<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba in sklep G 4/2012 in G 5/2012
ECLI:SI:VSRS:2012:G.4.2012.A

Evidenčna številka:VS4002048
Datum odločbe:12.06.2012
Področje:PREVZEMI - UPRAVNI SPOR
Institut:prevzemi - usklajeno delovanje - izpodbojna zakonska domneva - dokazovanje - substanciranje dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - kontrolni namen

Jedro

Stranka mora v postopku nadzora konkretizirano navesti in utemeljiti svoje vsebinske navedbe in dokazne predloge. Z zgolj pavšalnim sklicevanjem na dokazne predloge iz postopka pred izdajo odpravljene odločbe pa prva tožnica v ponovljenem postopku (v dani procesni situaciji) ni substancirala relevantnosti spornega dokaznega predloga, to je zaslišanja predsednika uprave prve tožeče stranke.

Pri presoji usklajenega delovanja po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, je namreč ključno to, da mora iz teh drugih okoliščin v zvezi s pridobitvami delnic izhajati skupni namen tožnic po pridobitvi kontrole v ciljni družbi C. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kako je iz obravnavanih okoliščin, konkretno glede spornega posla pridobitve delnic X, razviden skupni kontrolni namen tožnic. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da močna kapitalska povezanost dveh družb ter posledično vse njene ekonomske in pravne posledice nikakor niso nepomembne okoliščine pri presoji usklajenega delovanja. Vendarle pa same po sebi, glede na jasno zakonsko normo, ne morejo kot take samostojno tvoriti domnevne baze.

Metodološko je pravilna celostna obravnava ugotovljenih znakov usklajenega delovanja, saj obstoj posameznega znaka še ne zadostuje za materialnopravni zaključek o usklajenem delovanju. Posamezen znak namreč ne predstavlja odločilnega dokaza, ampak zgolj posreden dokaz, ki izhaja iz okoliščin vsakokratnega primera. Kadar pa je teh znakov več in so med seboj časovno v sosledju logično povezani, očitno in prepričljivo kažejo, da je ravnanje motivirano s pridobitvijo in utrditvijo kontrole nad ciljno družbo (več kot je znakov, toliko bolj zanesljivo). Vendar pa je pri takšni obravnavi pomembno, da predmetni tržni regulator ostane strogo znotraj zakonsko predpisanih pogojev. Zato Vrhovno sodišče v obravnavi zadevi ponovno poudarja, da iz zakonskega besedila jasno izhaja, da morajo biti vsi relevantni znaki (oziroma okoliščine) usklajenega delovanja (po 1. točki drugega odstavka 8. člena ZPre-1) podani v času pridobivanja vrednostnih papirjev v ciljni družbi, kar pomeni, da so v okoliščinah konkretnega primera lahko pravno upoštevni le tisti znaki usklajenega delovanja, ki so bili podani v času sporne pridobitve delnic X v ciljni družbi (C.).

Izrek

Postopka, ki se vodita pod opr. št. G 4/2012 in G 5/2012, se združita v skupno obravnavo in odločanje, s tem, da postane vodilni postopek pod opr. št. G 4/2012.

Tožbama se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna vsaki tožnici povrniti 350,00 EUR stroškov postopka, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi odločbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je v ponovljenem postopku(1) opravljanja nadzora nad izvajanjem Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) z uvodoma navedeno odločbo (prilogo A3 v spisih G 4/2012 in G 5/2012) ugotovila, da B. d. d. (v nadaljevanju B.) in A. d. d. (v nadaljevanju A.) delujeta usklajeno in presegata prevzemni prag v ciljni družbi (I. točka izreka).(2) Zato je družbama prepovedala uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi (II. točka izreka), ciljni družbi pa uresničitev glasovalnih pravic družb (III. točka izreka); oboje dokler skupaj ali ena od njiju v imenu in za račun obeh ne poda prevzemne ponudbe za delnice C. d. d. (v nadaljevanju C.) ali dokler skupaj ali ena od njiju v imenu in za račun obeh ne odtuji vrednostnih papirjev ali delniških nakupnih opcij, tako da prevzemnega praga ne dosega več (III. točka izreka).

2. V postopku sodnega varstva sta obe tožnici izpodbijali navedeno odločbo in pri tem uveljavljali tožbene razloge iz prvih treh točk prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zahtevali njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je na tožbi odgovorila in predlagala njuni zavrnitvi.

Uporabljeno materialno pravo

4. Izpodbijana odločba je bila izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (Ur. l. RS, št. 10/2012; v nadaljevanju ZPre-1C), ki je začel veljati petnajsti dan po objavi (10. 2. 2012), to je dne 25. 2. 2012. Zato je Vrhovno sodišče predmetni spor presojalo po pravnih pravilih Zakona o prevzemih, veljavnih pred sprejemom novele ZPre-1C. Materialno zakonitost izpodbijanega akta namreč sodišče presoja glede na predpis, ki je veljal ob izdaji sporne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno usklajeno ravnanje.(3)

5. Dne 25. 5. 2012 je bil v Ur. l. RS, št. 38 /2012, objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPre-1 (ZPre-1D), ki je začel veljati 26. 5. 2012. Ker je po oceni Vrhovnega sodišča, glede na tožbene navedbe, pravni interes tožnic še vedno podan (36. člen ZUS-1), je odločilo o zakonitosti izpodbijane odločbe Agencije.

Postopek sodnega varstva

6. Za opravljanje nadzora nad izvajanjem ZPre-1 se smiselno uporabljajo določbe o opravljanju nadzora iz zakona, ki ureja trg vrednostnih papirjev (tretji odstavek 70. člena ZPre-1). Postopek sodnega varstva po Zakonu o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) je spor o zakonitosti odločbe Agencije, za katerega je značilno, da je dejansko stanje ugotovljeno že v postopku pred Agencijo, ki je na ugotovljeno dejansko stanje uporabila materialno pravo in v predpisanem postopku izdala odločbo, ki je predmet izpodbijanja v sodnem postopku. V upravnem sporu o zakonitosti Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Agencije glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1.

Združitev postopkov

7. V postopku sodnega varstva proti odločbam Agencije po ZPre-1 se na podlagi drugega odstavka 506. člena ZTFI smiselno uporablja ZUS-1, če ni v ZTFI določeno drugače. Tako se uporablja tudi določba prvega odstavka 42. člena ZUS-1, na podlagi katere lahko sodišče s sklepom, več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu, združi v skupno obravnavanje in odločanje. Ker tožnici izpodbijata isto odločbo tožene stranke, je Vrhovno sodišče zaradi smotrnosti združilo postopka pod opr. št. G 4/2012 in G 5/2012 v skupno obravnavo in odločanje, s tem, da je vodilni postopek tisti, ki nosi nižjo opravilno številko, to je G 4/2012 (I. točka izreka).

Bistvene kršitve pravil postopka

Nadaljevanje postopka

8. V zvezi z vodenjem (ponovljenega) postopka prva tožnica (B.) Agenciji očita neupoštevanje vseh njenih navedb in dokazov iz „prvotnega“ postopka ter spregled dokaznega predloga za zaslišanje predsednika uprave B., E. E., ki ga je podala v Izjavi z dne 1. 9. 2010. Vrhovno sodišče je z odločbo G 30/2010 in G 31/2010 z dne 27. 9. 2011 sporno zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek, in sicer v stanje, v katerem je bila, preden je bila izpodbijana odločba izdana (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na vezanost Agencije na pravno mnenje Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava v ponovljenem postopku, je Agencija procesno pravilno ponovno izdala Poziv o izjavi o relevantnih okoliščinah z dne 4. 11. 2011 (dopolnjen s Pozivom z dne 16. 12. 2011) ter v njem navedla tiste relevantne dokaze in dejstva, na katerih je posledično utemeljila svojo (ponovno) odločitev. Agencija je v Pozivu o izjavi o relevantnih okoliščinah z dne 4. 11. 2011 (v nadaljevanju Pozivu z dne 4. 11. 2011) kot relevanten dokaz navedla tudi Izjavo prve tožnice z dne 1. 9. 2010 s prilogami; zato jo je, drugače kot to trdi prva tožnica, upoštevala pri svojem odločanju. Kontradiktornost ponovljenega postopka je bila tako pravilno vzpostavljena s Pozivom z dne 4. 11. 2011. Pri tem prva tožnica v odgovor pozivu, v svoji Izjavi z dne 17. 11. 2011 med relevantnimi dokazi ni (ponovno) navedla dokaznega predloga za zaslišanje svojega predsednika uprave E. E. Zato je treba v zvezi z očitkom o spregledu dokaznega predloga (to je zaslišanja E. E.), pojasniti, da mora stranka v postopku nadzora konkretizirano navesti in utemeljiti svoje vsebinske navedbe in dokazne predloge. Z zgolj pavšalnim sklicevanjem na dokazne predloge iz postopka pred izdajo odpravljene odločbe pa prva tožnica v ponovljenem postopku (v dani procesni situaciji) ni substancirala relevantnosti spornega dokaznega predloga, to je zaslišanja E. E.(4)

Ustna obravnava, zavrnitev dokaznih predlogov ter vnaprejšnja dokazna ocena

9. Agencija je zavrnila dokazni predlog za zaslišanje D. D., direktorice Sektorja poslovanja z gospodarskimi družbami v B., z obrazložitvijo, da njeno zaslišanje ni tisto ustrezno (primerno) dokazno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče ugotavljati pravo voljo prve tožnice, ki jo v njenem imenu oblikuje uprava. Bistvo te obrazložitve je, da je Agencija ocenila in utemeljila, zakaj predlagani dokaz z zaslišanjem stranke za njeno odločitev, upoštevaje vse druge izvedene dokaze, ni mogel biti odločilen. Agencija tako spornega dokaznega predloga ni zavrnila iz razloga, ker bi že vnaprej ocenjevala izpovedbo D. D. kot neprepričljivo, neverodostojno, oziroma iz razloga, ker tak dokaz ne bi mogel uspeti zaradi že izoblikovanega končnega prepričanja o nasprotnem.(5) Zato po presoji Vrhovnega sodišča očitek Agenciji o vnaprejšnji dokazni oceni ni utemeljen. Zakonitost odločitve Agencije nenazadnje potrjuje tudi podrejena oblikovanost dokaznega predloga, saj je prva tožnica v Izjavi z dne 15. 11. 2011 sama navedla, da bi o ne-namenu pridobitve kontrole, „lahko izpovedala tudi direktorica Sektorja poslovanja z gospodarskimi družbami v B.“. Iz navedenega izhaja, da zaslišanje D. D. ni bil tisti ključni dokaz, ki bi ovrgel domnevo o usklajenem delovanju prve tožnice, kot to slednja poskuša uveljavljati v tožbi. V izogib napačnemu tolmačenju instituta vnaprejšnje dokazne ocene glede zaslišanja strank v postopkih pred tržnimi regulatorji Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je izjava stranke praviloma najmanj zanesljiv dokaz, saj je stranka zainteresirana za izid ugotovitvenega postopka.(6) Zato je stranki v tovrstnih postopkih pravica do izjave praviloma zagotovljena tako, da se lahko izjavi v pisni obliki,(7) kar v predmetnem postopku niti ni bilo sporno. Ker je bilo predlagano zaslišanje predstavnice stranke postopka, odločitev Agencije o ne-opravi naroka (glede na sicer obsežno izvedeni dokazni postopek) ne predstavlja relevantne procesne kršitve, kot jo poskuša prikazati prva tožnica.

Odločba „presenečenja“

10. Prvi in drugi tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz razloga zatrjevanega razhajanja med navedbo odločilnih dejstev in dokazov v Pozivu stranki z dne 4. 11. 2011, dopolnjenim s (Ponovnim) Pozivom s 16. 12. 2011, ter izpodbijano odločbo. Ne držijo tožbene navedbe prve tožnice, da se Agencija ni dovolj določno opredelila do dejstev, ki izhajajo iz Pogodb o strateškem partnerstvu in poslovnem sodelovanju iz let 1999 in 2004. Iz Poziva stranki z dne 4. 11. 2011 je namreč razvidno, da je ravno na njihovi podlagi Agencija sklepala o tesnem poslovnem sodelovanju med prvo in drugo tožnico. Poleg tega je bil v Pozivu stranki z dne 4. 11. 2011 ustrezno izpostavljen vpliv pridobitve delnic X na poslovni rezultat skupine G. kot relevantna okoliščina po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Agencija je namreč med postopkom z ustrezno procesno skrbnostjo prvo in drugo tožnico seznanila z vsemi relevantnimi dejstvi in dokazi, ki so bili kasneje uporabljeni v izpodbijani odločbi. Upoštevaje četrti odstavek 64. člena ZUS-1 je bilo materialnopravno stališče Agencije ves čas postopka jasno. Z vidika določb o prepovedi usklajenega ravnanja po ZPre-1 je namreč Agencija presojala relevantna dejstva in dokaze, ki so bili vsi zajeti v Pozivu stranki z dne 4. 11. 2011, dopolnjenim s (Ponovnim) Pozivom z dne 16. 12. 2011. Zato (po presoji Vrhovnega sodišča) na nekaterih mestih manj obsežna obrazložitev nekaterih dejstev in dokazov še ne predstavlja odločitve „presenečenja“, saj je Agencija jasno razkrila svoja pravna naziranja in tekom postopka s potrebno skrbnostjo izpostavila pravno pomembna dejstva.(8) Da sta tožnici svoje trditve uskladili s pravnim stališčem Agencije, pa je nenazadnje razvidno tudi iz njunih Izjav o dejstvih in okoliščinah, saj sta se o vseh obravnavanih dejstvih in dokazih obsežno izjavili.(9)

Dokazi v tujem (angleškem) jeziku

11. V (Ponovnem) Pozivu z dne 16. 12. 2011 je Agencija stranki pozvala k izjavi in ju seznanila tudi z dopisom F. d. o. o. (v nadaljevanju F.), s prilogami, ki so bile v angleškem jeziku. Pri tem ni nepomembno, da je Agencija priloženo dokumentacijo v angleškem jeziku pridobila od F. v smislu dokaznega predloga druge tožnice, na podlagi zaprosila pri posredovanju podatkov in informacij. Druga tožnica je namreč med postopkom v Izjavi o dejstvih in okoliščinah z dne 17. 11. 2011 zaradi razjasnitve okoliščin predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika družbe F.. Agencija pa je na podlagi zaprosila pri F. od njegove zakonite zastopnica L. L. prejela relevantno izjavo z dokumentacijo v angleškem jeziku. Pri tem pa druga tožnica, ki je v tožbi uveljavljala predmetno procesno kršitev, v svoji Izjavi o dejstvih in okoliščinah z dne 27. 12. 2011 ni navedla, da se do dokazov ni mogla opredeliti iz razloga, ker ji niso bili dostopni v slovenskem jeziku.(10) Zatorej je Agencija v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabila specialno določbo 177. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ko je presodila, da predložitev overjenega prevoda spornih listin tožnicama ni bila potrebna, saj ne gre za nevedne ali neuke stranke.(11) Za dokumentacijo, predloženo v dokaznem postopku, veljajo namreč milejša določila kot za vodenje postopka v uradnem jeziku.(12) Poleg tega ne drži, da Agencija ni vodila postopka v skladu z določbo 62. člena ZUP, saj je vsa svoja dejanja v postopku opravila v slovenskem jeziku.

Druge uveljavljane kršitve

12. Prva tožnica je Agenciji tudi očitala, da je razloge njene odločbe mogoče razumeti kot protispisne.(13) Vendar pa očitek ni utemeljen. V izpodbijani odločbi je jasno navedeno, da je B. pridružena banka G. Skupine, kar izhaja tudi iz Letnega poročila 2009 G. Skupine (priloga v upravnem spisu).(14) V okviru dokazne presoje pa se je Agencija vsebinsko opredelila do Letnega poročila G. Skupine 2009 v smislu razlikovanja med članicami in pridruženimi bankami G. Skupine. Pri tem ni razhajanj med tem, kar je navedeno v Letnem poročilu G. Skupine 2009, in (povzeto) obrazložitvijo v izpodbijani odločbi. Prva tožnica s procesnim očitkom protispisnosti tudi povsem neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijano odločbo („mogoče“) razumeti, kot „da bi bila posledica cilja konsolidacije predvsem upravljanje s tveganji“.(15) Agencija je namreč v 43. točki izpodbijane odločbe logično in celovito obrazložila, kaj je kot bistveno upoštevala pri svoji končni presoji ter da sistema obvladovanja tveganj niti ni štela v sklop okoliščin, relevantnih za presojo usklajenega ravnanja.

Dejansko stanje in materialno pravo

Presoja okoliščin, ki povezujejo H. ter F. z A. glede pridobitve delnic X

13. Vrhovno sodišče glede na zakonsko ureditev nima pooblastil, da bi samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze. Dejansko stanje ugotavlja organ nadzora, to je Agencija; Vrhovno sodišče pa v zakonsko določenem okviru preizkusi s strani Agencije ugotovljeno dejansko stanje. Ob takem preizkusu mu zadošča, da je Agencija ugotovila, da je družba H. d. o. o. (v nadaljevanju H.) kot odvisna družba, dne 5. 8. 2009 za račun A. pridobila 1,713.685 delnic X s sredstvi, ki jih je pridobila na podlagi kreditne pogodbe, sklenjene z A. (1. točka tretjega odstavka 8. člena ZPre-1). Poleg tega je Agencija ugotovila, da je družba F. delovala kot fiduciar, ko je dne 5. 8. 2009 za račun A. pridobila 343.053 delnic X. Pri tem Agencija kot relevantne okoliščine, ki potrjujejo fiduciarno razmerje med A. in F., med drugim navaja financiranje nakupa delnic iz kredita A. ob istočasnem zavarovanju kredita z zastavo vseh delnic, ob zavezi najmanj razmerja 1:1 med višino neodplačane glavnice in vrednostjo zastavljenih vrednostnih papirjev. Nadalje Agencija svoj zaključek o delovanju F. za račun A. utemeljuje s pogodbo o ustanovitvi prodajne opcije, in sicer v korist F., pod zelo ugodnimi pogoji, ter z dejstvom, da A. celotno obdobje trajanja kredita dolžnika F. ni pozvala k dozavarovanju niti ni pričela s postopkom unovčevanj, čeprav se je vrednost zavarovanja prepolovila.(16) Vrhovno sodišče zato v tem delu povzema ugotovitev Agencije, da družba F. s pridobitvijo delnic X nase ni prevzela nikakršnih tveganj. Sicer pa vse ugotovitve v zvezi s kreditiranjem nakupa delnic X s strani A., njihov istočasni nakup ter končno njihova posledična pridobitev s strani A. logično utemeljujejo zaključek Agencije, da sta tako H. kot F. ob pridobitvi delnic X dne 5. 8. 2009 delovali za račun A. in da je zato od tega dne dalje Agencija glasovalne pravice iz teh delnic materialnopravno pravilno prištevala h glasovalnim pravicam A. v ciljni družbi (34.-36. točka obrazložitve).

Usklajeno delovanje B. in A.

14. Prepoved usklajenega delovanja iz 8. člena ZPre-1 predstavlja zapisano pravilo, ki ga je treba razlagati sicer elastično, vendar enoznačno. V nasprotnem primeru bi bil namreč izničen njegov preskriptivni značaj: na podlagi pravila ne bi bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubilo svoj smisel.(17) Razlago pravila iz 8. člena ZPre-1, ki jo je podala institucija, ki je pooblaščena za nadzor nad izvajanjem tega zakona, je v postopku sodnega varstva preizkusilo Vrhovno sodišče in ugotovilo, da je Agencija del sporne določbe 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 (uvod oziroma chapeau in tretjo alinejo) razlagala na način, ki ni v skladu z njenim besedilom (glej 17. točko obrazložitve). Agencija je namreč v izpodbijani odločbi svoje ugotovitve vezala na domnevo, da usklajeno delujejo osebe, ki jih povezujejo samo okoliščine v zvezi s pridobitvami vrednostnih papirjev, kot so časovno obdobje, v katerem so jih pridobivale, ter druge okoliščine v zvezi s temi pridobitvami, ki kažejo na skupni namen teh oseb. Glede na domnevo iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 sta v predmetnem sporu tako ključni materialnopravni presoji (1) časovnega obdobja pridobivanja delnic in (2) drugih okoliščin v zvezi s temi pridobitvami, ki kažejo na skupni namen tožnic.

Časovno obdobje pridobivanja delnic X

15. Iz ugotovitev Agencije prepričljivo izhaja, da sta družbi B. in A. (za njo družbi H. in F.) istega dne, to je 5. 8. 2009, v razmiku dobrih dveh ur, skupaj pridobili 2,309.238 delnic X. Pri tem sta tožnici izpodbijali časovno obdobje pridobivanja kot predpostavko domneve usklajenega ravnanja (prva alineja 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1). Tako sta navajali, da je relativno kratko časovno obdobje nakupa delnic X zgolj posledica izključnega namena pridobitve delnic zaradi unovčevanja zavarovanj, torej zapadlosti kreditov družbe K. Vendar s tem ugovorom dejanskih ugotovitev o časovnem obdobju pridobivanja delnic X nista uspešno izpodbili. Tudi sicer pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja konkretnega primera niso ključne podrobne dejanske ugotovitve v zvezi s časovnim unovčevanjem zavarovanj in pridobivanjem delnic X s strani drugih bank, ki niso stranke predmetnega postopka sodnega varstva. Iz opisa relevantnega dejanskega stanja namreč izhaja, da sta obe tožnici pridobili sporne delnice na isti dan 5. 8. 2009 v razdobju dobrih dveh ur. Ker drži, kot navaja druga tožnica, da je ključno časovno obdobje pridobivanja in ne le pridobitve vrednostnih papirjev, je Vrhovno sodišče pri svoji presoji upoštevalo vse relevantne okoliščine, vključno z okoliščinami unovčevanja zavarovanj, ter prišlo do enakega zaključka kot Agencija v izpodbijani odločbi. Zaradi izrazite časovne skoncentriranosti nakupa delnic X, tožnici te predpostavke domneve nista uspešno izpodbili kljub ugovorom, da sta tako kot ostale banke pri prodaji in nakupu delnic X zgolj sledili razmeram na trgu.

Druge okoliščine v zvezi s pridobitvami delnic

16. Ob izpolnjeni časovni predpostavki pridobitve delnic je Agencija (v ključnem delu izpodbijane odločbe) svoj zaključek o usklajenem delovanju vezala na ugotovitev drugih okoliščin v zvezi s pridobitvami delnic X, ki kažejo na skupni namen obeh tožnic (po pridobitvi kontrole v ciljni družbi) (tretja alineja 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1). Iz izpodbijane odločbe tako izhaja, da so te okoliščine, ki skupaj vodijo do končnega zaključka Agencije o usklajenem delovanju tožnic, naslednje:

močna kapitalska povezanost A. in B. (40,99-odstotni delež v kapitalu);

49,42-odstotni delež vseh delnic z glasovalno pravico A. v B. ob razpršenem lastništvu preostalih delnic;

B. je (bila) pridružena banka G. Skupine;

pridobitev delnic X in s tem poslovni rezultat B. je zaradi kapitalske udeležbe A. v B. (ista bančna skupina) vplival na konsolidiran poslovni izkaz G. Skupine;

tedanje tesno medsebojno poslovno sodelovanje tožnic potrjujeta Pogodbi o strateškem partnerstvu in poslovnem sodelovanju, sklenjeni v letu 1999 in 2004.

Kot pomembno okoliščino pri svoji presoji je Agencija upoštevala tudi dejstvo, da B. in A. vse od pridobitve spornih delnic do izdaje izpodbijane odločbe nista odtujili nobene X delnice.

17. Agencija je tako svoje ugotovitve utemeljila na sklopu različnih dejanskih okoliščin, ki naj bi bile vezane na pridobitev in posledično lastništvo delnic X. Pri tem je treba uvodoma pojasniti, da Vrhovno sodišče ne dvomi v verodostojnost in pravilnost povzetih dejanskih ugotovitev Agencije. Tako drži, da je bila B. v času pridobitve spornih delnic pridružena banka G. Skupine, kar je razvidno iz Letnega poročila Skupine G. za leto 2009 (priloge v upravnem spisu).(18) Zato ni utemeljen očitek prve tožnice o pojmovni ne-ločitvi med članico in pridruženo članico bančne skupine v izpodbijani odločbi. Agencija je namreč iz Letnega poročila Skupine G. za leto 2009 dobesedno povzela, da je bila B. pridružena banka G. Skupine, hkrati pa je utemeljeno opozorila na nedosledno razlikovanje med članicami in pridruženimi članicami znotraj G. Skupine.(19) Iz Letnega poročila Skupine G. za leto 2009 je tudi razvidno, da držijo ugotovitve Agencije o 40,99-odstotni kapitalski udeležbi A. v B. v času pridobitve spornih delnic X ter posledično o tedanjem imetništvu 49,42-odstotnega deleža njenih glasovalnih pravic. Prav tako Vrhovno sodišče sprejema dejanske ugotovitve Agencije o sklenjenih pogodbah o strateškem partnerstvu,(20) iz katerih nedvomno izhaja namen dolgoročnega tesnejšega sodelovanja in povezovanja obeh bank, pri čemer ne držijo tožbene navedbe prve tožnice o nerazumljivem in nepopolnem povzemanju vsebine pogodb v izpodbijani odločbi. Agencija je korektno povzela vsebino pogodb, opozorila na njihov časovni vidik veljavnosti ter pri tem logično presodila, da pogodbi predstavljata obligacijo prizadevanja v smislu nadaljnjega dolgoročnega tesnejšega sodelovanja in povezovanja obeh bank (32. in 33. stran izpodbijane odločbe). Vendar pa gre v zvezi z ugotovitvijo, da je posel pridobitve delnic X vplival na poslovni rezultat (letni dobiček in izgubo) B. v letu 2009 ter s tem tudi na poslovna rezultata A. in (na računovodski izkaz) G. Skupine, pritrditi tožbenim navedbam v zvezi z očitkom nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in sicer, da ta vpliv v izpodbijani odločbi ni ustrezno kvantificiran.

18. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (od 42. do 45. točke) je tako razvidno, da je Agencija kot druge relevantne okoliščine v bistvenem upoštevala pravne in ekonomske posledice dejstva močne kapitalske povezanosti med A. in B. (to je 40,99-odstotni delež v kapitalu ter posledično 49,42-odstotni delež vseh delnic z glasovalno pravico A. v B.). Iz te medsebojne povezave izhaja nenazadnje članstvo B. (kot pridružene članice) v G. Skupini. Tudi opisani vpliv posla pridobitve delnic X (brez jasno kvantificiranega vpliva) na poslovni rezultat B. ter s tem na poslovni rezultat A. in G. Skupine, je v izpodbijani odločbi predstavljen kot ekonomska posledica kapitalske udeležbe A. v B.. Prav s tem, ko je Agencija usklajeno delovanje tožnic v bistvenem delu utemeljevala z dejstvom in posledicami kapitalske povezanosti B. in A., pa je zmotno uporabila materialno pravo. Pri presoji usklajenega delovanja po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, je namreč ključno to, da mora iz teh drugih okoliščin v zvezi s pridobitvami delnic izhajati skupni namen tožnic po pridobitvi kontrole v ciljni družbi C.. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kako je iz obravnavanih okoliščin, konkretno glede spornega posla pridobitve delnic X, razviden skupni kontrolni namen tožnic. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da močna kapitalska povezanost dveh družb ter posledično vse njene ekonomske in pravne posledice nikakor niso nepomembne okoliščine pri presoji usklajenega delovanja. Vendarle pa same po sebi, glede na jasno zakonsko normo, ne morejo kot take samostojno tvoriti domnevne baze. Enako tudi iz določb Pogodb o strateškem partnerstvu in poslovnem sodelovanju z dne 10. 5. 1999 in z dne 12. 5. 2004 ne izhaja skupni kontrolni namen tožnic pri konkretnem poslu pridobitve delnic X z dne 5. 8. 2009. Zato lahko predmetni pogodbi predstavljata relevanten indic o skupnem sodelovanju, ne moreta pa nadomestiti konkretnih dokazov o obstoju okoliščin, ki kažejo na skupni kontrolni namen pri konkretnem poslu pridobitve delnic. Enako velja za zatrjevani vpliv tega posla na poslovni rezultat obeh tožnic ter tudi G. Skupine. Vendar pa tako kot je predstavljen, zaenkrat bolj kaže na namen konsolidacije kot pa na namen skupne kontrole. V zvezi z okoliščino o ne-odtujitvi delnic X s strani tožnic (v smislu dokazovanja kontrolnega namena) pa je treba opozoriti, da so pri presoji o usklajenem delovanju po 1. točki drugega odstavka 8. člena ZPre-1 relevantne samo okoliščine v zvezi s pridobitvijo delnic X.(21) Zato tudi ta okoliščina lahko predstavlja le relevanten indic, ne more pa samostojno tvoriti domnevne baze.

19. V zvezi z razlago predpostavk domneve usklajenega delovanja po 1. točki drugega odstavka 8. člena ZPre-1 Vrhovno sodišče dodaja, da je v izpodbijani odločbi v principu pravilno materialnopravno izhodišče Agencije o skupni obravnavi okoliščin, ki predstavljajo relevantne znake usklajenega delovanja. Metodološko je pravilna celostna obravnava ugotovljenih znakov usklajenega delovanja, saj obstoj posameznega znaka še ne zadostuje za materialnopravni zaključek o usklajenem delovanju. Posamezen znak namreč ne predstavlja odločilnega dokaza, ampak zgolj posreden dokaz, ki izhaja iz okoliščin vsakokratnega primera. Kadar pa je teh znakov več in so med seboj časovno v sosledju logično povezani, očitno in prepričljivo kažejo, da je ravnanje motivirano s pridobitvijo in utrditvijo kontrole nad ciljno družbo (več kot je znakov, toliko bolj zanesljivo).(22) Vendar pa je pri takšni obravnavi pomembno, da predmetni tržni regulator ostane strogo znotraj zakonsko predpisanih pogojev. Zato Vrhovno sodišče v obravnavi zadevi ponovno poudarja, da iz zakonskega besedila jasno izhaja, da morajo biti vsi relevantni znaki (oziroma okoliščine) usklajenega delovanja (po 1. točki drugega odstavka 8. člena ZPre-1) podani v času pridobivanja vrednostnih papirjev v ciljni družbi, kar pomeni, da so v okoliščinah konkretnega primera lahko pravno upoštevni le tisti znaki usklajenega delovanja, ki so bili podani v času sporne pridobitve delnic X v ciljni družbi (C.).

Izpodbijanje domneve o usklajenem delovanju

20. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava, glede na ugotovljeno dejansko stanje, predpostavka domneve po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 v izpodbijani odločbi ni bila pravilno vzpostavljena, Vrhovno sodišče ni presojalo argumentov tožnic v zvezi z izpodbijanjem domneve same, to je domneve o usklajenem delovanju.

Odločitev o tožbi

21. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev. Iz njegovih odgovorov izhaja, da je izpodbijana odločba obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer pa ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. Zato je Vrhovno sodišče tožbama ugodilo (drugi odstavek 515. člen ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI in četrto točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) (II. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

22. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem postopku prvi in drugi tožnici priznalo povračilo stroškov, vsaki v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženi stranki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS je med predmetnimi strankami spora v postopku sodnega varstva zaradi ugotovitve usklajenega delovanja že odločalo ter je s sodbo in sklepom G 30/2010 in G 31/2010 z dne 27. 9. 2011 zaradi zmotne uporabe materialnega prava odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 21. 9. 2010 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Op. št. (2): Iz odločbe izhaja, da je B. imetnica 252.500 delnic z oznako X oziroma 2,88-odstotnega deleža delnic z glasovalno pravico C., A. pa imetnica 2,056.738 delnic z oznako X oziroma 23,51-odstotnega deleža delnic z glasovalno pravico C.. Skupaj sta torej imetnici 2,309.238 delnic z oznako X oziroma 26,40-odstotnega deleža delnic z glasovalno pravico C.

Op. št. (3): Več o tem Breznik, J., in ostali, „Zakon o upravnem sporu s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana, 2008. str. 379 in nasl.

Op. št. (4): Prim. tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 128/1998 z dne 8. 12. 1999 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 19/2001 z dne 20. 12. 2001.

Op. št. (5): Več o prepovedi vnaprejšnje dokazne ocene glej v Galič, A., „Ustavno civilno procesno pravo“, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 228 in nasl.; Betetto, N., „Ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku“, Pravna praksa, let. 2003, št. 21, str. 18 in nasl.

Op. št. (6): Androjna, V., Kerševan, E.,..., str. 367.

Op. št. (7): Več o tem glej Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-213/03-26 z dne 12. 1. 2006.

Op. št. (8): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 127/2005 z dne 19. 10. 1996; več o doktrini sodbe presenečenja v pravdnem postopku glej npr. Zobec, J., „Pravdni postopek s komentarjem“, Tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 426 in nasl.

Op. št. (9): Izjava o dejstvih in okoliščinah prve tožnice z dne 17. 11. 2011, dopolnjena z Dodatno izjavo o dejstvih in okoliščinah z dne 27. 12. 2011; Izjavi o dejstvih in okoliščinah druge tožnice z dne 17. 11. 2011 in 27. 12. 2011.

Op. št. (10): Druga tožnica je navedla le, da, ker se Agencija do novih dokazov v ponovnem pozivu ni v ničemer opredelila, „ni mogoče nedvoumno sklepati, kakšna dejstva in okoliščine naj bi iz teh listin izhajala“ - 2. stran Izjave o dejstvih in okoliščinah druge tožnice z dne 27. 12. 2011.

Op. št. (11): Prim. Androjna, V., Kerševan, E.,..., str. 347 in nasl.

Op. št. (12): Ureditev, po kateri lahko organ sam presodi potrebo po prevodu, po ustaljeni ustavnosodni praski ni v nasprotju z 62. členom ZUP - Šturm, L. (ur.), „Komentar Ustave Republike Slovenije: Dopolnitev A“, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2011, str. 944.

Op. št. (13): Prva tožnica namreč v tožbi na dveh mestih obširno obrazloži, kako je obrazložitev Agencije „mogoče razumeti“ - 21. in 24. stran tožbe prve tožnice.

Op. št. (14): Glej 21. stran izpodbijane odločbe.

Op. št. (15): Glej 24. stran tožbe prve tožnice.

Op. št. (16): Glej 30. do 36. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (17): Sodba Vrhovnega sodišča RS G 1/2009 z dne 6. 7. 2010. Op. št. (18): „Pridružene družbe so tiste, v katerih ima Skupina neposredno ali posredno med 20% in 50% glasovalnih pravic, ter tiste družbe, v katerih ima Skupina pomemben vpliv in ne izvaja kontrole.“ - 76. stran Letnega poročila Skupine G. za leto 2009.

Op. št. (19): Pojem pridružene banke/družbe je opredeljen v Letnem poročilu Skupine G. za leto 2009 na 76. in 107. strani, hkrati pa so pridružene banke/družbe na nekaterih mestih nedosledno obravnavane kot članice G. Skupine (prim. 10. in 235. stran poročila).

Op. št. (20): Pogodba o strateškem partnerstvu in poslovnem sodelovanju z dne 10. 5. 1999 ter Pogodba o strateškem partnerstvu in poslovnem sodelovanju z dne 12. 5. 2004.

Op. št. (21): „Domneva se, da usklajeno delujejo osebe, ki jih povezujejo samo okoliščine v zvezi s pridobitvijo vrednostnih papirjev, kot so: … .“

Op. št. (22): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 1/2009 z dne 6. 7. 2010.


Zveza:

ZPre-1 člen 8.
ZUS-1 člen 64.
ZUP člen 62, 177.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2Mjkx