<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 11/2002
ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.11.2002

Evidenčna številka:VS21199
Datum odločbe:17.01.2002
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - varnost ljudi - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Spravljanje ljudi čez državno mejo poteka v takih razmerah, ki pogosto ogrožajo zdravje, včasih pa tudi življenje prebežnikov, s plačevanjem visokih zneskov organizatorjem se njihove že sicer nezavidljive gmotne razmere še poslabšujejo, s tem pa je prav tako ogrožena njihova varnost. Glede na stopnjo ponovitvene nevarnosti in težo kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obdolženec, je zato pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Z.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 06.12.2001 odredila pripor zoper obdolženega Z.E. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 05.12.2001 od 6.30. ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obdolženega Z.E. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, prav tako ne priporni razlog ponovitvene nevarnosti, po vložnikovem mnenju odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi. Zahteva izrečnega predloga ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obtoženčevega zagovornika ni utemeljena. Poudarja, da zagovornik izpodbija presojo o obstoju utemeljenosti suma in tako uveljavlja zmotno pa tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna. Podan je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z navedbami, da iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bil obdolženi Z.E. kakorkoli povezan s storitvijo kaznivega dejanja, da tega ne potrjuje vsebina prisluhov, pridobljenih z nadzorom telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, da obdolženec ni bil prijet pri storitvi kaznivega dejanja in da tudi ni član združbe, ki naj bi se ukvarjala z nedovoljenim spravljanjem ljudi čez državno mejo, podaja lastno dokazno presojo o obstoju utemeljenega suma, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Sodišče je na podlagi opisa vodiča, ki so ga podali prebežniki in ustreza opisu obdolženca, vsebine posnetih telefonskih pogovorov, pridobljenih z izvajanjem ukrepa po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, predvsem pa dejstva, da so pri hišni preiskavi v obdolženčevem stanovanju organi za notranje zadeve našli maskirno uniformo italijanske vojske, kapuco ter baterijsko svetilko, ravno v tako obleko pa naj bi bil po podatkih italijanskih varnostnih organov odet vodič, ki je na nedovoljen način spravljal pribežnike iz naše države v Republiko Italijo, ugotovilo, da je utemeljen sum podan. Takim razlogom ni mogoče odreči razumne presoje. Vložnik zahteve, ki obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora, izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, z zahtevo ne more uspeti. Tega izrednega pravnega sredstva po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Obdolženčevemu zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin sprejelo napačen pravni sklep glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Da bi bil podan priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, mora sodišče ugotoviti najmanj eno okoliščino, ki se nanaša na dejanje in najmanj eno, ki zadeva storilca, in sta take narave, da kažeta na nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da naj bi obdolženec kot član združbe v času od 18.09. do 17.10.2001 v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ storil sedem izvršitvenih dejanj, pri čemer naj bi šlo za dobro organizirano in koordinirano delovanje celotne združbe. Pri tem naj bi pokazal izjemno vztrajnost in iz koristoljubnih namenov storil kaznivo dejanje, četudi so njegove gmotne razmere relativno dobre. Glede na take okoliščine, ugotovljene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, je sodišče na podlagi meril, naštetih v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, sprejelo pravilen sklep, da je ne glede na to, da obdolženec doslej še ni bil obsojen, pri njem podana realna nevarnost, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Odreditev pripora zoper obdolženega Z.E.je utemeljena tudi z vidika sorazmernosti, zato nasprotna zatrjevanja v zahtevi obdolženčevega zagovornika niso utemeljena. Za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti mora biti izpolnjen tudi tretji pogoj, tak ukrep mora biti neogibno potreben za varnost ljudi. Spravljanje ljudi čez državno mejo poteka v razmerah, ki pogosto ogrožajo zdravje, včasih pa tudi življenje prebežnikov. Za tovrstne usluge morajo ti organizatorjem nedovoljenih prehodov plačevati visoke zneske, na ta način pa se njihove, tudi sicer nezavidljive gmotne razmere, še bistveno poslabšujejo, zaradi česar je prav tako ogrožena njihova varnost. Glede na stopnjo ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu in težo kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani.

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je mogoče navzočnost obdolženca v tem kazenskem postopku zagotoviti tudi na milejši način, pri čemer opozarja, da obdolženec pomaga skrbeti za svoja otroka, stara 14 in 16 let, da ima urejeno življenje in da se preživlja z delom v svojem lokalu. Te navedbe niso upoštevne, saj zoper obdolženca ni odrejen pripor iz razloga begosumnosti, ko je treba tehtati tudi, ali je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega Z.E. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDAwMA==