<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sklep I Kp 14183/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:I.KP.14183.2017

Evidenčna številka:VS00003352
Datum odločbe:13.07.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sklep VSL Su 356/2017
Datum odločbe II.stopnje:16.05.2017
Senat:Barbara Zobec (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izločitev sodnika - odklonitveni razlog - dvom v nepristanskost

Jedro

Sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje v njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani, višji sodnik svetnik A. P., je s sklepom Su 356/2017 s 16. 5. 2017 sklenil, da se v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Krškem I Kpr 14183/2017 zahteva subsidiarnega tožilca I. A. za izločitev okrožnega sodnika Gojmirja Pešca, predsednika Okrožnega sodišča v Krškem, zavrne.

2. Pritožnik I. A. v pritožbi navaja, da zavrnitev njegovega predloga za izločitev okrožnega sodnika G. P., predsednika Okrožnega sodišča v Krškem, ni prepričljivo argumentirana. Navaja, da imenovani sodnik ne izpolnjuje njegovih pravic do nepristranskega sojenja. Ponavlja navedbe iz predloga za izločitev imenovanega sodnika, ki se nanašajo na sodnikovo odločanje in vodenje postopkov tako v zadevi I Kpd 5355/2014, ko naj bi sodnik odredbo o hišni preiskavi izdal nezakonito ter v predmetni zadevi I Kpr 14183/2017, ker je bil pozvan k dopolnitvi zahteve za preiskavo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter odloči o izločitvi okrožnega sodnika G. P. v tem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno zahtevo vsebuje tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča pomeni eno od ključnih pravnih jamstev, ki imajo svoj temelj v načelu pravne države (drugi člen Ustave RS) oziroma v vladavini prava (preambula EKČP).

5. Pravica do sodnega varstva torej med drugim vsebuje jamstvo, da odloča nepristransko sodišče. Za presojo nepristranskosti sodišča se uporabljata subjektivni in objektivni test. Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika, gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o njegovi nepristranskosti1. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Določen pomen ima tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh, kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Vendar vtis, ki si ga ustvari stranka ni odločilen. Dvom o nepristranskosti sodišča mora biti upravičen v objektivnem smislu2. Za presojo nepristranskosti sodišča so bistvenega pomena tudi strukturne oziroma organizacijske okoliščine sodišča. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko, sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov3.

6. Ustavno in konvencijsko zagotovljena pravica do nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristanskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristanskosti oziroma objektivnosti. Iz tega razloga je zakonodajalec v 39. členu ZKP uzakonil inštitut izločitve sodnika. Iz njega je razvidno, kdaj sodnik zaradi določenih objektivnih ali subjektivni okoliščin ne bi mogel biti nepristranski v konkretni zadevi, zaradi česar mora biti izločen iz opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi. Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izločitveni razlogi (iudex inhabilis) iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno in odklonitveni razlogi (iudex suspectus) iz 6. točke 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.4

7. V obravnavanem primeru je predsednik višjega sodišča pravilno štel, da vlagatelj z izražanjem dvomov v sodnikovo nepristranskost in objektivnost, ki jo je utemeljeval z nestrinjanjem z odločitvami in vodenjem postopkov v zadevah I Kpd 5355/2014 in I Kpr 14183/2017, uveljavlja odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, po katerem sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (točke 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso je pravilno pojasnil, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma sodnikovega postopanja prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka. Ker obstoja tovrstnih okoliščin pritožnik v konkretnem primeru ni zatrjeval, prav tako pa je sodnik zanikal osebno poznanstvo s pritožnikom in obstoj drugih okoliščin, zaradi katerih bi lahko trpel videz nepristranskosti, je predsednik višjega sodišča utemeljeno zavrnil zahtevo za izločitev sodnika. Sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje v njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa, kar je pravilno in izčrpno pojasnjeno pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

8. Ker senat Vrhovnega sodišča ni ugotovil v pritožbi uveljavljanih kršitev, je pritožbo I. A. kot neutemeljeno zavrnil.

-------------------------------
1 Odločba Ustavnega sodišča Up 679/2006 z 10. 10. 2007 in sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z 9. 11. 2006 in Švarc in Kavnik proti Sloveniji z 8. 2. 2007.
2 Odločbi Evropskega sodišča za človekove pravica v zadevah Coeme in drugi proti Belgiji z 22. 6. 2000 in Švarc in Kavnik proti Sloveniji.
3 Odločbe Ustavnega sodišča U-I-149/99 s 3. 4. 2003 in druge.
4 Odločbe Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2008 z 12. 9. 2008, I Ips 86452/2010 z 19. 6. 2014, I Ips 16065/2015 z 13. 7. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1-6.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNTIx