo osebo, ki je bila obsojena za vojne zločine.(7) Ugotovitev, da je bil A. S. narodni sovražnik, ki je pobegnil, ni bila podvržena naknadni sodni kontroli, saj je bilo sodiščem ob izrekanju konfiskacije prepovedano, da bi se spuščala v vprašanje, ali je bila posamezna oseba res ustreljena, ubita, ali je umrla oziroma pobegnila (drugi odstavek avtentične razlage 28. člena ZKIK - Ur. l. FLRJ, št. 56/45). Pokojni A. S. je bil torej s priglasitvijo okrajnega ljudskega odbora brez kazenskega postopka in brez kazenske sodbe razglašen za narodnega sovražnika, kar je predstavljalo kršitev prvega odstavka 1. člena Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za kraljevino Jugoslavijo (Sl. N., št. 45/XX, in Ur. l., št. 432/109), ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46). Ker je Ustavno sodišče za primere, kot je obravnavani, v odločbi U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998 ugotovilo neskladnost določbe 28. člena ZKIK s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, in s tedanjimi ustavnimi načeli, je s tem naknadno odpadla pravna podlaga za izpodbijano priglasitev (oziroma fiktivno kazensko sodbo). Tudi iz tega razloga je zato potrebno odpraviti učinke izpodbijane priglasitve.

13. Glede na navedeno, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zoper poročilo Okrajnega ljudskega odbora Lendava št. 1045/1-47 z dne 13. 3. 1947 ugodilo in poročilo razveljavilo. Ker je z razveljavitvijo poročila odpadel pravni temelj za izdajo odločbe Okrajnega sodišča v Dolnji Lendavi Zp 2/47 z dne 17. 3. 1947, ki je predstavljala nadaljevanje kazenske sodbe,(8) oziroma izrek kazenske sankcije zoper A. S., je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi navedeno odločbo. S takšno odločitvijo pa ni poseglo v sicer ustaljeno prakso tega sodišča, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena le zoper odločbo sodišča o zaplembi premoženja, ni dopustna.(9)

14. Odločitev o stroških kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.

----

Op.št.(1): Prim. tudi M. Cigoj, O zaplembi, Ljudski pravnik, 2/49 in 6-7/49.

Op.št.(2): Vrhovno sodišče je doslej presojalo le dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča o zaplembi premoženja, izdanega na podlagi priglasitve okrajnega ljudskega odbora - prim. odločbe I Ips 254/96 z dne 23. 4. 1998, I Ips 242/97 z dne 10. 2. 1999 in I Ips 181/2009 z dne 24. 9. 2009.

Op.št.(3): V primeru, ko Ustavno sodišče zakonske določbe zaradi njene siceršnje neveljavnosti ne more razveljaviti, temveč lahko le odloči, da se določba kot protiustavna v postopkih pred državnimi organi v RS ne sme uporabljati, ima z vidika 416. člena ZKP takšna odločitev po svoji vsebini enake učinke, kot bi jih imela razveljavitev še veljavnega predpisa, ki bi opredeljeval kaznivo ravnanje (prim. tč. 23 odločbe U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998).

Op.št.(4): Poročevalec Državnega zbora št. 55/05 z dne 22. 7. 2005.

Op.št.(5): Prim. obrazložitev zakonske spremembe v Poročevalcu Državnega zbora št. 30/2008 z dne 27. 2. 2008.

Op.št.(6): Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 in U-I-24/04 z dne 20. 4. 2007.

Op.št.(7): Pojma vojni zločinec in narodni sovražnik v besedilu prvega odstavka 28. člena ZKIK je treba razumeti v smislu terminologije 13. in 14. člena Uredbe o vojaških sodiščih, katere ustavnost je Ustavno sodišče presojalo v odločbi U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994.

Op.št.(8): Prim. tč. 24 v obrazložitvi ustavne odločbe U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998.

Op.št.(9): Prim. npr. odločbi VS RS I Ips 254/96 z dne 23. 4. 1998 in I Ips 242/97 z dne 10. 2. 1999.


Zveza:

ZKP člen 416, 420.
ZKP-G člen 20.
ZKP-I člen 88.
Zakon o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije
(ZKIK 1945) člen 28.
Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (ZZPIZ).
Datum zadnje spremembe:
15.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxNjUy