<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba in Sklep X Ips 374/2014
ECLI:SI:VSRS:2016:X.IPS.374.2014

Evidenčna številka:VS1015666
Datum odločbe:15.06.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 473/2014
Senat:Peter Golob (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:UPRAVNI SPOR - DAVKI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:davek na dodano vrednost - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - neplačujoč gospodarski subjekt - nakup kmetijskih strojev - oprava storitev - odbitek vstopnega DDV - pogoji za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - nepopolni računi - obvezni podatki na računu - navedba količine in vrste dobavljivega blaga oziroma obsega in vrste opravljenih storitev - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - okoliščine na strani neplačujočega gospodarskega subjekta - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - delna ugoditev reviziji

Jedro

Če davčni zavezanec ne razpolaga s formalno popolnim računom, je že to zadostni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, zato ni treba še dodatno presojati, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer pravilno izhajalo iz materialnopravnih izhodišč glede ugotavljanja subjektivnega elementa, vendar pa svoje presoje, da je v obravnavani zadevi revident vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, ni ustrezno obrazložilo, zato sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi v delu, ki se nanaša na odmero davka na dodano vrednost v

zvezi z računi družbe A., d. o. o., št. 00006-2008 z dne 14. 7. 2008, 0007-2008 z dne 5. 9. 2008, 0008-2008 z dne 11. 9. 2008, 0009-2008 z dne 15. 9. 2008, 0010-2008 z dne 11. 9. 2008, 0011-2008 z dne 15. 9. 2008, 0012-2008 z dne 12. 9. 2008, 0014-2008 z dne 19. 9. 2008, 2009-101 z dne 5. 1. 2009, 111-2009 z dne 1. 12. 2009, 112-2009 z dne 1. 12. 2009 in 113-2009 z dne 1. 12. 2009. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 473/2014-8 z dne 3. 6. 2014 se v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (glede odmere davka na dodano vrednost v zvezi z računi družbe B., d. o. o., št. 5-001-2009, 5-002-2009, 5-003-2009 in 5-004-2009, vsi z dne 1. 12. 2009, in računom družbe A., d. o. o., št. 0013-2008 z dne 17. 9. 2008) se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Postojna, št. DT 0610-3800/2011-22 z dne 23. 11. 2011, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentu dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009 s pripadajočimi obrestmi od dneva poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe v skupnem znesku 105.415,84 EUR. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa z odločbo, DT-499-16-13/2012 z dne 3. 2. 2014, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da štirje računi, ki jih je revidentu izdala družba B., d. o. o., ne vsebujejo vseh obveznih sestavin iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), zato revidentu pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi teh računov že iz tega razloga ni mogoče priznati. Račun, ki ga je revidentu izdala družba A., d. o. o., za dobavo traktorja FENDT 820 VARIO TMS, je navidezen, saj ima revident za isto dobavo kar dva različna računa. Glede vseh dobav, ki so predmet ostalih računov, ki jih je revidentu izdala družba A., d. o. o., pa je po presoji sodišča prve stopnje že iz samega načina poslovanja z navedeno družbo, ki je z revidentom povezana oseba, mogoče sklepati, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev 22. in 74. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo organa prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 92.660,00 EUR in torej presega navedeni vrednostni kriterij za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil revidentu pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV za leti 2008 in 2009, kar je odvisno od tega, ali je bil revident upravičen do odbitka vstopnega DDV na podlagi štirih računov, ki mu jih je izdala družba B., d. o. o., in trinajstih računov, izdanih s strani družbe A., d. o. o. Za obe navedeni družbi je davčni organ ugotovil, da sta neplačujoča gospodarska subjekta oziroma „missing traderja“ v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1789/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV, saj obračunanega DDV nista odvedli v proračun Republike Slovenije.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki je povzeto v obeh upravnih odločbah in sodbi sodišča prve stopnje, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je

revident uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki jih je prejel od družb B., d. o. o., in A., d. o. o., in sicer za dobavo kmetijskih strojev in opreme (stroja Terexlift 737, pluga, obračalnika, mešalno krmilne prikolice, kiper prikolice, potopnega mešala gnojevke, kosilnice, traktorja FENDT 820 VARIO TMS, vrtavkaste brane, cisterne za gnojevko, opreme za hlev in nakladalnika) ter za storitve, vezane na gnojnično jamo, dvorišče, strojno lopo in skedenj. Revident je kmet in opravlja kmetijsko dejavnost na registrirani kmetiji ter je od leta 2004 prostovoljno identificiran za namene DDV. Za nakup kmetijskih strojev se je v letu 2008 odločal dalj časa in si jih na sejmih ogledoval skupaj s sinom A. A.. Družbi, ki sta revidentu za dobavo kmetijskih strojev in opravo storitev izdali račune, sta z revidentom povezani osebi, saj je lastnik in direktor družbe A., d. o. o., revidentov sin A. A., direktorica družbe B., d. o. o., pa je takratna sinova partnerka B. B. Revident je vse obravnavane posle prepustil sinu, ki je posle tudi v celoti izpeljal.

10. ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil, oziroma jih bo uporabil, za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun, izdan v skladu z 80. a do 84. a členom ZDDV-1 (točka a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1).(1)

11. Pravica davčnih zavezancev, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in storitve, ki so bile opravljene zanje, pomeni temeljno načelo skupnega sistema DDV, ki ga je določila zakonodaja EU in načeloma ne sme biti omejena.(2) Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Šesta direktiva (nadomeščena z Direktivo Sveta 2006/112/ES) priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zato morajo nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da se je davčni zavezanec na to pravico skliceval z goljufijo ali zlorabo.(3)

12. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča,(4) ki sledi stališčem Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki jih je to sprejelo v številnih zadevah v zvezi s problematiko (ne)priznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV,

(5) sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma če davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Breme dokazovanja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je določena transakcija povezana z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, je na strani davčnega organa.

K I. točki izreka:

13. V zvezi z računi, navedenimi v I. točki izreka te sodbe in sklepa, ki jih je revidentu izdala družba A., d. o. o., v revizijskem postopku ni več sporno, da so prvi trije pogoji za odbitek vstopnega DDV, navedeni v 12. točki obrazložitve te sodbe, izpolnjeni, saj je bilo ugotovljeno, da so bili kmetijski stroji in oprema revidentu dobavljeni in uporabljeni za nadaljnje obdavčljive transakcije, prav tako pa ni očitkov v smeri, da izstavljeni računi ne bi bili formalno popolni. Sporno v obravnavanem primeru ostaja le še to, ali se lahko revidentu na podlagi ugotovljenih objektivnih okoliščin poslovanja očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da so bili posli z družbo A., d. o. o., povezani z goljufijo, ki jo je storila ta družba ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

14. Prvostopenjski davčni organ je revidentu zavrnil pravico do odbitka vstopnega DDV predvsem iz razloga, ker razen računov ni predložil nobene dokumentacije, ki bi nedvomno dokazovala, da je dobavo kmetijskih strojev dejansko opravila prav družba A., d. o. o.

15. Kadar davčni organ predloži konkretne indice o obstoju goljufije, se lahko na podlagi splošne presoje vseh okoliščin posameznega primera preveri, ali je izdajatelj računa sam opravil zadevno transakcijo (prim. sodbo SEU v zadevi Gábor Tóth, C-324/11 z dne 6. septembra 2012, točka 53), pri čemer je ugotovitev, da izdajatelj računa zaračunanih transakcij ni opravil sam, lahko posledica goljufive utaje izvajalca dobav oziroma storitev, ali pa gre le za opravo dobav oziroma storitev z uporabo podizvajalca.

16. Vendar pa je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezne račune drugega gospodarskega subjekta in je dobava blaga oziroma storitev opravljena (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je dobavo oziroma storitev opravil izdajatelj računa sam, njegov podizvajalec, ali nekdo drug, kot smiselno izhaja iz sodb SEU v zadevi Gábor Tóth, C-324/11 z dne 6. septembra 2012 in združenih zadevah Mahagében kft in Péter Dávid, C-80/11 in C-142/11 z dne 21. junija 2012), ter je blago oziroma storitev namenjena za nadaljnje obdavčljive transakcije davčnega zavezanca, pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo ali zlorabo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

17. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč glede ugotavljanja subjektivnega elementa, vendar pa svoje presoje, da je v obravnavani zadevi revident vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, ni ustrezno obrazložilo.

18. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo zgolj to, da je že iz samega sklepanja poslov, ko je šlo zgolj za prefakturiranje računov, in poslovanja z družbo A., d. o. o., ki je z revidentom povezana oseba, mogoče sklepati, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, pri čemer sodišče ne pojasni, kakšno je bilo revidentovo poslovanje z družbo A., d. o. o., in se v zvezi s tem ne opredeli do relevantne okoliščine, da je revident celotno izvedbo poslov prepustil sinu. Revidentu se tako pravzaprav očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nabavo kmetijskih strojev sodeluje pri goljufivih transakcijah že zato, ker je izvedbo poslov prepustil sinu, ki je bil direktor družbe, za katero je bilo ugotovljeno, da je neplačujoči gospodarski subjekt.

19. Povsem pavšalen in neobrazložen je tudi očitek sodišča, da je neobičajno, da se je revident odločil za nakup kmetijskih strojev za bistveno višjo ceno preko družbe A., d. o. o. (katere lastnik in direktor je bil tožnikov sin), saj bi lahko z nakupom kmetijske mehanizacije na sejmu koristili sejemski popust. Sodišče prve stopnje pri tem ne pojasni, na podlagi česa je zaključilo, da je bila cena, ki jo je za kmetijske stroje revidentu zaračunala družba A., d. o. o, višja od cene teh strojev na sejmu, in iz katerih dejstev je sklepalo, da je imel revident možnost koristiti sejemski popust v času nakupa kmetijskih strojev. Zgolj na podlagi ugotovitve, da si je revident s sinom ogledoval kmetijske stroje na sejmih, po presoji Vrhovnega sodišča še ni možno zaključiti, da je bila cena na sejmu nižja, oziroma da bi imel revident možnost koriščenja sejemskega popusta.

20. Nadalje pa je ostal neobrazložen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je neobičajno, da se subjekti odločajo za nakup kmetijske mehanizacije od družbe, ki ne more zagotavljati vzdrževanja, rezervnih delov in servisiranja. Sodišče prve stopnje namreč ne pojasni, zakaj bi bilo neobičajno, da prodajalec kmetijskih strojev oziroma celo posrednik pri prodaji ni hkrati tudi vzdrževalec teh strojev oziroma serviser.

21. Vrhovno sodišče še pripominja, da védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji ali zlorabi v zvezi z DDV ni mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa pri poslovanju, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi z goljufijo ali zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa.(6)

22. Pri presoji védenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.(7)

23. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba v ključnem delu (glede presoje, ali je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo ali zlorabo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi) neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

24. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) delno ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu razveljavilo v delu, ki se nanaša na dodatno odmero DDV v zvezi z računi družbe A., d. o. o., navedenimi v I. točki izreka te sodbe in sklepa, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju (po morebitni dopolnitvi dokaznega postopka) celovito presoditi in konkretno obrazložiti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU, predvsem pa glede na okoliščine primera jasno in celovito oceniti, ali gre v obravnavani zadevi za zlorabo oziroma davčno goljufijo, in ali so podane relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi dokazovale, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo ali zlorabo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

K II. točki izreka:

25. V prvem odstavku 82. člena ZDDV-1 je določeno, da mora davčni zavezanec, ki izda račun davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, na računu navesti naslednje podatke: 1. datum izdaje; 2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa; 3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero davčni zavezanec opravi dobavo blaga ali storitev; 4. identifikacijsko številko za DDV naročnika oziroma kupca, če je naročnik oziroma kupec plačnik DDV za nabavljeno blago oziroma storitve ali če mu je dobavljeno blago v skladu z 31. a členom tega zakona; 5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega naročnika; 6. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev; 7. datum opravljene dobave blaga oziroma datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana oziroma datum prejetega predplačila, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma izdaje računa; 8. davčno osnovo, od katere se obračunava DDV po posamezni stopnji ali na katero se nanaša posamezna oprostitev, ceno na enoto blaga ali storitve brez DDV, in kakršnakoli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto; 9. uporabljeno stopnjo DDV; 10. znesek DDV, razen če je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi, drugače določeno.

26. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da štirje računi, št. 5-001-2009, 5-002-2009, 5-003-2009 in 5-004-2009, vsi z dne 1. 12. 2009, ki jih je za opravo storitev izdala družba B., d. o. o., in na podlagi katerih je revident uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, ne vsebujejo vseh obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so predloženi štirje računi vsebinsko tako pomanjkljivi, da z njih ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka. Z računov, na katerih so zgolj navedbe »Dvorišče«, »Strojna lopa«, »Skedenj« in »Gnojnična jama«, pod navedbo količina pa je na vseh računih številka 1, ni mogoče razbrati vrste storitev, ki so bile opravljene. Poleg tega revident v postopku ni predložil nobene dokumentacije kot priloge k računom, iz katere bi izhajal natančnejši opis storitev, za katere je družba B., d. o. o., revidentu izdala račune.

27. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da tudi če se račun izda za opravljene storitve, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, mora davčni zavezanec na podlagi drugega odstavka 138. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ki ga morajo davčni zavezanci upoštevati pri izvajanju ZDDV-1, na računu opisati storitev tako, da je razvidno, za kakšno storitev gre oziroma kakšen obseg storitve je bil opravljen ali na katero obdobje se zaračunane storitve nanašajo.

28. Ker računi družbe B., d. o. o., na podlagi katerih je revident uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, ne vsebujejo obvezne sestavine iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi navedenih štirih računov. Če davčni zavezanec ne razpolaga s formalno popolnim računom, je že to zadostni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, zato ni potrebno še dodatno presojati, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, navedeni v 12. točki te obrazložitve.

29. Glede na navedeno so nerelevantni revizijski ugovori, s katerimi revident izpodbija pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča in davčnih organov, da storitev, za katere je družba B., d. o. o., revidentu izdala sporne račune, ni opravila ta družba. Prav tako so nerelevantni tudi revizijski ugovori glede tega, da revident ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

30. Revidentu je bila zavrnjena pravica do odbitka vstopnega DDV tudi v zvezi z računom, št. 0013-2008 z dne 17. 9. 2008, ki mu ga je za dobavo traktorja FENDT 820 VARIO TMS izdala družba A., d. o. o. V postopku je bilo ugotovljeno, da je navedeni račun navidezen, saj je imel revident v knjigi prejetih računov za isto dobavo kar dva različna računa, čemur revident v reviziji niti ne ugovarja. Vrhovno sodišče še pripominja, da je samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke in temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku (opravljeni storitvi oziroma dobavi blaga), verodostojna knjigovodska listina in kot tak lahko podlaga za plačilo obveznosti oziroma uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.(8) Ker navedeni račun družbe A., d. o. o., glede na pojasnjeno ni ustrezna podlaga za odbijanje vstopnega DDV, je bil tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zvezi s tem računom DDV revidentu pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo.

31. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo v delu, ki se nanaša na nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov družbe B., d. o. o., in računa družbe A., d. o. o., št. 0013-2008 z dne 17. 9. 2008, zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

K III. točki izreka:

32. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločitev.

----

(1) Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220 in 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (veljavna od 1. 1. 2007), ki je razveljavila in nadomestila t. i. Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977. Omenjeno direktivo je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1.

(2) Glej sodbo SEU v zadevi Bonik, C-285/11 z dne 6. decembra 2012, 25. in 26. točka in navedena sodna praksa.

(3) Ibid. 35. do 37. točka in navedena sodna praksa.

(4) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 158/2013 z dne 19. 3. 2015, X Ips 211/2013 z dne 10. 4. 2014, X Ips 150/2012 z dne 18. 7. 2013 in X Ips 352/2011 z dne 21. 11. 2012.

(5) Primerjaj sodbe SEU v zadevi Halifax plc., C-255/02 z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah Optigen Ltd., C-354/03, C-355/03, C-484/03 z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah Axel Kittel C-439/04 in C-440/04 z dne 6. julija 2006, ter v novejšem času v združenih zadevah Mahagében kft in Peter David, C-80/11 in C-142/11 z dne 21. junija 2012 ter v zadevah Gábor Tóth, C-324/11 z dne 6. septembra 2012 in Bonik, C-285/11 z dne 6. decembra 2012.

(6) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 211/2013 z dne 10. 4. 2014.

(7) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 112/2013 z dne 9. 1. 2014.

(8) Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v več zadevah (primerjaj sodbe X Ips 422/2010 z dne 26. 3. 2012, X Ips 323/2011 z dne 25. 10. 2012 in X Ips 87/2012 z dne 29. 8. 2013). Enako tudi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Genius Holding BV, C-342/87 z dne 13. decembra 1989, v kateri je odločilo, da prejemnik računa ni upravičen do odbitka vstopnega DDV že zgolj zato, ker razpolaga z računom, če račun ni povezan z dejanskim prometom blaga oziroma z opravljeno storitvijo.


Zveza:

ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1, 82, 82/1-6. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost členi 2, 2/1-a,2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226. ZUS-1 člen 92, 93, 93/1. ZPP člen 339, 339/2-14. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 138, 138/2.
Datum zadnje spremembe:
23.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MTYy