<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 232/2002
ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.232.2002

Evidenčna številka:VS21485
Datum odločbe:22.08.2002
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - varnost ljudi - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Z navajanjem okoliščin, zaradi katerih pri obtožencu ni več nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, vložnica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepoma z dne 20.06.2002 na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obt. R.B. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 28.06.2002 zavrnilo zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno. S sklepom z dne 27.06.2002 je Okrožno sodišče v Celju po določbi 5. odstavka 361. člena ZKP iz istega pripornega razloga znova podaljšalo pripor zoper obtoženca do pravnomočnosti sodbe, ki je bila izrečena dne 27.06.2002. Višje sodišče v Celju je s sklepoma z dne 03.07.2002 in z dne 05.07.2002 zavrnilo pritožbi obtoženca in njegove zagovornice kot neutemeljeni.

Obtoženčeva zagovornica, odvetnica D.Z. iz C., je dne 09.07.2002 priporočeno po pošti vložila zoper navedena pravnomočna sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep o podaljšanju pripora v celoti razveljavi, pripor pa odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, s katerim bo prav tako mogoče doseči enak učinek kakor s priporom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Ko zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da obtoženec ni ponovitveno nevaren v fazi kazenskega postopka, ko mu je bila izrečena zaporna kazen, prezre, da je obtoženec nad vsemi tremi oškodovankami kaznivo dejanje izvrševal daljše obdobje, da iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke dr. M. izhaja, da je na ta način poudarjal moškost, ter da gre za nekritično osebo, kadar gre za zaplete in konflikte, razen tega pa še za agresivnost in impulzivnost, ko naleti na ovire. To so tiste okoliščine, iz katerih izhaja pravilna ocena tako prvostopnega kot drugostopnega sodišča, da obstaja realna nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal, predvsem na škodo oškodovank. Ukrep pripora je tudi nujno potreben in sorazmeren nevarnosti, ki jo predstavlja obtoženec na prostosti, saj te nevarnosti ni mogoče odvrniti s predlaganimi blažjimi ukrepi prepovedi približevanja oškodovankam ali s hišnim priporom. Strah oškodovank pred obtožencem in ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke o njegovi impulzivni in agresivni naravi kažejo na resno nevarnost za maščevanje nad oškodovankami, te nevarnosti pa ni mogoče odvrniti drugače kot z odreditvijo pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S trditvijo, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo izpodbijana pravnomočna sklepa, ki sta nezakonita, uveljavlja zagovornica bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2.

odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je izpodbijana pravnomočna sklepa izreklo na podlagi določb 2. odstavka 207. člena in 5. odstavka 361. člena ZKP. V obeh primerih je ob zanesljivi ugotovitvi obstoja utemeljenega suma preizkusilo tudi nadaljnji obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ugotovilo je, da so pri obtožencu podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Pravnomočna sklepa pravilno presojata okoliščine in dejstva, povezana z ugotovljeno težo kaznivih dejanj, načinom njihove storitve, okoljem in razmerami, v katerih obtoženec živi, in njegovimi osebnimi lastnostmi. Gre predvsem za z daljšim časovnim obdobjem izkazano kaznivo ravnanje obtoženca proti trem oškodovankam, njegovo nekritičnost do lastnega vedenja, agresivnost ter impulzivnost in nesposobnost obvladovanja navedenih lastnosti ter sovražen odnos do oškodovank. Na podlagi teh okoliščin sodišče zanesljivo sklepa, da je navedeni priporni razlog še vedno podan.

Zahteva za varstvo zakonitosti s pravnomočnima sklepoma ugotovljenih okoliščin sicer direktno ne izpodbija, temveč ocenjuje, da pri obtožencu ni več nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Navaja, da je poznan v domačem okolju v V. kot dober delavec ter dober sosed, za katerega se je izvedelo, kakšno kazensko sankcijo mu je izreklo sodišče in prikazuje reakcijo okolice na izrečeno sodbo ter ravnanje oškodovank. S temi okoliščinami in ponujanjem njihove lastne presoje v bistvu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče je v pravnomočnih sklepih navedlo tudi razloge o tem, zakaj je podaljšanje pripora zoper obtoženca neogibno potrebno za varnost ljudi. Obtoženec je v kazenskem postopku zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ter nasilništva, za katera mu je bila izrečena sicer še nepravnomočna obsodilna sodba pred sodiščem prve stopnje. Obtoženec je s temi dejanji neposredno ogrožal zdravje in varnost oškodovank. Glede na njihovo naravo, osebne lastnosti obtoženca in zanesljivo ugotovljeno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, je ob upoštevanju pogostosti spolnih zlorab in nasilnih ravnanj v družinskih okoljih sodišče utemeljeno zaključilo, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, predvsem oškodovank ter da je podana tudi sorazmernost med takšnim ogrožanjem, ki jo predstavlja izvršitev kaznivih dejanj na način, očitan obtožencu, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v njegovo pravico do svobode. Pravilno je tudi zaključilo, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Zato se za takšno odločitev neutemeljeno zavzema vložnica zahteve za varstvo zakonitosti. Kljub razlogom, ki jih navaja, ni podlage za sklepanje, da bi nevarnost ponovitve kaznivih dejanj bilo mogoče odvrniti s prepovedjo približanja obtoženca oškdovankam (1. odstavek 195.a člena ZKP), še manj pa za zaključek, da podaljšanje pripora ni neogibno potrebno za varnost ljudi, kar je temeljni pogoj za odreditev hišnega pripora (1. odstavek 199.a člena ZKP).

Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za podaljšanje pripora in za odločitev navedlo razumne razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je kršilo določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadenih pravnomočnih sklepov, ni utemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obt. R.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 207, 207/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDI4Nw==