<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 527/2011
ECLI:SI:VSRS:2011:I.UP.525.2011

Evidenčna številka:VS1013387
Datum odločbe:20.10.2011
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1357/2011
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:pritožba - zavrženje tožbe - procesne predpostavke - tožbeni zahtevek - občina - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - pravno razmerje - davčno

Jedro

Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v upravnem postopku izdaje odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, Izpostave Radovljica z dne 19. 8. 2010, s katero je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku odločil, da se zavezancu za tam navedene zemljiške parcele, ne odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2008 (1. točka izreka) in ugotovil, da je zavezanec za nepremičnine, navedene v 1. točki izreka, NUZS plačal dne 14. 11. 2008 v znesku 5.177,41 EUR (2. točka izreka), zato se mu neupravičeno plačani znesek 5.177,41 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi vrne. Drugostopenjski davčni organ je s sklepom z dne 9. 6. 2011 na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrgel, ker v postopku odmere NUSZ ne izkazuje potrebnega pravnega interesa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) s tožbo izpodbijala le odločbo prvostopenjskega upravnega organa in predlagala njeno odpravo, odprave sklepa upravnega organa druge stopnje pa ni predlagala. Glede na to, da je sodišče vezano na meje tožbenega zahtevka (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), je tožbo preizkusilo le glede izpodbijane odločbe z dne 19. 8. 2010. Pojasnilo je, da v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta pritožnici ni bil priznan položaj stranke ali stranskega udeleženca, zato pritožnica v skladu s 17. členom ZUS-1 nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeno odločbo, zaradi česar je njeno tožbo zavrglo.

3. Pritožnica zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Navaja, da ima občina v zadevi odmere NUSZ položaj stranke oziroma stranskega udeleženca na podlagi Pogodbe med Občino Radovljica in DURS ter 3. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS), ki določa, da DURS odmerja, pobira in izterjuje obvezne dajatve ter nadzira in evidentira njihovo plačevanje na podlagi zakona ali če je tako dogovorjeno s pogodbo, v imenu in za račun tožeče stranke. Tako je bila v postopku izdaje prvostopenjskega akta kršena določba 44. člena ZUP. Zatrjuje tudi pravni interes, saj je upravičena do NUSZ, med postopkom odmere NUZS pa lahko pride do napačne uporabe kriterijev in materialnih predpisov ter napačne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

6. Pritožnica v obravnavani zadevi v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, to je odločbe z dne 19. 8. 2010, sklepa tožene stranke z dne 9. 6. 2011 pa v tem upravnem sporu niti ne izpodbija, ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, zato je bila tožba pravilno zavržena, saj pritožnica v obravnavani zadevi ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo zaradi pomanjkanja priznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 612/2008, I Up 96/2010, I Up 334/2010).

7. Z izpodbijanim upravnim aktom tožeči stranki tudi ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopku odmere oziroma vračila nadomestila, v tem postopku pa tudi ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanski, to je pridobiti čim več sredstev v občinski proračun.

8. Odmera nadomestila namreč predstavlja davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa (403. in 404. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2). V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila, občini ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 381/2007, I Up 96/2010, I Up 65/2010 in I Up 478/2003.

9. Glede na navedeno tudi ni utemeljeno pritožničino sklicevanje na določbo 3. člena ZDS in Pogodbo med Občino Radovljica in DURS. Skladno z določilom 3. člena ZDS so bila s pogodbo določena medsebojna razmerja med davčno upravo in lokalno skupnostjo, način opravljanja nalog ter nadomestilo za opravljanje nalog. S tem je bila prenešena pristojnost za odmero, izterjavo in vračilo NUSZ na davčno upravo. Navedena določba torej lokalni skupnosti ne daje položaja stranke ali drugih pravic za udeležbo v postopkih odmere oziroma vračila NUZS, za katere je skladno z določbami 403. in 404. člena ZDavP-2 pristojen davčni urad. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj pogodbe, na odločitev v obravnavanem upravnem sporu ne morejo vplivati.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1-3, 40, 40/1, 76, 82.
ZDavP-2 člen 403, 404.
ZLS člen 93.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNzg2