<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba in sklep X Ips 210/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:X.IPS.210.2012

Evidenčna številka:VS1014134
Datum odločbe:14.02.2013
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1737/2011
Področje:DAVKI
Institut:dovoljena revizija - davek na motorna vozila - vračilo davka - prva registracija - skladnost ZDMV s skupnim sistemom DDV

Jedro

V času vložitve zahtev za vračilo DMV je veljal ZDMV-UPB2, ki je v drugem odstavku 11. člena določal, da če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico EU, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži predpisane listine. V obravnavani zadevi ni sporno, da so vozila bila registrirana v RS, preden so bila dobavljena v drugo državo članico EU, zato je bil zahtevek za vračilo DMV pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita pod X Ips 210/2012 in X Ips 211/2012, se združita v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 210/2012.

II. Reviziji se zavrneta.

III. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sodbama je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničini (v nadaljevanju revidentkini) tožbi zoper odločbi Davčne uprave RS, Posebnega davčnega urada, št. DT 4234-91/2009-02011-02 z dne 28. 4. 2009 in št. DT 4234-250/2007-02011-02 z dne 22. 10. 2007, s katerima sta bila zavrnjena revidentkina zahtevka za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) od motornih vozil navedenih številk šasij (za 108 motornih vozil v odločbi z dne 28. 4. 2009 in za 12 motornih vozil v odločbi z dne 22. 10. 2007), dobavljenih v drugo državo članico EU, v skupni višini 236.014,30 EUR (v odločbi z dne 28. 4. 2009) oziroma 29.888,55 EUR (v odločbi z dne 22. 10. 2007). Tožena stranka je z odločbama DT-499-17-20/2009-2 z dne 1. 9. 2011 in DT-499-17-40/2007-2 z dne 26. 7. 2011 zavrnila revidentkini pritožbi zoper navedeni odločbi prvostopenjskega organa.

2. V obrazložitvah izpodbijanih sodb sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pri tem glede tožbenih ugovorov dodaja, da v konkretnih zadevah ni sporno, da so bila predmetna vozila že registrirana v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), čeprav le za kratek čas in nato dobavljena v drugo državo članico Evropske unije (Nemčijo). Strinja se s stališčem upravnih organov, da iz 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ki je veljal v času odločanja, ne izhaja, da bi razlikoval med registracijo in „začasno“ registracijo. Ob nesporni ugotovitvi, da so bila vozila že registrirana v RS, tudi po presoji sodišča revidentka ni upravičena do vračila DMV. Na drugačno odločitev ne more vplivati kasneje sprejeta sprememba zakona. Sodišče zavrača tudi navedbe, da je ZDMV v nasprotju s pravom Evropske skupnosti (v nadaljevanju EU), konkretno z določbo 33. člena Šeste Direktive ter da spremenjeni 11. člen ZDMV (ZDMV-C) pomeni uskladitev zakona s pravom EU. Tudi sklicevanje na sodbo sodišča EU v zadevi C-475/03 z dne 3. 10. 2006, v kateri je bilo odločeno o predhodnem vprašanju skladnosti ureditve regionalnega davka, na drugačno odločitev ne vpliva. Iz več sodb sodišča EU, med drugim tudi iz sodbe C-98/05 z dne 1. 6. 2006, izhaja, da so države članice pri izvrševanju davčnih pristojnosti na področju obdavčitve motornih vozil svobodne, če pri tem spoštujejo pravo skupnosti, kar pomeni, da tudi predpisi EU ne izključujejo možnosti nacionalne obdavčitve motornih vozil. Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) določa, da je registracija motornega vozila pogoj, da sme biti vozilo v cestnem prometu (190. člen ZVCP-1). Splošna registracija vozil (192. člen ZVCP-1) se od začasne registracije (201. člen ZVCP-1) vsebinsko razlikuje po dolžini njenega trajanja. Registracija je vedno omejena na določen čas, kar pa ne pomeni, da bi davčni organ imel podlago, glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZDMV, da začasno registracijo obravnava drugače. Taka situacija je nastopila šele z uveljavitvijo ZDMV-C, ki pa ne določa, da se uporablja tudi za nazaj. Enako stališče je v smiselno podobni zadevi sprejelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 470/2010 z dne 23. 9. 2010.

3. Zoper prvostopenjski sodbi je revidentka vložila reviziji, katerih dovoljenost utemeljuje z razlogi po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da se predmet spora nanaša na vprašanje skladnosti slovenskih predpisov s pravnim redom Evropske skupnosti, na kar se je sklicevala že v tožbi, ter opozarja na sporno stališče Upravnega sodišča, da sprememba 11. člena ZDMV po uveljavitvi ZDMV-C velja le za čas po uveljavitvi spremembe zakona in se ne uporablja za nazaj. Poudarja načelo primarnosti pravnega reda EU ter opozarja na omejevanje prostega prometa blaga znotraj EU s takšno odločitvijo. Obravnavana vozila so bila namreč uvožena le začasno, v Sloveniji so se nahajala prehodno, saj so bila vnesena na ozemlje EU preko Slovenije zaradi ekonomskih razlogov (strateške lege Luke Koper). Vozila so bila ves čas namenjena za nadaljnjo prodajo v drugo državo članico. Z obdavčitvijo „tujih vozil“, ki so bila v Sloveniji le začasno, pa so bila kršena pravila pravnega reda EU o prostem pretoku blaga znotraj EU. S tem je bil namreč obdavčen predmet, ki bo v vsakem primeru obdavčen v drugi državi članici EU, kar pa je ZDMV izrecno hotel preprečiti s spremenjeno določbo 11. člena. To je razvidno tudi iz obrazložitve k spremembi zakona. Sprememba zakonodaje je torej bila posledica izključno neskladja ureditve obdavčitve začasno registriranih osebnih vozil v RS s pravnim redom EU. Sodišče je sicer navedlo, da ZDMV nima nobene značilnosti davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in se pri tem sklicevalo tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS, vendar revidentka poudarja, da je pri tem dejansko nastala situacija, ko pride do dvakratne obdavčitve. Zato bi bilo v konkretnem primeru nujno treba upoštevati tudi namen začasne registracije. Po mnenju revidentke bi lahko bilo potrebno in koristno, da Vrhovno sodišče glede tega postavi predhodno vprašanje. Sicer pa predlaga Vrhovnemu sodišču, da revizijama ugodi in s sodbo spremeni izpodbijani sodbi ter ugodi njenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovorih na reviziji predlaga Vrhovnemu sodišču, da ju kot neutemeljeni zavrne.

K I. točki izreka:

5. Ker gre v obeh obravnavanih zadevah za postopek o istem predmetu, saj revidentka v obeh zadevah z vsebinsko enakimi razlogi izpodbija sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v obeh zadevah tudi isti stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedeni zadevi združilo v skupno obravnavo in odločanje.

K II. točki izreka:

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Reviziji sta dovoljeni na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost z revizijama izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 236.014,30 EUR (v odločbi z dne 28. 4. 2009) oziroma 29.888,55 EUR (v odločbi z dne 22. 10. 2007), torej presega znesek 20.000,00 EUR. Ker je sodišče reviziji dovolilo po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se do ostalih razlogov za dovolitev (po tudi uveljavljani 2. točki) ni opredeljevalo.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavanih zadevah je sporno, ali je bil pravilno in zakonito zavrnjen revidentkin zahtevek za vrnitev DMV za vozila, ki so bila uvožena v RS in registrirana v RS. V obravnavanih zadevah iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, med drugim izhaja: (1) da je revidentka uvozila vozila, ki so bila že prej namenjena kupcu v Nemčiji, ki jih je delno že plačal (7. 9. 2007 in 25. 9. 2009); (2) da je revidentka (čemur sicer ugovarja) vozila prodala kupcu A., d. o. o., in mu izstavila račune; (3) da je A. d. o. o. vozila registriral pri podjetju B., d. o. o., ki je (kot nosilec javnih pooblastil) pooblaščen za registracijo vozil, vozila so pridobila registrske tablice, izdana so bila prometna dovoljenja; (4) da so vozila bila takoj nato odjavljena iz prometa in dobavljena v Nemčijo; (5) da je v zvezi z registracijo vozil B. d. o. o. na poizvedbe DURS odgovoril, da je registriral vsa obravnavana vozila, da je kot lastnik vpisan A. d. o. o., ki je vložil zahtevek za registracijo in predložil vse potrebne dokumente; (6) da je revidentka pri B. d. o. o. vložila zahtevo za obnovo oziroma ničnost registracije, ki je bila s sklepom z dne 14. 12. 2007 zavrnjena, ker revidentka ni stranka v postopku registracije, Ministrstvo za notranje zadeve pa je revidentkino pritožbo zoper ta sklep dne 31. 7. 2008 zavrnilo; (7) da je revidentka dne 11. 3. 2009 oziroma 15. 10. 2007 vložila zahtevka za vračilo plačanega davka na motorna vozila.

10. V času vložitve zahtevkov za vračilo DMV so veljale določbe 11. člena ZDMV-UPB2(1), z uveljavitvijo sprememb ZDMV-C(2) pa je začel veljati spremenjeni 11. člen.(3)

11. Ključni razlog, ki ga upravna organa in prvostopenjsko sodišče navajajo za zavrnitev zahtevkov za vračilo DMV, je dejstvo, da so bila vozila v RS že registrirana ter da je v času vložitve zahtevkov za vračilo davka veljal še ZDMV-UPB2, po katerem je imel davčni zavezanec pravico do vračila DMV, če je pred prvo registracijo dobavil vozilo v drugo državo članico EU. ZDMV-C pa ne določa, da bi se uporabljal tudi za nazaj.

12. Pravilno je stališče upravnih organov in sodišča prve stopnje, da je v času vložitve zahtev za vračilo DMV veljal ZDMV-UPB2, ki je, kot je bilo že navedeno, v drugem odstavku 11. člena določal, da če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico EU, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži predpisane listine. Ni sporno, da so vozila bila registrirana v RS, preden so bila dobavljena v drugo državo članico EU (to izhaja iz Evidence registriranih motornih vozil, izjave podjetja B. d. o. o. in tudi revidentkine vloge za vračilo DMV z dne 11. 3. 2009, v kateri je med drugim navedla, da so bila vozila „zaradi statistike registrirana“). Revidentka pa za svoje ugovore v zvezi z nepravilnostjo registracije oziroma prenosom lastništva na A. d. o. o. ni ponudila nobenih dokazov.

13. Revidentka se sklicuje tudi na spremembo ZDMV-C, ki sicer v času vložitve zahtevka za vračilo (in tudi odločitve prvostopenjskega organa) še ni veljala, je pa, kot izhaja iz predloga ZDMV-C, bila sprejeta zaradi ureditve problematike mogoče dvojne obdavčitve motornih vozil pri dobavi oziroma prenosu motornega vozila v drugo državo članico. ZDMV-C ne določa, da bi se lahko uporabljal za nazaj, kar bi moralo biti posebej izrecno določeno kot izjema od splošnega načela prepovedi retroaktivne veljave predpisov (ustavno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov, 155. člen Ustave RS)(4). Ob tem pa Vrhovno sodišče še pripominja, da določb ZDMV-C tudi ne bi bilo mogoče neposredno uporabiti v obravnavanih zadevah, saj med drugim določa rok za vložitev zahtevka za vračilo(5). Ni namreč mogoče dopustiti, da bi lahko vlagali zahtevke časovno neomejeno, ampak mora biti določen nek razumen rok.

14. Revidentka ob sklicevanju na spremembo ZDMV-C opozarja tudi na razloge, zaradi katerih je bila sprememba sprejeta. Kot izhaja iz predloga ZDMV-C, je bila sprejeta zaradi ureditve problematike mogoče dvojne obdavčitve motornih vozil pri dobavi oziroma prenosu motornega vozila v drugo državo članico ali pri izvozu motornega vozila, na kar posredno opozarja sodišče Evropskih skupnosti v nekaj sodbah, ki opozarjajo na neprimernost davčne prakse, na podlagi katere se ob prometu z blagom med državami članicami kopiči dajatev na dajatev(6). Teh sodb zakonodajalec oziroma pripravljavec zakona v predlogu ZDMV-C ni navedel, številke teh sodb (C-345/93, C-47/88 in C-375/95)(7) je predložila sodišču revidentka, ko jih je na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja pridobila od tožene stranke. Iz vsebine teh sodb pa ne izhaja razlaga evropskega prava, ki bi kazala na pravilnost oziroma nepravilnost stališč v obravnavani zadevi oziroma razlaga v smeri, da bi bila revidentka v obravnavani zadevi upravičena do vračila DMV.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na Šesto direktivo in sodbo Sodišča Evropske skupnosti C-475/03 z dne 3. oktobra 2006(8) ter s tem povezano vprašanje skladnosti DMV s predpisi Evropske unije s področja DDV. Revidentka namreč meni, da je prišlo do nedovoljene dvakratne obdavčitve z dvema „prometnima“ davkoma (DMV in DDV). Do tega vprašanja se je Vrhovno sodišče že izčrpno opredelilo v zadevi X Ips 470/2010(9) in v 28. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da DMV po ZDMV nima nobene od bistvenih značilnosti DDV. Z vidika omenjene direktive je namreč določen davek v nasprotju s skupnim sistemom DDV in zato nedovoljen samo, če ima bistvene značilnosti DDV (te je SES opredelilo v sodbi, na katero se revidentka sklicuje). Iz več sodb SES, kot je pravilno pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, pa izhaja, da so države članice pri izvrševanju davčnih pristojnosti na področju obdavčitve motornih vozil svobodne, če pri tem spoštujejo pravo Skupnosti.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je reviziji na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka:

17. Ker je Vrhovno sodišče reviziji zavrnilo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

Op. št. (1): Če davčni zavezanec pred prvo registracijo izvozi motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu ter izvozno carinsko deklaracijo, potrjeno s strani carinskega organa, iz katere mora biti razvidno, da je motorno vozilo zapustilo carinsko območje Evropske skupnosti.

Če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico EU, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici EU, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico EU. (Ur. l. RS, št. 72/2006 z dne 11. 7. 2006).

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 9/10 z dne 9. 2. 2010, uporablja se od 1. 3. 2010.

Op. št. (3): (1) Če upravičenec do vračila plačanega davka motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, izvozi, dobavi oziroma zaradi selitve prenese v drugo državo članico EU in ga zato odjavi iz evidence registriranih vozil v RS, ima pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka. (4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za motorna vozila, ki so bila izvožena ali dobavljena v drugo državo članico EU, preden so bila registrirana v RS in je bil zanje davek plačan in za motorna vozila, ki so bila v RS začasno registrirana z namenom izvoza ali dobave v drugo državo članico EU, in so bila registrirana največ 30 dni, znesek vračila določi v višini 100 % zneska dejansko plačanega davka. (8) Upravičenec lahko zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka.

Op. št. (4): (1) Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. (2) Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Op. št. (5): Osmi odstavek 11. člena ZDMV-C: Upravičenec lahko zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka.

Op. št. (6): Obrazložitev k spremenjenemu 11. členu ZDMV (ZDMV-C): Zaradi ureditve problematike mogoče dvojne obdavčitve motornih vozil pri dobavi oziroma prenosu motornega vozila v drugo državo članico ali pri izvozu motornega vozila, na kar posredno opozarja sodišče Evropskih skupnosti v nekaj sodbah, ki opozarjajo na neprimernost davčne prakse, na podlagi katere se ob prometu z blagom med državami članicami kopiči dajatev na dajatev … (6. stran predloga ZDMV-C, Poročevalec). S spremembo 11. člena se skladno z nekaj sodbami sodišča Evropskih skupnosti, ki opozarjajo na neustreznost kopičenja davka v primeru prenosa blaga …(22. stran predloga ZDMV-C, Poročevalec).

Op. št. (7): C-47/88, Komisija proti Kraljevini Danski; C-345/93, Fazenda Publica, Ministerio Publico proti Americo Joao Nunes Tadeu; C-375/95, Komisija proti Helenski Republiki.

Op. št. (8): C-475/03, Banca popolare di Cremona Soc. coop. arl proti Agenzia Entrate Ufficio Cremona.

Op. št. (9): Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 470/2010 z dne 23. 11. 2011, enako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 75/2010 z dne 5. 4. 2012.


Zveza:

ZDMV člen 11.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0ODE4