<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II DoR 634/2010
ECLI:SI:VSRS:2011:II.DOR.634.2010

Evidenčna številka:VS0015147
Datum odločbe:05.10.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1560/2010
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:predlog za dopustitev revizije - odgovornost države - imisije - hrup - škoda, ki presega običajne meje - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnosti - zapadlost odškodninske obveznosti - povrnitev bodoče škode - prenehanje obveznosti - zastaranje odškodninske terjatve - kdaj začne zastaranje teči - čas, ki je potreben za zastaranje - subjektivni zastaralni rok - objektivni zastaralni rok - bodoča škoda - sukcesivno nastajajoča bodoča škoda - zavrnitev predloga za dopustitev revizije

Jedro

V sodbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena, ni uporabljiv za odškodninske terjatve za povrnitev škode, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij. Ob upoštevanju tega stališča in glede na to, da je bila odškodnina prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe do 30. 10. 2008, dopustitev revizije glede vprašanja začetka teka zastaralnega roka ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Leta 2008 so tožniki zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi imisij, ki jih je povzročal tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/316, ob katerem živijo. Zahtevali so povrnitev škode, ki so jo pretrpeli v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe, in škode, ki jo bodo trpeli v bodoče (do 30. 10. 2008, ko bo promet preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto). Sodišče prve stopnje je prvi tožnici prisodilo 4.600,00 EUR, drugi tožnici 5.500,00 EUR, tretjemu tožniku 5.000,00 EUR in četrtemu tožniku 5.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevka prve tožnice in tretjega tožnika pa je v presežku zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in zneska odškodnine za tretjega in četrtega toženca zmanjšalo na 3.000,00 EUR in 2.200,00 EUR, znižalo pa je tudi toženki naložene pravdne stroške. Sicer je njeno pritožbo zavrnilo, tožnike pa je zavezalo k nerazdelnemu plačilu 84,72 EUR toženkinih pritožbenih stroškov. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Pojasnilo je, da se je poseg v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja izrazil kontinuirano skozi daljše časovno obdobje, nepremoženjska škoda pa jim je nastajala dnevno. Menilo je, da začne v primeru ponavljajočih škodnih dejanj zastaralni rok teči šele od nastanka zadnjih škodnih posledic in da terjatev ne more zastarati pred njeno dospelostjo oziroma preden jo lahko oškodovanec uveljavlja. Drugačen zaključek bi bil v nasprotju z utemeljevanjem zastaranja z neizvrševanjem pravice. Dodalo je še, da v trenutku začetnega posega ni bilo mogoče določiti, kako dolgotrajne in intenzivne bodo kršitve. Na takšno pričakovanje se toženka niti ni sklicevala, čeprav je trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki so odločilne za nastop zastaranja, na njej.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem trdi, da izpodbijana odločitev glede vprašanja začetka teka zastaralnega roka odstopa od sodne prakse v enakih primerih, in še, da je glede teh vprašanj sodna praksa sodišč druge stopnje neenotna. Meni, da gre v konkretni zadevi za sukcesivno nastajajočo škodo (sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 885/2010 z dne 29. 6. 2010) in se sklicuje na stališča sodne prakse, da tudi takšne škode zastarajo; ko zastara prva terjatev, preneha pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrednih terjatev (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009). Trajajoče nastajanje in povečevanje škode nima vpliva na začetek teka zastaralnega roka, saj bi nasprotna razlaga izigrala institut zastaranja (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005). Ker mora oškodovanec po nastopu škodnega primera ravnati skrbno, je odločilno, kdaj je za škodo in njen obseg mogel zvedeti. Toženka navaja, da je ta trenutek nastopil že leta 2003 in se pri tem sklicuje na tožbene navedbe tožnikov (da je škodno stanje trajalo že zadnjih 5 let, obremenjenost pa se je iz dneva v dan le še povečevala, zaradi česar so odškodnino zahtevali za obdobje zadnjih petih let in v bodoče) in njihov predlog, naj izvedenci ugotovijo jakost hrupa od leta 2003. Za tek zastaralnih rokov je pomembno, kdaj so tožniki zatrjevane nevšečnosti občutili kot duševne bolečine, kar pa ne more biti odvisno od tega, kdaj so zvedeli za rezultate meritev oziroma kdaj so se oglasili pri svojem pooblaščencu. Pri tem ni odločilna niti njihova izpovedba, temveč objektivno dejstvo, da hrup, ki presega mejno oziroma kritično vrednost, povzroča pri vsakem običajnem človeku nevšečnosti takšne intenzitete, da mu povzročajo duševne bolečine (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile mejne vrednosti hrupa v konkretnem primeru presežene že leta 2003. Takrat tudi o odgovorni osebi ni bilo dvoma, saj je dejstvo, da sporna cesta sodi med tranzitne ceste, ki so v državni lasti, splošno znano. V tej luči se nasprotne izpovedbe tožnikov o tem, kdaj so začeli trpeti nevšečnosti, izkažejo za neodločilne in podane zaradi izogibanja zastaranju. Njihovi tožbeni zahtevki iz leta 2008 so bili zato vloženi po preteku subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Vsebinsko identične očitke je Vrhovno sodišče že zavrnilo v sodbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011. Zavzelo je stališče, da zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena, ni uporabljiv za odškodninske terjatve za povrnitev škode, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij. Ob upoštevanju tega stališča in glede na to, da je bila odškodnina prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe do 30. 10. 2008, dopustitev revizije glede vprašanja začetka teka zastaralnega roka ne bi mogla prispevati k drugačni (za toženko ugodnejši) odločitvi, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi. Razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede na navedeno v tej zadevi niso podani, zato je sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 165, 182, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 352, 352/1,
352/2.
ZPP člen 311, 311/1, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzNzY1