<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 191/2010
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.191.2010

Evidenčna številka:VS0015407
Datum odločbe:26.07.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 2061/2009
Področje:IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
Institut:pasivna legitimacija - odškodnina - zavezanec za plačilo odškodnine - odmena za neuporabo nepremičnin

Jedro

Za plačilo odškodnine je pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec (več v odločbi II Ips 412/2001 in mnogih drugih). Materialna korist od teh nepremičnin se je namreč do njihove izročitve oziroma vrnitve v last in posest upravičencem stekala k zavezancu za njihovo vrnitev v naravi po 145.b členu ZIKS, zato jo je ta dolžan plačati neupravičeno obsojenemu oziroma njegovim dedičem, katerim v skladu z zakonom ta korist pripada.

Izrek

Revizija se zavrne. Prva toženka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 3.616,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 13. 1. 2009 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji toženki dolžni na podlagi 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) nerazdelno plačati 294.772,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odmeno za neuporabo nepremičnin v obdobju od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, izrečene njenemu staremu očetu, do vrnitve premoženja.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je za plačilo odmene zavezana drugotožena država, zahtevek zoper prvotoženo mestno občino pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je pritožbama tožnice in druge toženke ugodilo in je vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da je za plačilo zavezana prva tožena mestna občina, zahtevek zoper drugotoženo državo pa je zavrnilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje prva tožena mestna občina vlaga revizijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo s tem, da se določilo 145.a člena ZIKS sklicuje na III. poglavje Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki pa v tem poglavju nič ne govori o zavezancih. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zato, ker tožnica zahteva plačilo denarne odškodnine in ker gre za odpravo škodljivih posledic napačne uporabe sodne oblasti, za plačilo zavezana država. Sodišče druge stopnje pa je poudarilo, da ZIKS v 145 b. členu res določa, da je za plačilo odškodnine v denarju zavezana država, da pa so v tem členu določeni zavezanci le v povezavi s 50. členom ZDen. Tožena mestna občina meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je bila lastnica nepremičnin vse do pravnomočnosti delnega sklepa, s katerim so bile sporne nepremičnine vrnjene tožničinemu pravnemu predniku in da zato tožnici ni dolžna plačati nikakršne odmene. Meni, da bi bila odškodnino dolžna plačati država, vendar le, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji iz XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da je revidentkino stališče v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, po kateri je pravna narava zahtevkov po 145.c členu ZIKS enaka kot pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen in da je za plačilo odmene pasivno legitimiran tisti, ki je tudi zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi (II Ips 1180/2008). Poudarja, da je tožena mestna občina že od vložitve zahteve za vrnitev premoženja vedela, da ga bo morala vrniti, vendar ga je z dolgoletnim pravdanjem zadrževala, z njim gospodarila in se z njim okoristila. Zato meni, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. ZIKS v 145 c. členu določa, da se v primerih vračanja zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava, za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, ne priznajo.

7. Tožnica ima prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da je revidentkino stališče v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Vrhovno sodišče je že v več odločbah (na primer v zadevi II Ips 1180/2008, na katero opozarja tožnica, in v zadevi II Ips 45/2010) poudarilo, da je zahtevek po 145c. členu ZIKS zahtevek posebne narave, ki je po svoji vsebini in naravi zelo podoben odškodninskemu zahtevku denacionalizacijskega upravičenca iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Poudarilo je, da je bila prav podobnost položajev obeh skupin razlog za odločitev zakonodajalca, da bo upravičenja prvih uredil enako, kot so že urejena upravičenja drugih. Na enakost oziroma veliko podobnost položajev je opozorilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-60/98 in je tudi pojasnilo, zakaj množičnih krivic, povzročenih s kazenskimi zaplembami premoženja v povojnem obdobju, ni mogoče popravljati z ukrepi, ki veljajo za primer, ko v kasnejšem obdobju izjemoma pride do krivične kazenske sodbe. Ti razlogi vsebujejo tudi odgovor na v reviziji neutemeljeno primerjavo položaja pravnega prednika revidentke s položajem krivično obsojenih v kasnejšem obdobju.

8. V zadevi II Ips 45/2010 je Vrhovno sodišče tudi že obrazložilo, da tako kot ni ZDen določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena, tudi ZIKS ni določil zavezancev za plačilo odškodnine iz 145.c člena in da je odgovora na to vprašanje sodna praksa našla na podlagi presoje posebne narave odškodninskega zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen in dejstva, kdo ima materialne koristi od premoženja, ki pripada drugemu. Tako je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, da je za plačilo odškodnine pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec (več v odločbi II Ips 412/2001 in mnogih drugih). Materialna korist od teh nepremičnin se je namreč do njihove izročitve oziroma vrnitve v last in posest upravičencem stekala k zavezancu za njihovo vrnitev v naravi po 145.b členu ZIKS, zato jo je ta dolžan plačati neupravičeno obsojenemu oziroma njegovim dedičem, katerim v skladu z zakonom ta korist pripada. Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da ni nobenega razloga, da bi se tudi po pravnomočni razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in uvedbi nepravdnega postopka za vrnitev tega premoženja - ko so torej zavezanci vedeli, da bo treba to premoženje vrniti - ti kakorkoli okoristili s tem, da so ga zadrževali in gospodarili z njim (tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi II Ips 1180/2008).

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da prva toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora prva toženka tožnici tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 3.616,80 EUR (Tar. št. 3330 ZOdvT in 20 % DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.


Zveza:

ZIKS člen 145b, 145c.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2NTE4