<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 18/2011
ECLI:SI:VSRS:2011:I.UP.18.2011

Evidenčna številka:VS1013045
Datum odločbe:17.02.2011
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 759/2010
Področje:UPRAVNI SPOR - TELEKOMUNIKACIJE
Institut:pritožba - stranska udeležba - položaj stranke - pravni interes - procesne predpostavke - obnova postopka - sodelovanje v postopku določitve operaterja s pomembno tržno močjo - zavrženje tožbe - aktivna legitimacija za vložitev tožbe

Jedro

Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v upravnem postopku izdaje odločbe o spremembi odločbe o dodelitvi radijske frekvence je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranka z interesom A., d. d., sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o splošnem upravnem sporu – ZUS-1 (v 1. točki izreka) zavrglo tožbo tožeče stranke – pritožnice zoper odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju: Agencija) z dne 18. 10. 2006, in (v 2. točki izreka) zavrnilo zahtevek stranke z interesom A., d. d., za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je Agencija na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah – ZEKom (Ur. l. RS, št. 13/2007 – UPB1 in 102/2007) spremenila odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, št. ..., šifra zadeve ..., tako da se izrek v 1. točki glasi: „Čas veljavnosti od 6. 9. 2004 do 21. 9. 2016 (1. točka izreka)“ in da se v 4. točki zadnja alineja glasi: „Imetnik odločbe je dolžan zagotoviti pokritost s storitvami, in sicer po enem letu od izdaje te odločbe 35 % območja, po dveh letih 38 % območja in po petih letih 41 % območja Republike Slovenije“ (2. točka izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje navaja, da pritožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe Agencije ni bila stranka ali stranski udeleženec, niti ni tega med postopkom izdaje izpodbijane odločbe zahtevala, zato ne more biti stranka v upravnem sporu (prvi in drugi odstavek 17. člena ZUS-1), zaradi česar je bilo treba tožbo zavreči.

3. Pritožnica vlaga zoper sklep o zavrženju tožbe sodišča prve stopnje pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje akta in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da izpodbijana odločba Agencije z dne 18. 10. 2006, s katero je le-ta družbi A., d. d., podaljšala veljavnost dodelitve radijskih frekvenc UMTS za skoraj pet let, posega v njene pravice in pravne koristi. To pa je (ker je objektivni rok za vložitev obnove po Zakonu o splošnem upravnem postopku - ZUP že potekel) razlog za aktivno legitimacijo pritožnice za upravni spor, saj se je z izpodbijano odločbo z razkritimi podatki seznanila šele leta 2010, ko ji jo je Agencija vročila po izdani sodbi sodišča prve stopnje U 503/2007 z dne 18. 10. 2010. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z ustavno pravico stranke do učinkovitega pravnega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

5. Stranka z interesom A., d. d., v odgovoru na pritožbo predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in navaja razloge za to. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Drugi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da lahko oseba, ki ji je bila z dokončnim sklepom zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo zoper tak sklep.

8. Nesporno je, da pritožnica ni bila niti stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe Agencije družbi A., d. d., z dne 18. 10. 2006, zato je bila tožba pravilno zavržena, saj pritožnica v obravnavani zadevi ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, zaradi pomanjkanja priznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno prakso Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008).

9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje spregledati določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1. Tudi v slovenski pravni ureditvi je strankam oziroma stranskim udeležencem upravnega postopka zagotovljeno sodno varstvo njihovih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu (1., 2. in 4. člen, tretji in četrti odstavek 5. člena ter tretji odstavek 7. člena ZUS-1), vendar morajo za to najprej izkoristiti pravna sredstva, ki jih imajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku - ZUP oziroma drugih zakonih, ki urejajo posebnosti upravnega postopka za področje, urejeno s konkretnim zakonom. Torej mora oseba, ki želi varovati svoje pravice oziroma pravne koristi v upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo ali po uradni dolžnosti zoper tretjo osebo, svoj položaj stranke oziroma stranske udeleženke v „tujem“ postopku zagotoviti že v upravnem postopku, kar lahko stori z različnimi vlogami (pravnimi sredstvi) v različnih fazah upravnega postopka (z zahtevo med postopkom pred prvostopenjskim upravnim organom – 142. člen ZUP, s pritožbo – drugi odstavek 229. člena ZUP (kar v obravnavanem primeru ni možno, saj zoper odločbe Agencije v upravnem postopku ni dovoljena pritožba) oziroma z zahtevo za obnovo postopka – 9. točka 260. člena ZUP). Če pa taki osebi položaj stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku ni priznan, lahko zoper tako dokončno odločitev vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 17. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru pa pritožnica med upravnim postopkom izdaje odločbe o spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc družbi A., d. d., ni zahtevala priznanja položaja stranke oziroma stranske udeleženke, niti ni vložila zahteve za obnovo postopka, s katero bi zahtevala priznanje položaja stranke oziroma stranske udeleženke. To pa pomeni, da svojih procesnih pravic, da bi bilo odločeno o njenem položaju stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku, ni izkoristila, zato tudi ne more uspešno uveljavljati statusa tožnice v upravnem sporu. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010.

10. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1

opredelilo

do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

12. Odločitev o stroških postopka za stranko z interesom temelji na določbi 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj ne gre za potrebne stroške.


Zveza:

ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-3.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1MzU1