<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba G 1/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:G.1.2013

Evidenčna številka:VS4002287
Datum odločbe:11.06.2013
Senat:Brigita Domjan Pavlin (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:PREVZEMI
Institut:prevzemi - usklajeno delovanje - doseganje prevzemnega praga - neizpodbojna pravna domneva - pravica do izjave - obveznost kupcev iz terminskih pogodb

Jedro

Ker tožeča stranka novih dokazov v postopku sodnega varstva ne more navajati (511. člen ZTFI), Vrhovno sodišče vsebine navedenih Dodatkov ni upoštevalo, temveč je pri svoji presoji izključno presojalo tiste dokaze, ki so bili priloženi izjavi z dne 17. 2. 2011 (četrti odstavek 501. člena ZTFI).

Čeprav tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je Agencija nadaljnji dve dopolnitvi poziva ozko vezala na okoliščini dveh naknadnih zakonodajnih sprememb, pa slednje ne pomeni, da ji je bilo s tem onemogočeno navajanje novih dejstev in dokazov izven okvira spornih pozivov. Za presojo v tej zadevi je namreč bistveno, da prvi odstavek 501. člena ZTFI poleg izjavljanja na podlagi poziva stranki izrecno predvideva tudi drugačne načine zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, če tako določa zakon. Z navedenim v zvezi pa je bistvena določba tretjega odstavka 6. člena ZPre-1 (kot lex posterior in lex specialis), ki izrecno določa obveznost kupcev iz terminskih pogodb o obvestitvi Agencije o vsakem poslu, na podlagi katerega so pridobili terjatev na izročitev vrednostnih papirjev iz terminske pogodbe, in to najpozneje četrti trgovalni dan po dnevu sklenitve posla. Ker je torej ta določba že veljala v času trajanja postopka nadzora nad tožečo stranko, Agencija v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je v okoliščinah konkretne zadeve tožeča stranka sama odgovorna za posledice opustitve svoje izrecne zakonske dolžnosti.

Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pred uveljavitvijo ZPre-1 izdana konkretna naročila za nakup spornih delnic, kar bi bilo lahko primerljivo s sklenitvijo pogodbe o nakupu delnic. Zato ta situacija ni primerljiva z dejanskimi okoliščinami v zadevi III Ips 1/2008. Prav zaradi bistveno drugačnih dejanskih okoliščin konkretne zadeve je pravilna presoja Agencije, da zgolj „oblikovanja namere“ ni mogoče umestiti v okvir sklenjenega zavezovalnega pravnega posla (v smislu sklenitve prodajne pogodbe in) v smislu citirane odločbe Vrhovnega sodišča.

Izrek

Tožba se z a v r n e.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedeno odločbo (prilogo A3) z dnem njene dokončnosti tožeči stranki prepovedala uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi T. d. d. (v nadaljevanju ciljni družbi), in sicer iz 15.000 delnic z oznako X (v nadaljevanju delnic X) oziroma 0,2295-odstotnega deleža delnic izdajateljice T. d. d. z glasovalno pravico, dokler skupaj z Republiko Slovenijo, Z. d. d., S. d. d., K. d. d., L. d. d., A. d. d. in F. ali ena od njih v imenu in za račun vseh ali pa več od njih v imenu in za račun vseh ne dajo prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe, v skladu z Zakonom o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1), ali dokler ne odtujijo delnic X, tako da prevzemnega praga več ne dosegajo skupaj ali ena ali pa več od njih (II. točka izreka), medtem ko je ciljni družbi pod enakimi pogoji prepovedala uresničitev glasovalnih pravic tožeče stranke ter Republike Slovenije, Z. d. d., S. d. d., K. d. d., A. d. d. in F., dokler skupaj z Republiko Slovenijo, Z. d. d., S. d. d., K. d. d., L. d. d., A. d. d. in F. ali ena od njih v imenu in za račun vseh ali pa več od njih v imenu in za račun vseh ne dajo prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe, v skladu z ZPre-1, ali dokler ne odtujijo delnic X, tako da prevzemnega praga več ne dosegajo skupaj ali ena ali pa več od njih (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo začela postopek sodnega varstva po Zakonu o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), in sicer s tožbo pri Vrhovnem sodišču.

3. Agencija je na tožbo odgovorila. Podala je svoja pravna naziranja ter predlagala zavrnitev tožbe.

4. Tožeča stranka je svoja pravna naziranja iz tožbe dodatno pojasnila z obrazloženo vlogo z dne 24. 4. 2013 (redna št. 5).

Postopek sodnega varstva

5. Za opravljanje nadzora nad izvajanjem ZPre-1 se smiselno uporabljajo določbe o opravljanju nadzora iz zakona, ki ureja trg vrednostnih papirjev (tretji odstavek 70. člena ZPre-1). Postopek sodnega varstva po ZTFI je spor o zakonitosti odločbe Agencije, za katerega je značilno, da je dejansko stanje ugotovljeno že v postopku pred Agencijo, ki je na ugotovljeno dejansko stanje uporabila materialno pravo in v predpisanem postopku izdala odločbo, ki je predmet izpodbijanja v sodnem postopku. V upravnem sporu o zakonitosti Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Agencije glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Uporabljene določbe Zpre-1

6. Osebe, ki delujejo usklajeno, so osebe, ki na podlagi izrecnega ali tihega, ustno ali pisno sklenjenega sporazuma sodelujejo in katerih cilj je pridobiti ali utrditi kontrolo nad ciljno družbo ali onemogočiti prevzemniku uspešnost prevzemne ponudbe (prvi odstavek 8. člena ZPre-1). Pri tem velja neizpodbitna domneva, da usklajeno delujejo odvisna in obvladujoča oseba (1. točka tretjega odstavka 8. člena ZPre-1) oziroma družbe, ki so odvisne od iste obvladujoče osebe (2. točka tretjega odstavka 8. člena Zpre-1).

7. ZPre-1 v drugem stavku drugega odstavka 75. člena določa, da morajo dati osebe, ki dosegajo ali presegajo prevzemni prag iz 7. člena tega zakona (ki je enak 1/3-emu deležu glasovalnih pravic v ciljni družbi), ne dosegajo ali presegajo pa končnega prevzemnega praga (ki je enak 75-odstotnemu deležu glasovalnih pravic v ciljni družbi), „prevzemno ponudbo v skladu s tem zakonom, če po uveljavitvi tega zakona [11. 8. 2006] nameravajo pridobiti vrednostne papirje ali druge pravice, ki se upoštevajo pri določitvi deleža glasovalnih pravic po 6. členu tega zakona, in če se s tem poveča njihov delež glasovalnih pravic, razen če prevzemnega praga iz 7. člena tega zakona ne dosegajo več“.(1)

(Ne)ustavnost določbe Zpre-1 o neizpodbojni zakonski domnevi o usklajenem delovanju

8. Tožeča stranka je v tožbi opozorila na pomen odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bilo odločeno, da drugi stavek drugega odstavka 75. člena ZPre-1 ni v neskladju z Ustavo.(2) Sicer pa zatrjuje protiustavnost 75. člen ZPre-1 zaradi uporabe neizpodbojne zakonske domneve iz tretjega odstavka 8. člena ZPre-1. Tako se izkaže, da je bistvo tožbenega očitka zatrjevana protiustavnost določbe tretjega odstavka 8. člena ZPre-1, v posledici katere je Agencija glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi 75. člena ZPre-1 odločila o skupnem doseganju prevzemnega praga v ciljni družbi. Vendar pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da izpodbijana pravna ureditev iz tretjega odstavka 8. člena ZPre-1 ni v neskladju z Ustavo RS.(3)

9. Izpodbijana odločba Agencije namreč materialnopravno temelji na neizpodbojni zakonski domnevi iz tretjega odstavka 8. člena ZPre-1, po kateri velja, da usklajeno delujeta odvisna družba in obvladujoča oseba oziroma družbe, ki so odvisne od iste obvladujoče družbe, pri čemer je po 1. točki četrtega odstavka (v povezavi s petim odstavkom) 8. člena ZPre-1 odvisna družba po ZPre-1 družba, v kateri ima obvladujoča oseba večino glasovalnih pravic. Bistvo določitve te neizpodbojne zakonske domneve je v tem, da Agenciji ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 8. člena ZPre-1 ni treba ugotavljati tudi okoliščin iz prvega odstavka 8. člena ZPre-1. Vrhovno sodišče je že razlagalo razmerje odvisnosti oziroma obvladovanja po sporni določbi tretjega odstavka 8. člena ZPre-1. Pojem obvladovanja je razumelo kot možnost obvladujoče družbe vplivati na bistvena področja delovanja odvisne družbe (pogoj za razmerje odvisnosti ni dejansko izvajanje obvladovanja odvisne družbe). Čeprav je odvisna družba pravno samostojna družba, se domneva, da obstaja zelo velika verjetnost pozitivnega vpliva na njeno vodenje poslov s strani obvladujoče družbe oziroma osebe. Zato je ZPre-1 določil, da obvladovanje lahko temelji na večini glasovalnih pravic oziroma na drugih taksativno naštetih oblikah pravice do prevladujočega vpliva ali nadzora nad odvisno družbo. Pri tem je bistveno, da je po prevzemnem pravu obvladovanje odvisne družbe s strani obvladujoče družbe določeno kot opredelilni element usklajenega delovanja, saj se zaradi korporacijske povezanosti avtomatično šteje, da te osebe v bistvenem sodelujejo s prevzemnikom. V tem kontekstu gre razumeti tudi zakonodajalčevo normiranje usklajenega delovanja z uporabo neizpodbojne pravne domneve (praesumtio iuris et de iure), s katero je določil, da v določenih razmerjih korporacijske odvisnosti ni mogoče izključiti skupnega delovanja tako povezanih družb. Gre za pravno domnevo, ko se po zakonu brez dokazovanja šteje, da določena dejstva obstojijo (ali ne obstojijo), in sicer zaradi njihove zveze z drugimi dejstvi, katerih obstoj (ali neobstoj) se dokazuje po splošnih pravilih. Gre celo za (pravo) neizpodbojno pravno domnevo, v okviru katere velja za resnično tisto, kar na podlagi izkustev velja za resnično, zaradi česar bi se po nepotrebnem oteževal nastop pravnih posledic, če bi bilo treba domnevana dejstva vsakič dokazovati.(4)

10. Sporna domneva tako predpostavlja dve dejstvi, ki sta v določeni zvezi: dejstvo usklajenega delovanja, ki se težko dokazuje in katerega obstoj zato zakon (neizpodbojno) domneva, ter dejstvo razmerja odvisnosti obvladujoče in odvisne družbe (ki je po rednem teku stvari ključno razmerje), ki se lažje dokazuje in se mora dokazati po splošnih pravilih (ob upoštevanju šestega odstavka 8. člena ZPre-1). Zato je glede na določbo tretjega odstavka 8. člena ZPre-1 bistvena presoja o usklajenem delovanju vezana prav na ugotavljanje obstoja okoliščin o razmerju odvisnosti oziroma obvladovanja relevantne družbe (četrti odstavek 8. člena ZPre-1). Dokazovanje „položaja obvladujoče osebe“ je namreč pomembno zaradi upoštevanja oziroma prištevanja tudi tistih pravic, katerih imetniki so druge osebe, v katerih ima ta oseba večinski kapitalski delež ali večino glasovalnih pravic (šesti odstavek 8. člena ZPre-1). Prav s to ureditvijo je zakonodajalec v ZPre-1 vzpostavil učinkovito pravno varstvo pred izigravanjem obveznosti prevzemnika ter oseb, ki mu pri tem, glede na naravo omenjenih korporacijskih razmerij, sledijo ter končno pomagajo.(5)

11. Iz do-sedaj navedenega jasno sledi, da izpodbijana ureditev, ki temelji na neizpodbojni zakonski domnevi, utemeljeno zasleduje ustavno dopusten cilj, ki je v preprečevanju najhujših zlorab ureditve obvezne (prevzemne) ponudbe.(6) Takšna ureditev pa ne nasprotuje načelu enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Čeprav je (nova)(7) ureditev 8. člena ZPre-1 gotovo predstavljala velik poseg v „pravni položaj države“ z vidika njene vloge gospodarskega subjekta, pa to še ne pomeni, da je zato sporna ureditev protiustavna. Evropski zakonodajalec je s Trinajsto direktivo(8) harmoniziral institut usklajenega delovanja ter pri tem določil minimalne smernice za njegovo nadaljnjo implementacijo s strani držav članic. Domači zakonodajalec pa se je pri normiranju tega instituta odločil za ureditev, ki izrazito ščiti položaj manjšinskih delničarjev. Z vidika obstoja tega ustavno dopustnega cilja pa izpodbijana - četudi stroga - ureditev ne predstavlja nedopustnega posega v pravni položaj države. Poleg tega tožeča stranka izhaja iz zmotnega izhodišča, da je položaj države v vlogi končnega lastnika („ultimate parent“) povsem specifičen ter posledično „država“ ne bi smela biti „zajeta“ v določbi iz tretjega odstavka 8. člena ZPre-1. Vendar pa Vrhovno sodišče na tem mestu opozarja, da iz ureditve ZPre-1 ne izhaja nikakršen zakonodajalčev namen po drugačni obravnavi države, saj le ta nastopa na trgu (finančnih instrumentov) kot gospodarski subjekt (de iure gestionis). Ker zakon ne dela razlik (lex non distiguit), spoštovanje načela zakonitosti terja, da Vrhovno sodišče sporno določbo tretjega odstavka 8. člena v zvezi z 75. členom ZPre-1 razlaga enako, ne glede na dejstvo, da se je Republika Slovenija zaradi svoje „lastniške udeležbe v gospodarstvu“ s sprejemom ZPre-1 znašla v položaju, ko je morala zaradi učinkovite zaščite manjšinskih delničarjev, ki so zunaj njenega kroga kapitalsko povezanih in usklajeno delujočih oseb, delovati v skladu z obveznostjo vsakega prevzemnika po ZPre-1, ob upoštevanju prehodne določbe 75. člena ZPre-1.

12. Glede očitka kršitve načela pravne države v zvezi z zatrjevano vzpostavitvijo situacije „neprave retroaktivnosti“ pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zakonodajalec pravnega položaja „države“ ni poslabšal arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Ker se pri tehtanju pravnih dobrin izkaže, da je zaščita manjšinskih delničarjev tista varovana dobrina, ki ji je treba v spornem primeru dati prednost, je ta tožbeni očitek neutemeljen.

13. Dejstvo, da v tožbi smiselno zatrjevana izjema od obveznosti oddaje prevzemne ponudbe (v zvezi s portfeljskimi naložbami) ne pride v poštev zaradi določbe o neizpodbojni zakonski domnevi o usklajenem delovanju, pa tudi ne pomeni, da je sporna zakonska določba v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti. Preko neizpodbojne zakonske domneve se učinkovito preprečuje izigravanje prevzemnih pravil oziroma se preprečujejo škodljive posledice, ki lahko nastanejo na področju trga vrednostnih papirjev prav zaradi neustrezno reguliranega usklajenega delovanja povezanih oseb. Ker je končni cilj te ureditve učinkovita zaščita manjšinskih delničarjev, ki so zunaj kroga kapitalsko povezanih in usklajeno delujočih oseb, pa z vidika tega ustavno dopustnega cilja izpodbijana ureditev ob tehtanju med posegom v pravice delničarjev in varstvom javnega interesa ni nesorazmerna oziroma protiustavna. Poleg tega splošno načelo sorazmernosti niti ni samostojno merilo za presojo ustavnosti, saj je vsebinsko zmeraj vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico.(9)

Bistvena kršitev določb postopka in sporno imetništvo glasovalnih pravic iz 15.000 delnic X

14. Kljub obsežnim tožbenim trditvam je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, zaradi zatrjevane kršitve pravice do izjave v zvezi z opustitvijo poziva glede veljavnosti Kupoprodajne pogodbe s terminskim nakupom z dne 16. 12. 2009 (v nadaljevanju Pogodbe).

15. Iz upravnega spisa je razvidno, da je na prvi poziv Agencije strankam, da se izjavijo o relevantnih okoliščinah v postopku nadzora, tožeča stranka Agenciji predložila Pogodbo v dokaz trditvam, da iz 15.000 delnic X ni imela glasovalnih pravic. Tožeča stranka se je namreč v Izjavi z dne 17. 2. 2011 sklicevala na 8. člen Pogodbe, ki je določal, da so „v času trajanja te pogodbe“ (to je pogodbe med družbo I. d. o. o. kot prodajalko 15.000 delnic X in tožečo stranko kot kupko teh delnic) glasovalne pravice iz delnic pripadale družbi I. d. o. o. Ker je bil ta (repo) posel sklenjen za dobo enega leta, je tožeča stranka Pogodbi priložila tudi Dodatek k Pogodbi z dne 15. 12. 2010, iz katerega je razvidno, da sta bila spremenjena rok plačila in višina kupnine, ki je zapadla v plačilo 15. 6. 2011. Ker tožeča stranka tekom postopka nadzora Agenciji ni posredovala nobenega drugega dokaza, vezanega na imetništvo glasovalnih pravic iz 15.000 delnic X, je Agencija zaključila, da je tožeča stranka na dan izpodbijane odločbe kot zakonita imetnica 15.000 delnic X imela tudi glasovalne pravice iz teh delnic. Pri tem je svojo odločitev utemeljila z obrazložitvijo, da „[d]ružba I. d. o. o. tako očitno ni odkupila 15.000 delnic X nazaj, kar naj bi se zgodilo do 15. 6. 2011, tako da pogodba očitno ni bila izpolnjena – oziroma ni bila podaljšana“ (26. točka obrazložitve izpodbijane odločbe).

16. Tožbi je tožeča stranka priložila tudi Dodatek k Pogodbi št. 2 z dne 15. 6. 2011 (priloga A 5) in Dodatek k Pogodbi št. 3 z dne 15. 6. 2012 (priloga A 6), preko katerih je utemeljevala kršitev pravice do izjave v postopku, saj iz teh Dodatkov izhaja naknadna sprememba roka zapadlosti plačila kupnine ter s tem spremenjena zapadlost pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je očitek procesne kršitve utemeljevala s tem, da predmetnih Dodatkov tekom postopka nadzora 17. Agenciji ni predložila zato, ker je Agencija ni naknadno pozvala k predložitvi relevantnih dokazov oziroma je oba nadaljnja poziva strankam k izjavi striktno vezala na okoliščini zakonodajnih sprememb, prvega (z dne 26. 11. 2012) na spremembo prevzemnega praga po ZPre-1 in drugega (z dne 7. 1. 2013) na uveljavitev Zakona o slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH).

17. Ker tožeča stranka novih dokazov v postopku sodnega varstva ne more navajati (511. člen ZTFI),(10) Vrhovno sodišče vsebine navedenih Dodatkov ni upoštevalo, temveč je pri svoji presoji izključno presojalo tiste dokaze, ki so bili priloženi izjavi z dne 17. 2. 2011 (četrti odstavek 501. člena ZTFI).

18. V kontekstu presoje pravne relevantnosti Pogodbe kot dokaza o imetništvu glasovalnih pravic, pa se izkaže neutemeljenost tožbenega očitka o kršitvi pravice do izjave. Čeprav tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je Agencija nadaljnji dve dopolnitvi poziva ozko vezala na okoliščini dveh naknadnih zakonodajnih sprememb,(11) pa slednje ne pomeni, da ji je bilo s tem onemogočeno navajanje novih dejstev in dokazov izven okvira spornih pozivov. Za presojo v tej zadevi je namreč bistveno, da prvi odstavek 501. člena ZTFI poleg izjavljanja na podlagi poziva stranki izrecno predvideva tudi drugačne načine zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, če tako določa zakon. Z navedenim v zvezi pa je bistvena določba tretjega odstavka 6. člena ZPre-1 (kot lex posterior in lex specialis), ki izrecno določa obveznost kupcev iz terminskih pogodb o obvestitvi Agencije o vsakem poslu, na podlagi katerega so pridobili terjatev na izročitev vrednostnih papirjev iz terminske pogodbe, in to najpozneje četrti trgovalni dan po dnevu sklenitve posla. Ker je torej ta določba že veljala v času trajanja postopka nadzora nad tožečo stranko,(12) Agencija v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je v okoliščinah konkretne zadeve tožeča stranka sama odgovorna za posledice opustitve svoje izrecne zakonske dolžnosti. Zaradi opustitve priglasitve sprememb Pogodbe pa tudi ni izkoristila zakonsko predvidenega načina uresničevanja svoje (strankine) pravice do izjave po tretjem odstavku 6. člena ZPre-1 v zvezi s prvim odstavkom 501. člena ZTFI.

19. Ob tem Vrhovno sodišče glede na tožbene navedbe pojasnjuje še, da strankine pravice do izjave ni mogoče razlagati tako široko, da bi se od Agencije med postopkom nadzora zahtevalo konkretizirano pozivanje strank k navedbi (vseh) eventualno podanih oziroma nastalih relevantnih okoliščin. Tako od Agencije, glede na jasno zakonsko dolžnost tožeče stranke iz tretjega odstavka 6. člena ZPre-1, tudi ni bilo pričakovati posebnega poziva, da se izjavi o veljavnosti terminske pogodbe. Ker izjava o terminskih pogodbah (glede na tretji odstavek 6. člena ZPre-1) ni vezana na (rok) poziv(a), temveč na datum sklenitve oziroma spremembe relevantnega repo posla, pa so pravno nepomembne tožbene navedbe, ki se nanašajo na učinek poteka roka za izjavo iz petega odstavka 501. člena ZTFI (v smislu stroge sankcije prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov), saj se ta ne nanaša na dejstva v zvezi z delniškimi nakupnimi opcijami in terminskimi pogodbami.

20. V okoliščinah konkretne zadeve tudi ne pride v poštev izjema od (ponovnega) poročanja Agenciji iz tretjega odstavka 6. člena ZPre-1.(13) Tožeča stranka namreč v tožbi ne zatrjuje, da bi o vseh relevantnih spremembah Pogodbe Agencijo že obvestila v postopka nadzora. Ker je namen te določbe v učinkovitem zagotavljanju informacij za lažje in hitrejše odločanje Agencije, te določbe ni mogoče razlagati na način, da ne zajema tudi dolžnosti poročanja o vseh relevantnih spremembah že sklenjenega posla.

21. Iz vsega navedenega zato sledi, da tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti ni utemeljen, saj je pri razlagi procesnih jamstev v zvezi z obveščanjem o terminskih pogodbah treba poleg splošne določbe 501. člena ZTFI upoštevati tudi posebno določbo tretjega odstavka 6. člena ZPre-1, do pomena katere pa se tožeča stranka v tožbi niti ni opredelila.

Pomen „namere“ pri pridobitvi vrednostnih papirjev po določbi drugega stavka drugega odstavka 75. člena Zpre-1

22. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil z nakupom 6 delnic X dne 17. 8. 2006 s strani tožeče stranke izpolnjen dejanski stan iz drugega stavka drugega odstavka 75. člena ZPre-1.(14) To pa je pomembno v zvezi z razlago in posledično uporabo 75. člena ZPre-1, saj tožeča stranka uveljavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker Agencija pri svojem odločanju ni upoštevala sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma je pri razlagi „namere“ kot pravno relevantno dejstvo upoštevala zgolj datum preknjižbe spornih vrednostnih papirjev v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev.

23. Tožeča stranka pravilno povzema stališče Vrhovnega sodišča, da so po drugem odstavku 75. člena ZPre-1 dolžne dati prevzemno ponudbo le tiste osebe, ki so po uveljavitvi ZPre-1 sklenile prodajne pogodbe in pridobile vrednostne papirje ali druge pravice, ki se upoštevajo pri določitvi glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1, ne pa tudi tiste, ki so sklenile prodajne pogodbe že pred uveljavitvijo ZPre-1, a do uveljavitve ZPre-1 pogodbe še niso bile izpolnjene.(15) Zato bi bilo v okviru takšne razlage lahko pravno pomembno zatrjevanje tožeče stranke o odločitvi (nameri) nakupa spornih delnic pred uveljavitvijo ZPre-1. Vendar pa Vrhovno sodišče opozarja, da je tožeča stranka v prid svojim trditvam priložila le Predlog za sprejem sklepa o nakupu delnic X z dne 17. 5. 2006 (priloga upravnega spisa št.11), s čimer zatrjuje zgolj oblikovanje namere o nakupu delnic X s strani (njenega) vodstva Sektorja investicijskega bančništva, ne pa tudi dejanske sklenitve pravno relevantnega (zavezovalnega) posla. Tako tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pred uveljavitvijo ZPre-1 izdana konkretna naročila za nakup spornih delnic, kar bi bilo lahko primerljivo s sklenitvijo pogodbe o nakupu delnic.(16) Zato ta situacija ni primerljiva z dejanskimi okoliščinami v zadevi III Ips 1/2008. Prav zaradi bistveno drugačnih dejanskih okoliščin konkretne zadeve je pravilna presoja Agencije, da zgolj „oblikovanja namere“ ni mogoče umestiti v okvir sklenjenega zavezovalnega pravnega posla (v smislu sklenitve prodajne pogodbe in) v smislu citirane odločbe Vrhovnega sodišča.

24. Vendar pa je v zvezi z dometom odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 1/2008 z dne 23. 11. 2010 treba upoštevati kasnejšo zakonodajno spremembo, ko je ZPre-1C vnesel pomembno dopolnitev 6. člena ZPre-1 glede „trenutka“ ugotavljanja glasovalni pravic. Iz dopolnitve drugega in tretjega odstavka 6. člena ZPre-1 je namreč razvidno, da je v primeru delniških nakupnih opcij in terminskih pogodb odločilen že trenutek sklenitve pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla. Iz te dopolnitve izhaja, da je za upoštevanje glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1 odločilen že trenutek sklenitve pogodbe in ne več njene izpolnitve, kot to izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 1/2008 z dne 23. 11. 2010. Čeprav podana razlaga 6. člena ZPre-1 v zvezi z 75. členom ZPre-1 v okoliščinah te zadeve ne pride v poštev, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila kakršnakoli pogodba sklenjena že pred uveljavitvijo ZPre-1 (zatrjuje le oblikovanje namere), pa je pomembna zaradi sklicevanja tožeče stranke na razlogovanje Vrhovnega sodišča v navedeni odločbi.

25. Glede na vse navedeno je Agencija materialnopravno pravilno presodila, da je za odločitev v tej zadevi kot relevanten datum pridobitve 6 delnic X treba upoštevati datum preknjižbe vrednostnih papirjev v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev.(17) Do spremembe pravnega položaja tožeče stranke je prišlo v posledici njenega voljnega ravnanja, ki je rezultiralo v (nesporni) pridobitvi dodatnih delnic po uveljavitvi ZPre-1, kar je imelo za posledico povečanje deleža glasovalnih pravic vseh usklajeno delujočih oseb. S tem pa je bil v celoti izpolnjen dejanski stan iz 75. člena ZPre-1, kot to pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe.

26. Posledično je neutemeljen očitek tožeče stranke o kršitvi načela kontradiktornosti zaradi opustitve izvedbe naroka. Pričevanje prič B. S., I. M. in I. P. namreč ne bi v ničemer prispevalo h končni odločitvi, saj, kot izhaja iz 22. in 23. točke te obrazložitve, tudi (morebitno) sprejetje internega sklepa Sektorja investicijskega bančništva pri tožeči stranki ne bi predstavljalo pravno relevantnega zavezovalnega pravnega posla, primerljivega že sklenjeni prodajni pogodbi. Zgolj zatrjevanje oblikovanja namere pridobitve delnic pred uveljavitvijo ZPre-1, brez njene realizacije v obliki sklenitve pravno relevantnega posla, namreč pravno ni upoštevno.

Odločitev o tožbi in stroških

27. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je odločba na zakonu utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 506. člena ZTFI v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

28. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, tožeča stranka skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Navedena določba varuje zatečeno stanje ob uveljavitvi ZPre-1. Gre za izjemo (oprostitev obveznosti dati prevzemno ponudbo).

Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča U-I-123/11-14 z dne 8. 3. 2012.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča G 35/2012 z dne 12. 2. 2013.

Op. št. (4): Prim. prav tam.

Op. št. (5): Prav tam.

Op. št. (6): Predlog Zakona o prevzemih (ZPre-1), Poročevalec Državnega zbora, št. 49/06 z dne 20. 4. 2006.

Op. št. (7): Zakon o prevzemih (ZPre-1), Ur. l. RS, št. 79/2006 z dne 27. 7. 2006.

Op. št. (8): Direktiva 2004/25/EC z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (Trinajsta direktiva), UL L 142, 30. 4. 2004, str. 12-23.

Op. št. (9): Odločbi Ustavnega sodišča U-I-219/03-25 z dne 1. 12. 2005 in U-I-123/11-14 z dne 8. 3. 2012.

Op. št. (10): Ker v postopku sodnega varstva ni izpodbijana odločba iz prvega odstavka 515. člena ZTFI, ne pride v poštev uporaba 517. člena ZTFI, ki predstavlja izjema od splošne ureditve iz 511. člena ZTFI.

Op. št. (11): Prim. obrazložitev Dopolnitve poziva z dne 26. 11. 2012 (priloga upravnega spisa št. 21, str. 4) in obrazložitev Dopolnitve poziva z dne 7. 1. 2013 (priloga upravnega spisa št. 24, str. 4).

Op. št. (12): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1C), Ur. l. RS, št. 10/2012 z dne 10. 2. 2012, je začel veljati 25. 2. 2012.

Op. št. (13): Imetniki delniških nakupnih opcij in kupci terminskih pogodb so dolžni agencijo obvestiti o vsakem poslu, na podlagi katerega so pridobili delniško nakupno opcijo ali terjatev na izročitev vrednostnih papirjev iz terminske pogodbe najpozneje četrti trgovalni dan po dnevu sklenitve posla razen, če so o tem poslu agenciji že poročali na podlagi zakona, ki ureja trg finančnih instrumentov.

Op. št. (14): Z nakupom 6 delnic X se je delež glasovalnih pravic usklajeno delujočih oseb (72,8376%) povečal za 0,0001%.

Op. št. (15): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 1/2008 z dne 23. 11. 2010.

Op. št. (16): Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bila naročila za nakup spornih delnic dana v dneh 14. 8. 2006 do 16. 8. 2006 (osma stran tožbe).

Op. št. (17): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča G 20/2008 z dne 19. 1. 2010; sodbo in sklep Vrhovnega sodišča G 6/2011 z dne 28. 5. 2012; sodbo Vrhovnega sodišča G 35/2012 z dne 12. 2. 2013.


Zveza:

ZPre-1 člen 6, 8, 75.
ZTFI člen 501, 511.
Datum zadnje spremembe:
23.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1MTg2