<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba IV Ips 41/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:IV.IPS.41.2016

Evidenčna številka:VS2008104
Datum odločbe:20.09.2016
Senat:Barbara Zobec (preds.), Vesna Žalik (poroč.), mag. Damijan Florjančič
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
Institut:bistvena kršitev določb postopka - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - opustitev dolžnega nadzorstva - dolžnost seznanitve

Jedro

Četudi je neposredni storilec znan in je bil spoznan za odgovornega za prekršek, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa Uprave uniformirane policije je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilki pravni osebi T., d. o. o., za prekršek po prvem odstavku 37.a člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) določil globo v znesku 720,00 EUR, za prekršek po prvem odstavku 37.b člena ZDCOPMD pa globo v znesku 300,00 EUR in nato na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo v znesku 1.020,00 EUR. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo z dne 1. 3. 2016 storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku. Storilki je naložilo tudi plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 13. 7. 2016. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve materialnega prava, in sicer 14. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1, zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Vrhovna državna tožilka meni, da je sodišče, tako kot pred tem že prekrškovni organ, zavzelo napačno materialnopravno stališče, da se pravna oseba, v imenu katere je pri opravljanju njene dejavnosti prekršek storil znan storilec, more odgovornosti za prekršek razbremeniti le v primeru, če dokaže, da je imel neposredni storilec namen škodovati pravni osebi. Opozarja, da sodišče zaradi takega stališča ni presodilo ekskulpacijskih razlogov, ki jih je storilka navajala v zahtevi za sodno varstvo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki je nanjo odgovorila 22. 8. 2016. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti se strinja.

B.

4. Storilka je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška v postopku pred prekrškovnim organom konkretno navedla, na kakšen način je zaposlene voznike ob zaposlitvi in pred pričetkom del seznanila s predpisi in navodili, ki se tičejo dela voznikov. S temi navedbami, ki jih prekrškovni organ ni upošteval, in na katere se je storilka sklicevala tudi v zahtevi za sodno varstvo, je storilka dokazovala, da je pravočasno izvedla vse potrebne ukrepe za preprečitev prekrška. Sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo, da iz izjave storilke ne izhaja, da bi uveljavljala katerega od razbremenilnih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, temveč storilka smiselno navaja razloge, ki na njeno odgovornost ne vplivajo. Kot pred tem že prekrškovni organ, je tudi sodišče presodilo, da bi se storilka kot pravna oseba lahko razbremenila odgovornosti za očitana ji prekrška le v primeru, če bi dokazala, da je neposredni storilec prekrška – voznik, imel namen storilki škodovati (prva alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Posledično se sodišče do navedb storilke, s katerimi je uveljavljala ekskulpacijski razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ni opredeljevalo, oziroma je presodilo, da se prekrškovni organ do teh razlogov ni bil dolžan opredeljevati.

5. Odgovornost pravne osebe je določena v 14. členu ZP-1. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga 1.) pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori 2.) v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v sodbi IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015, te navezne okoliščine zadostujejo za obsodbo kršitelja. Niso pa te okoliščine edina materialnopravna predpostavka kršiteljeve odgovornosti za prekršek, ki ga je storila druga fizična oseba. Iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 namreč izhaja še dodatna (tretja) predpostavka odgovornosti, ki je opredeljena skozi dva alternativno določena ekskulpacijska razloga. Če kršitelj dokaže obstoj vsaj enega od navedenih ekskulpacijskih razlogov, je njegova odgovornost za prekršek izključena. To pa pomeni, da negacija obeh razlogov hkrati predstavlja dodatno predpostavko odgovornosti kršitelja za ravnanje drugega. Četudi je neposredni storilec znan in bil spoznan za odgovornega za prekršek, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Pravno stališče sodišča in prekrškovnega organa, da se pravna oseba, v imenu katere je pri opravljanju njene dejavnosti prekršek storil znan storilec, more odgovornosti za prekršek razbremeniti le v primeru, če dokaže, da je imel neposredni storilec namen škodovati pravni osebi (prva alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1), je zato napačno.

6. Na podlagi predstavljene sodne prakse se z listinami podprto zatrjevanje storilke, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prekrška preprečila, izkaže za pravno relevantno, saj bi storilkine navedbe, če bi se izkazale za resnične, njeno odgovornost za prekrška mogle izključiti. Zato bi moralo sodišče njene navedbe presoditi in šele nato odločiti o odgovornosti storilke za očitana ji prekrška. Ker sodba razlogov o teh odločilnih dejstvih nima, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

C.

7. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče ekskulpacijske razloge, ki jih je uveljavljala storilka, presoditi in nato odločiti o odgovornosti storilke za očitana ji prekrška. Sodišče bo moralo ob upoštevanju navedb in dokazov, ki jih je v zahtevi za sodno varstvo podala storilka, najprej presoditi ali je odgovorna oseba pravne osebe voznika oziroma neposrednega storilca seznanila s pravili in mu dala navodila kako ravnati, da do prekrška ne bi prišlo. Kolikor bo sodišče presodilo, da je storilka to svojo dolžnost seznanitve, ki ji jo izrecno nalaga tudi prvi odstavek 8. člena ZDCOPMD, izpolnila, bo moralo nadalje presoditi, ali je storilka oziroma njena odgovorna oseba pravočasno izvedla vse predpisane ukrepe, s katerimi bi prekršek mogla preprečiti, in razloge za svojo odločitev v sodbi obrazložiti. Odgovornost storilke za očitana ji prekrška bo v obravnavani zadevi podana le v primeru, če je opustila dolžnost seznanitve oziroma ni pravočasno izvedla vseh predpisanih ukrepov, s katerimi bi prekršek mogla preprečiti.


Zveza:

ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3-2, 155, 155/1-8.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMDE4