<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 233/2003
ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.233.2003

Evidenčna številka:VS21964
Datum odločbe:28.08.2003
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pripor - ponovitvena nevarnost - varnost ljudi

Jedro

Res je sicer, da je marihuana manj nevarno mamilo kot heroin, vendar pa se obtožencu očita promet z zelo veliko količino tega mamila, kar tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča predstavlja nevarnost za ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je zoper obtoženega S.P. z v uvodu navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika pa je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 28.05.2003 zavrnilo kot neutemeljeni.

Dne 10.07.2003 je zoper navedeni sklep vložil zagovornik obtoženca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve določb kazenskega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa, da naj pravnomočni sklep spremeni tako, da zoper obtoženca odredi hišni pripor, ki se bo izvajal na naslovu O. v L.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj iz vsebine vloge izhaja, da zagovornik izpodbija s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavlja razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obtoženega P. sicer v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev Ustave in določb ZKP, vendar pa njegove navedbe, s katerimi izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, češ da ta pri obtožencu ni podan, saj je imel obtoženec, preden naj bi storil obravnavana kazniva dejanja, službo, zaposlitev pa ga čaka tudi takoj po izpustitvi iz pripora ter poudarjanje obtoženčevih osebnih lastnosti, ki po mnenju zagovornika niso takšne, da bi lahko govorili o tem, da je nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj, pomenijo, kot na to utemeljeno opozarja vrhovna državna tožilka, izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega z izpodbijanim pravnomočnim sklepom s strani sodišč prve in druge stopnje, oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega, kot to določa 2. odstavek 420. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Izpodbijanje dejanskega stanja pomenijo tudi zagovornikove navedbe, da ni podan utemeljen sum, da bi obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja. Pri tem je potrebno poudariti še, da je zoper obtoženca vložena pravnomočna obtožnica, dokazi, izvedeni po pravnomočnosti obtožnice, pa utemeljenosti njenih očitkov niso omajali (obtoženec je bil celo že spoznan za krivega s sodbo sodišča prve stopnje, čeprav je bila ta kasneje razveljavljena zaradi procesnih napak).

Neutemeljena pa je tudi trditev v zahtevi, da z obravnavanimi kaznivimi dejanji ni bila ogrožena varnost ljudi do te mere, da bi to odtehtalo poseg v obtoženčevo svobodo. Obtoženec naj bi namreč sodeloval pri prodaji in nakupu večih kilogramov marihuane. Res je sicer, da je marihuana manj nevarno mamilo kot heroin, kar v zahtevi poudarja zagovornik, vendar pa se obtožencu očita promet z zelo veliko količino tega mamila, kar tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča predstavlja nevarnost za ljudi, kar je bilo že večkrat pojasnjeno ne samo v izpodbijanem sklepu, temveč tudi z odločbami Vrhovnega sodišča (opr. št. I Ips 131/2003 z dne 25.04.2003). Torej gre tudi v tem primeru za nestrinjanje zagovornika z ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi z obstojem nevarnosti za ljudi oziroma za uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Izpodbijani pravnomočni sklep pa ima tudi razloge o sorazmernosti med trajanjem pripora in naravo kaznivih dejanj, kakor tudi s kaznijo, ki grozi glede na obtožbo ob upoštevanju moralnih in drugih posledic za obtoženca. Sodišče pri tem v izpodbijanem sklepu ponovno ugotavlja obsežnost in težo kaznivih dejanj, obseg kriminalne dejavnosti, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 193/2002. Glede na to da je bil zoper obtožena M.G. in S.P. odrejen pripor, je sodišče ravno zaradi hitrejšega postopanja zoper oba imenovana obtoženca postopek izločilo iz sicer zelo obsežne kazenske zadeve, kontinuirano delalo na spisu, oba obtoženca, kot je bilo že navedeno, obsodilo s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 12.12.2002, vendar je bila sodba kasneje zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku razveljavljena (sklep pritožbenega sodišča z dne 19.03.2003 - odločba pritožbenega sodišča je bila dostavljena sodišču prve stopnje dne 04.04.2003), spis pa je bil zatem dodeljen drugemu sodniku, ki je potreboval določen čas za študij te obsežne kazenske zadeve in ki ob izdaji obeh sklepov nikakor ni pomenil nepotrebnega zavlačevanja oziroma nedela sodišča.

Ker glede na vse navedeno niso podane kršitve zakona, na katere se uvodoma sklicuje vložnik, zahteva pa je, kot izhaja iz vsebine, vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDc2NQ==