<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sklep Cpg 6/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:CPG.6.2013

Evidenčna številka:VS4002473
Datum odločbe:25.02.2014
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Mile Dolenc
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
Institut:priznanje tuje sodne odločbe - odločba srbskega sodišča - javni red - načelo enakega varstva pravic - dokazno breme - aktivnost stranke v postopku pred tujim sodiščem - vzajemnost

Jedro

Javni red Republike Slovenije se nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava (na presojo, ali je bil postopek v tuji državi v skladu s standardi poštenega sojenja, ki veljajo v naši državi). Tako se nanaša tudi na pravico iz 22. člena URS do enakega varstva pravic, ki pomeni procesno jamstvo. Relevantna je enotnost sodne prakse, ki predpostavlja, da morajo sodišča v enakih zadevah enako uporabiti pravo. Vendar pa kršitev procesnega prava v državi izvora načeloma ne predstavlja ovire za priznanje tuje sodne odločbe, če stranki nista izčrpali pravnih sredstev, ki sta jih imeli na voljo za odpravo kršitev. Tudi domače odločbe navkljub procesnim pomanjkljivostim postanejo pravnomočne, če stranke ne vložijo pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo. Naloga strank je, da si z aktivno udeležbo v postopku prizadevajo za to, da se napakam sodišča v postopku izogne.

Ni odločilno samo to, kako je pravico do enakega varstva pravic razumelo srbsko sodišče, temveč tudi to, kakšne so bile dejanske možnosti nasprotne udeleženke za učinkovito uveljavitev pravice do enake uporabe procesnega prava, s tem, da je bilo breme, da navede dejstva in predloži dokaze o neenakem odločanju beograjskega sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah na strani nasprotne udeleženke.

Sklenitev Sporazuma strank o izvršitvi odločbe srbskega sodišča predstavlja okoliščino, ki je nastala po pravnomočnosti sodbe, katere priznanje se predlaga v tem postopku. Zato na postopek priznanja tuje sodne odločbe nima vpliva.

Izrek

Osebno vloženi pritožbi udeleženke, po pooblaščenki vloženi pritožbi udeleženke in pritožbi predlagatelja se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je po sodnici posameznici s sklepom I R 67/2003-6 z dne 9. 3. 2004 v Republiki Sloveniji priznalo sodbo Gospodarskega sodišča v Beogradu XXVIII-P-6382/95 z dne 18. 2. 1998, ki je postala pravnomočna dne 28. 9. 2000 in s katero je bilo nasprotni udeleženki naloženo plačilo 985.066 USD z obrestmi ter povračilo pravdnih stroškov predlagatelja v višini 50.000,00 DIN. Zoper navedeni sklep je nasprotna udeleženka vložila ugovor. V prvem odločanju o ugovoru je sodišče prve stopnje v senatu treh sodnic s sklepom z dne I R 67/2003-11 z dne 4. 5. 2004 ugovor nasprotne udeleženke zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je na pritožbo nasprotne udeleženke s sklepom Cpg 4/2004-4 z dne 28. 2. 2006 sklep o ugovoru razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. V ponovnem odločanju o ugovoru je sodišče prve stopnje v senatu treh sodnic s sklepom I R 8/2006-99 z dne 5. 4. 2013 ugodilo ugovoru nasprotne udeleženke, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje I R 67/2003-6 z dne 9. 3. 2004 in zavrnilo predlog za priznanje tuje sodne odločbe - sodbe Gospodarskega sodišča v Beogradu XXVIII-P-6382/95 z dne 18. 2. 1998. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno neenako procesno postopanje istega sodišča v enakih postopkih med istima strankama presodilo, da nasprotni udeleženki v postopkih pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu ni bila dana enaka možnost za uveljavljanje varstva njenih pravic, kot se zagotavlja domačim pravnim subjektom, kar pomeni, da bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (100. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP).

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje I R 8/2006-99 z dne 5. 4. 2013 (v nadaljevanju sklep sodišča prve stopnje) so bile vložene tri pritožbe, in sicer pritožba predlagatelja, osebno vložena pritožba udeleženke na strani predlagatelja (v nadaljevanju udeleženka) in po pooblaščenki vložena pritožba udeleženke. Pritožnika sklep sodišča prve stopnje izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnika predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne ugovor nasprotne udeleženke in potrdi sklep sodišča prve stopnje I R 67/2003-6 z dne 9. 3. 2004 o priznanju tuje odločbe, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Pritožba predlagatelja je bila vročena udeleženki, ki se v odgovoru na pritožbo s pritožbenimi navajanji predlagatelja strinja. Pritožba predlagatelja in pritožbi udeleženke so bile vročene tudi nasprotni udeleženki, ki v odgovoru na pritožbe predlaga njihovo zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je v postopku odločanja o pritožbah upoštevalo dejstva in dokaze, ki so jih, upoštevaje vsebino njegovega sklepa Cpg 4/2004-4 z dne 28. 2. 2006, v novem postopku navajali oziroma predlagali predlagatelj, nasprotna udeleženka in udeleženka (smiselno drugi odstavek 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 111. členom ZMZPP).

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje:

- V zadevi Gospodarskega sodišča v Beogradu XXVIII-P-6382/95, ki se je vodila tudi pod drugimi opravilnimi številkami, je predlagatelj nastopal kot tožeča stranka, nasprotna udeleženka pa kot tožena stranka. V tej zadevi je bila izdana sodba z dne 24. 10. 1989, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega gospodarskega sodišča Srbije z dne 23. 5. 1991. V ponovljenem postopku je bila dne 18. 2. 1998 izdana sodba, ki je bila potrjena s sklepom Višjega gospodarskega sodišča z dne 28. 9. 2000.

- V zadevi Gospodarskega sodišča v Beogradu XVIII-P-19205/89, ki se je vodila tudi pod drugimi opravilnimi številkami, je nasprotna udeleženka nastopala kot tožeča stranka, predlagatelj in SFRJ - Zvezna uprava kontrole letenja iz Beograda (sedaj pravna naslednica Republika Srbija) pa kot toženca. V tej zadevi je bil s sklepom z dne 29. 12. 1991 (pravilno 26. 12. 1991) postopek prekinjen. V obrazložitvi je bilo zapisano, da se stranka nahaja na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov odrezano od sodišča. Prekinjeni postopek se je nadaljeval 3. 4. 2000. Postopek je bil iz drugega razloga nato ponovno prekinjen dne 23. 3. 2006 in se je nadaljeval dne 31. 3. 2011. Prvostopenjska odločba v tej zadevi še ni (bila) izdana.

7. Osebno vložena pritožba udeleženke, po pooblaščenki vložena pritožba udeleženke in pritožba predlagatelja so utemeljene.

8. Pritožbeni očitek udeleženke, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker naj bi sodišče prve stopnje ne navedlo, katere temeljne vrednote slovenskega pravnega reda naj bi bile v nasprotju z učinkom morebitnega priznanja tuje sodne odločbe, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi ustrezno izpostavilo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS); 20. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek udeleženke, da ni mogoč preizkus izpodbijanega sklepa, ker naj bi iz njegove obrazložitve ne bilo mogoče razbrati, v čem naj bi bila sporna postopka pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu XVIII-P-19205/89 in XXVIII-P-6382/95 enaka. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno zapisalo, v čem je enakost postopkov, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa kot celote mogoče razbrati, da je v obeh postopkih pred istim tujim sodiščem šlo za vprašanje (ne)enake uporabe iste procesne določbe o prekinitvi postopka ter da sta v obeh postopkih kot stranki (poleg SFRJ - Zvezne uprave kontrole letenja iz Beograda) nastopala predlagatelj in nasprotna udeleženka. Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek udeleženke, da sodišče prve stopnje ob presoji postopanja tujega sodišča v 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ni navedlo, ali njegovo postopanje presoja z vidika določb domačega ali tujega zakona o pravdnem postopku. Med udeleženci postopka za priznanje tuje sodne odločbe, ki jih zastopajo kvalificirani pooblaščenci, namreč nikoli ni bilo sporno, da postopki pred srbskimi sodišči tečejo na podlagi srbskih (in ne slovenskih) postopkovnih pravil.

9. Predlagatelj je v pritožbi očital sodišču prve stopnje, da je samo zbiralo dokaze in na podlagi tako zbranih dokazov obrazložilo svojo odločitev. Vendar pa očitana kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotavljalo na podlagi dejstev, ki so jih zatrjevali udeleženci postopka za priznanje tuje sodne odločbe, in z njihove strani v spis vloženih dokazov. Predlagatelj je nadalje očital, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilni trditvi - Sporazumu z dne 26. 12. 2011 o višini in načinu izpolnitve obveznosti po sodbi Gospodarskega sodišča v Beogradu XXVIII-P-6382/95 z dne 18. 2. 1998. Tudi ta kršitev določb postopka ni podana. Če je namreč sodišče prve stopnje presodilo, da obstaja ovira za priznanje tuje sodne odločbe iz enega razloga, ni bilo dolžno opredeliti se tudi do preostalih uveljavljanih razlogov, saj ti za odločitev z vidika sodišča prve stopnje niso bili odločilnega pomena.

10. Udeleženka in predlagatelj v pritožbi očitata tudi zmotno uporabo materialnega prava. Udeleženka navaja, da nasprotni udeleženec svoje neaktivnosti v postopku pred tujim sodiščem ne more sanirati s sklicevanjem, da je Gospodarsko sodišče v Beogradu pravdne stranke obravnavalo neenako, tako da je delovalo v korist domačega subjekta (predlagatelja). Nasprotna udeleženka naj bi v zadevi XVIII-P-19205/89 šele leta 2000 predlagala nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen leta 1991. Prav tako naj ne bi nasprotna udeleženka nikoli predlagala združitve postopkov XXVIII-P-6382/95 in XVIII-P-19205/89. Predlagatelj pa navaja, da v postopku pred tujim sodiščem predlagatelj in nasprotna udeleženka nista bila neenako obravnavana.

11. Očitek v smeri, da pridržek javnega reda (100. člen ZMZPP) ni podan, je utemeljen. Gre za pridržek, ki pride v poštev pri uporabi tujega prava pred domačim sodiščem in pri priznanju tujih sodnih (in arbitražnih) odločb ter zaradi katerega nacionalno sodišče namesto tujega uporabi nacionalno pravo oziroma priznanje tuje sodne (ali arbitražne) odločbe zavrne (glej 8. točko obrazložitve sklepa VS RS II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010).

12. Javni red Republike Slovenije se nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava (na presojo, ali je bil postopek v tuji državi v skladu s standardi poštenega sojenja, ki veljajo v naši državi). Tako se nanaša tudi na pravico iz 22. člena URS do enakega varstva pravic, ki pomeni procesno jamstvo. Relevantna je enotnost sodne prakse, ki predpostavlja, da morajo sodišča v enakih zadevah enako uporabiti pravo (glej 7. in 8. točko obrazložitve sklepa VS RS Cpg 4/2004-4 z dne 28. 2. 2006). Vendar pa kršitev procesnega prava v državi izvora načeloma ne predstavlja ovire za priznanje tuje sodne odločbe, če stranki nista izčrpali pravnih sredstev, ki sta jih imeli na voljo za odpravo kršitev.(1) Tudi domače odločbe navkljub procesnim pomanjkljivostim postanejo pravnomočne, če stranke ne vložijo pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo. Naloga strank je, da si z aktivno udeležbo v postopku prizadevajo za to, da se napakam sodišča v postopku izogne.(2)

13. Srbski zakon o pravdnem postopku (Zakon o parničnom postupku, Uradni list SFRJ, št. 4/1977, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, vključno s tistimi, objavljenimi v Uradnem listu, SFRJ, št. 35/1991; v nadaljevanju srbski ZPP) je določal, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če stranka živi na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov (poplave ipd.) odrezano od sodišča (2. točka prvega odstavka 213. člena srbskega ZPP(3)); da se v vseh primerih prekinjeni postopek nadaljuje na predlog stranke, brž ko preneha razlog za prekinitev (tretji odstavek 215. člena srbskega ZPP(4)); ter da pritožba zoper sklep, s katerim se določi prekinitev postopka, ne zadrži izvršitve sklepa (prvi odstavek 218. člena srbskega ZPP(5)).

14. Po eni strani je nasprotna udeleženka zatrjevala neenako uporabo procesnega prava, ker je Gospodarsko sodišče v Beogradu v zadevi XVIII-P-19205/89 postopek prekinilo, čeprav naj bi za prekinitev ne obstajal utemeljen razlog (nahajanje stranke na območju, ki je odrezano na sodišča), ni ga pa prekinilo v zadevi istega sodišča XXVIII-P-6382/95. Vendar pa nasprotna udeleženka v tem postopku ni uspela izkazati neenakopravnega obravnavanja pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu. Nasprotna udeleženka je namreč nadaljevanje v letu 1991 prekinjenega postopka predlagala šele leta 2000 (priloga B8). Za trditev, da naj bi nasprotna udeleženka predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka podala večkrat oziroma že pred tem, pa ni predložila dokazov, čeprav je udeleženka to trditev prerekala (list. št. 222). Nasprotna udeleženka tudi ni zatrjevala, da bi zoper sklep o prekinitvi postopka vložila pravno sredstvo, ki ji je bilo na voljo - pritožbo, ne glede na to, da pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka ne bi zadržala izvršitve sklepa.

15. Po drugi strani pa je nasprotna udeleženka zatrjevala neenako uporabo procesnega prava, ker naj bi Gospodarsko sodišče v Beogradu moralo prekiniti postopek v zadevi XXVIII-P-6382/95 (glej npr. list. št. 72), tako kot v zadevi XVIII-P-19205/89. Vendar pa nasprotna udeleženka ni izkazala, da bi v postopku pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu XXVIII-P-6382/95 sploh predlagala prekinitev postopka. Da tudi dokazi v tej smeri niso bili predloženi, je nasprotno udeleženko v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila tudi sama udeleženka (list. št. 201-202 oziroma 203b).

16. Pri tem namreč ni odločilno samo to, kako je pravico do enakega varstva pravic razumelo srbsko sodišče, temveč tudi to, kakšne so bile dejanske možnosti nasprotne udeleženke za učinkovito uveljavitev pravice do enake uporabe procesnega prava, s tem, da je bilo breme, da navede dejstva in predloži dokaze o neenakem odločanju beograjskega sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah na strani nasprotne udeleženke (glede slednjega glej 10. točko obrazložitve sklepa VS RS Cpg 4/2004-4 z dne 28. 2. 2006).

17. Nasprotna udeleženka je nadalje zatrjevala, da bi bila enaka uporaba procesnega prava zagotovljena z združitvijo postopkov XXVIII-P-6382/95 in XVIII-P-19205/89, ki sta oba tekla pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu, da pa sodišče njenih predlogov za združitev postopkov ni upoštevalo. Vendar pa nasprotna udeleženka za te trditve ni predložila dokazov, čeprav jo je na nepredložitev dokazov opozorila že udeleženka (list. št. 201 oziroma 203b in 222).

18. Poleg tega, da nasprotna udeleženka ni zatrjevala in dokazovala, da njena aktivna udeležba v postopku pred tujim sodiščem ne bi mogla prispevati k preprečitvi oziroma odpravi kršitev postopka, tudi ne gre za primer, ko bi bilo mogoče že na podlagi obstoječega procesnega gradiva zaključiti, da je že samo po sebi povsem očitno, da je (ne)uporaba določb o prekinitvi postopka sredstvo za neenako obravnavanje domačih in tujih pravnih subjektov. Slednje niti ob sklicevanju nasprotne udeleženke na dva postopka, v katerih nastopa kot tožeča stranka in ki sta (bila) iz različnih razlogov prekinjena (zadevi Gospodarskega sodišča v Beogradu XVIII-P-19205/89 in XIX-P-1182/07).

19. Pravna teorija in sodna praksa (zaradi „omiljenega“ pridržka javnega reda) pogosto dopuščata priznanje tuje sodne odločbe, čeprav je bila ta sprejeta na podlagi takšne uporabe pravnih pravil (procesnega prava), kakršna ne bi bila v državi priznanja, vendar pa se pridržek javnega reda uporabi samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domač pravni red nevzdržne (primerjaj 12. točko obrazložitve sklepa VS RS II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010), česar pa v tej zadevi, glede na obrazloženo, ni mogoče zaključiti.

20. V zvezi s pritožbenimi navedbami udeleženke Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta predlagatelj in nasprotna udeleženka sklenila Sporazum z dne 26. 12. 2011 o višini in načinu izpolnitve obveznosti po sodbi Gospodarskega sodišča v Beogradu XXVIII-P-6382/95 z dne 18. 2. 1998. Vendar pa sklenitev Sporazuma z dne 26. 12. 2011 predstavlja okoliščino, ki je nastala po pravnomočnosti sodbe, katere priznanje se predlaga v tem postopku. Zato na postopek priznanja tuje sodne odločbe nima vpliva. Upoštevala pa bi se lahko v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

21. Predlagatelj je podal tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Vrhovno sodišče je že v sklepu Cpg 4/2004-4 z dne 28. 2. 2006 opozorilo, da bi morala nasprotna udeleženka za zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe dokazati, da država izvora zavrača priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njena pravila o priznavanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznala. Za morebitno priznanje tuje sodne odločbe namreč, glede na določbo 101. člena ZMZPP, zadošča že dejanska vzajemnost, ki se domneva do dokaza o nasprotnem (glej 11. točko obrazložitve navedenega sklepa). Temelj ureditve priznavanja odločb tujih sodišč je namreč v vzajemnem zaupanju v pravičnost in nepristranskost sodišč različnih držav (glej predzadnji odstavek obrazložitve sklepa VS RS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003). Toliko bolj, če bi dve državi to zaupanje morebiti izrazili in utrdili s sklenitvijo meddržavne pogodbe.

22. Nasprotna udeleženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje obstoju vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo nasprotovala. Kot dokaz je predlagala poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije (list. št. 173, 211, 212), vendar pa sodišče prve stopnje navkljub podanemu dokaznemu predlogu ni pridobilo pojasnila Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije (tretji odstavek 101. člena ZMZPP). Zato Vrhovno sodišče pritožbenih navedb predlagatelja glede obstoja vzajemnosti ni moglo presoditi.

23. Zato je Vrhovno sodišče osebno vloženi pritožbi udeleženke, po pooblaščenki vloženi pritožbi udeleženke in pritožbi predlagatelja ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 33. člena ZNP, tretja točka (prvega odstavka) 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 35. in 37. členom ZNP ter 111. členom ZMZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj npr. Kramberger, J., Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb (s poudarkom na procesnih vprašanjih), v: Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, letnik LXV, Ljubljana 2005, str. 259.

Op. št. (2): Nasprotna udeleženka, ki pred tujim sodiščem ni uveljavljala napake v postopku, ne more ugovarjati, da je sodna odločba v nasprotju z javnim redom (glej 9. točko obrazložitve sklepa VS RS Cpg 1/2007 z dne 25. 2. 2008).

Op. št. (3): „Osim slučajeva posebno predvidenih u ovom zakonu, prekid postupka sud će odrediti: … 2) ako se stranka nalazi na področju koje je zbog vanrednih dogadaja (poplava i sl.) odsečeno od suda.“

Op. št. (4): „U svim ostalim slučajevima prekinuti postupak nastaviće se na predlog stranke čim prestanu razlozi prekida.“

Op. št. (5): „Žalba protiv rešenja kojim se … određuje (član 213) prekid postupka … ne zadržava izvršenje rešenja.“


Zveza:

ZMZPP člen 100. URS člen 22.
Datum zadnje spremembe:
01.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzNzY5