<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 196/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.196.2016

Evidenčna številka:VS0018540
Datum odločbe:22.09.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1214/2015
Senat:dr. Ana Božič Penko (preds.), Janez Vlaj (poroč.), Vladimir Balažic, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - razpravno načelo - trditvena podlaga - trditveno breme - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - okrnitev svobode - neupravičen pripor

Jedro

Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je preko navedb strank v skladu z 7., 180. in 212. členom ZPP.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožnika delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu delno spremeni tako, da se izrek prvostopenjske sodbe glasi:

„Toženka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2009 dalje do plačila v 15 dneh.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 1.513,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 570,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega pripora prisodilo 4.000,00 EUR odškodnine.

2. Sodišče druge stopnje je glede glavne stvari tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu glede glavnice potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 250/2015 dopustilo glede vprašanj, ali je bila tožniku dosojena ustrezna odškodnina zaradi neupravičenega posega v njegovo pravico do prostega gibanja, in ali sta nižji sodišči s tem, ko sta upoštevali okoliščino, da je bila tožniku že predhodno odvzeta oziroma omejena prostost, kršili razpravno načelo. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožnik zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je prisojena odškodnina (ki preračunano na dan neupravičenega prestajanja pripora znaša 20,00 EUR) prenizka in da odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah (ob tem se konkretizirano sklicuje na zadevo II Ips 333/2014, navaja pa še zadeve II Ips 455/2010, II Ips 412/2011, II Ips 531/2007 in II Ips 181/2007). Nato trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju nezakonito upoštevali tudi okoliščino [da je bil tožnik pred prestajanjem neupravičenega pripora že v priporu in na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice, in da je zato „vajen“ odvzema prostosti (zaradi česar mu je bila dosojena ustrezno nižja odškodnina)], ki jo nobena od pravdnih strank do nastopa prekluzije ni zatrjevala, temveč je bila odkrita šele v dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku vpogledalo v sodbo opr. št. I K 983/2006 (v kateri je bilo v izreku poleg izrečene pogojne kazni navedeno tudi, da se v tožniku določeno zaporno kazen všteva čas, ki ga je tožnik prestal v priporu), izvedenec pa je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tudi okoliščino, da je bil tožnik že prej na zdravljenju v zaprtem oddelku psihiatrične bolnice, ki jo je sam pridobil iz tožnikove zdravstvene dokumentacije. Omenjeno kršitev razpravnega načela je uveljavljal že v pritožbi, vendar jo je pritožbeno sodišče „nekorektno“ kot neutemeljeno zavrnilo. V potrditev svoje teze o kršitvi razpravnega načela se sklicuje na številne judikate višjega sodišča ter zadevi VS RS II Ips 24/2014 in II Ips 10/2012. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentovi tezi, da toženka okoliščine, da je bila tožniku že predhodno odvzeta oziroma omejena prostost, pravočasno v postopku ni zatrjevala, temveč se je to dejstvo oziroma okoliščina mimo pravočasnih in upoštevnih navedb strank odkrila v dokaznem postopku. Zato revident utemeljeno zatrjuje, da sodišče pri odmeri višine odškodnine ne sme upoštevati okoliščine, da je bila tožniku že predhodno odvzeta oziroma omejena prostost. Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je namreč preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP.

7. Upoštevajoč navedeno so za odmero odškodnine za konkretni primer upoštevne dejanske ugotovitve, da je tožnikov neutemeljeni pripor skupno trajal 200 dni, da gre pri tožniku za čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost, in da je bil tožnik že predhodno kaznovan oziroma obsojen na pogojno kazen. Tožnik je bival v prostoru skupaj s še enim pripornikom, pripor pa je potekal brez posebnosti, prav tako pa tudi ni bilo zaznati, da bi imel tožnik kakršnekoli težave s sopriporniki. Pripor je bil za tožnika sicer močno povezan z različnimi neprijetnostmi, vendar pa v celoti glede na njegovo osebnostno stanje zanj ni predstavljal pomembnejše čustvene obremenitve.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči tožniku prisodili prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Revizija utemeljeno opozarja, da znesek 4.000,00 EUR, ki preračunano na dan neupravičenega prestajanja pripora znaša 20,00 EUR (oziroma upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe samo 0,019 povprečne neto plače na dan), pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah(1). Ob upoštevanju meril iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter vseh konkretnih okoliščin tožnikovega trpljenja in višine odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, je revizijsko sodišče presodilo, da gre tožniku pravična denarna odškodnina v znesku 10.000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je zato reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo (materialno) določbo 154. člena ZPP, ko je vrednotilo uspeh strank ločeno „po temelju“ in „po višini“ in za končni uspeh vzelo rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine. Ker bi materialnopravno pravilna odločitev o stroških pravdnega postopka pomenila spremembo v škodo tožnika, revizijsko sodišče v stroške na prvi stopnji ni posegalo. Glede stroškov postopka v zvezi s pritožbo in z revizijo pa je uporabilo kot metodo priznavanje in odmero stroškov od zneska, s katerim je tožnik v pritožbi in reviziji uspel. V pritožbenem postopku je tožnik uspel 30 %. V zvezi s pritožbo so mu priznani stroški za sestavo pritožbe v znesku 670,40 EUR, sodna taksa v znesku 10,00 EUR, pavšalni administrativni strošek v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV, kar znaša skupaj 854,49 EUR (upoštevaje uspeh s pritožbo 256,35 EUR). Zato mora toženka tožniku povrniti 256,35 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V revizijskem postopku je tožnik tudi uspel 30 %. V zvezi z revizijo so mu priznani stroški za sestavo revizije v znesku 838,00 EUR, pavšalni administrativni strošek v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV, kar znaša skupaj 1.046,76 EUR (upoštevaje uspeh z revizijo 314,03 EUR). Zato mora toženka tožniku povrniti tudi 314,03 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe (v katerem navedeni znesek 570,38 EUR je vsota tožniku priznanih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka).

----

(1) Primerjaj zadeve II Ips 623/2008, II Ips 455/2010, II Ips 377/2006 in II Ips 412/2011.


Zveza:

ZPP člen 7, 154, 180, 212. OZ člen 179.
Datum zadnje spremembe:
12.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4Mzk0