<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba in sklep II Ips 328/2015
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.328.2015

Evidenčna številka:VS0018383
Datum odločbe:19.05.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1645/2015
Senat:Janez Vlaj (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - STVARNO PRAVO
Institut:materialno procesno vodstvo - zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - tožba na nedopustnost zavarovanja terjatve - pridobitev zastavne pravice z vknjižbo v postopku zavarovanja - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - izločitvena tožba - prehod stvarnopravnega upravičenja - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - lastninska pravica v pričakovanju - nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - določljivost nepremičnine - zemljiškoknjižno dovolilo - pogoj - rok

Jedro

Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi ali z vknjižbo v postopku zavarovanja in se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki jo izloča, pred trenutkom pridobitve prisilne zastavne pravice pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno (oziroma je celo zmotno) presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje.

V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.

Izrek

Revizija zoper odločitev o glavni stvari se zavrne.

Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.944,68 EUR.

Obrazložitev

1. Ključno vprašanje v obravnavni zadevi je, ali je tožnica na nepremičnini, ki jo izloča, pred začetkom učinkovanja vknjižbe prisilne zastavne pravice na nepremičnini(1) pridobila pravico, ki preprečuje zavarovanje, z drugimi besedami, ali so kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa na tožnico že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da so ji zagotavljala pravno varstvo v izločitveni pravdi, torej ali je imela t. i. lastninsko pravico v pričakovanju.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožnici naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da tožnica pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o zavarovanju še ni izpolnila pogojev za pridobitev lastninske pravice, saj v tem času še ni razpolagala z listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice. Svojo odločitev je oprlo na navedbe tožeče stranke v tožbi, da je prodajalec tožnici šele 24. 12. 2008 izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega je bila možna vknjižba njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ugotovilo je sicer, da je že prodajna pogodba z dne 18. 6. 2003 vsebovala overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, vendar je bilo to dovolilo po presoji sodišča prve stopnje pogojno, saj je prodajalec dovolil vknjižbo šele „po nastavitvi registra etažne lastnine“. Nadalje je ugotovilo, da je tudi aneks k prodajni pogodbi z dne 2. 2. 2005 vseboval zemljiškoknjižno dovolilo, ki formalno ima vse zahteve iz 23. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), vendar iz tožbenih navedb izhaja, da tudi to dovolilo ni bilo sposobno za vknjižbo lastninske pravice, ker se elaborat etažne lastnine in vsi podatki iz kupoprodajne pogodbe glede nepremičnine niso ujemali, saj se je elaborat etažne lastnine naknadno popravljal.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je (prvo) zemljiškoknjižno dovolilo, vsebovano v kupoprodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003, izdano pod pogojem. Po stališču sodišča druge stopnje je vknjižba dovoljena nepogojno, do nje pa bo prišlo, ko bo (rok, ki pa ni izražen časovno) vzpostavljena etažna lastnina. Sodišče druge stopnje je zato presodilo, da je že prvo zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo notarsko overjeno dne 20. 6. 2003, omogočalo vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, enako tudi drugo zemljiškoknjižno dovolilo v aneksu z dne 2. 2. 2005, ki je bilo notarsko overjeno dne 22. 2. 2005, in da je zato tožnica pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o zavarovanju pridobila lastninsko pravico v pričakovanju, za katero je tožena stranka vedela.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, ki jo je vsebinsko razdelila v tri sklope. Eden od njih se nanaša na materialnoprocesno vodstvo, v zvezi s katerim toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker po njenem mnenju sodišče ne bi smelo opraviti materialnega procesnega vodstva. S tem, ko je sodišče tožnici pomagalo onkraj dopustnega, je toženki kršilo tudi ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), saj ne gre več za nepristransko sojenje, in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pravi, da je bil v konkretnem primeru prvotni tožbeni zahtevek popolnoma jasen in ni bil nepopolno formuliran, tožnico je ves čas zastopal odvetnik, ki je prava vešča oseba, v tožbi se je tožnica sklicevala na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 0865 Z 48/2008 z dne 18. 6. 2009, ki je bil povsem jasen, kakšno tožbo mora vložiti, in povzemala njegovo vsebino, poleg tega je tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavljala, da gre za zavarovanje in to celo označila na prvi strani odgovora na tožbo. Poleg tega je v obravnavanem primeru šlo za spremembo istovetnosti zahtevka, kar po trditvah toženke ne spada več v okvir materialnega procesnega vodstva. Drugi sklop kršitev, ki jih toženka uveljavlja v reviziji, se nanaša na uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Bistvo teh navedb predstavlja toženkino nestrinjanje s presojo sodišča druge stopnje, da je že zemljiškoknjižno dovolilo v prodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003, ki je bilo notarsko overjeno dne 20. 6. 2003, imelo lastnost veljavnega razpolagalnega pravnega posla in da je zato tožnica pridobila lastninsko pravico v pričakovanju preden je tožena stranka v postopku zavarovanja pridobila prisilno zastavno pravico. V zvezi s tem toženka uveljavlja, da je sodišče druge stopnje naredilo presenetljiv premik iz nespornega zemljiškoknjižnega dovolila z dne 24. 12. 2008 na zemljiškoknjižno dovolilo v prodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003. Pri tem je ugotavljalo dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala. V tožbi in ves čas postopka vse do zadnje pripravljalne vloge z dne 17. 12. 2014 je namreč tožeča stranka trdila, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, sposobno za vknjižbo (t. j. ustrezen razpolagalni posel), izdano šele 24. 12. 2008, zato so se šele tedaj, kot trdi toženka, izpolnili pogoji za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju. Poleg tega je sodišče odločalo tudi na podlagi nedopustnih novot, zlasti glede tega, ali in kdaj naj bi bil na tem zemljiškoknjižnem dovolilu, če to sploh je, overjen podpis prodajalca, kar bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tožeča stranka seveda ni mogla vknjižiti lastninske pravice, dokler etažna lastnina ni bila vzpostavljena, medtem ko je tožena stranka izkazala, da je bila etažna lastnina vzpostavljena že 11. 11. 2004, poleg tega je tožeča stranka sama navajala, da ni bil razlog nevknjižbe v tem, da etažna lastnina ni bila vzpostavljena, temveč neskladje med pogodbo in elaboratom etažne lastnine. Toženka nadalje trdi, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženke, da je bila etažna lastnina v zemljiško knjigo vpisana že dne 11. 11. 2004 in bi lahko tožnica najkasneje od tedaj dalje poskrbela za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo, tožnica pa je predlog za vknjižbo podala šele štiri leta kasneje. Kršitev materialnega prava je po trditvah toženke podana tudi zato, ker je sodišče druge stopnje povsem zanemarilo vsebino zemljiškoknjižnega dovolila in se očitno postavilo na stališče, da je popolnoma vseeno, kakšno je zemljiškoknjižno dovolilo po vsebini oziroma ali je sposobno za vpis v zemljiško knjigo. Sama meni nasprotno, torej da mora biti razpolagalni posel tak, da bi na njegovi podlagi sodišče dovolilo vpis v zemljiško knjigo. V času nastopa učinkov zavarovanja (8. 4. 2008) je bila sporna nepremičnina že nekaj let vpisana v zemljiško knjigo, torej so obstajali zemljiškoknjižni podatki, kot to zahteva ZZK-1 (31. in 32. člen), pa vseeno ni bilo dano zemljiškoknjižno dovolilo takó, da bi se tožeča stranka lahko vpisala v zemljiško knjigo. Zato so izhodišča v izpodbijani sodbi, da je bil vzrok za nevknjižbo v tem, da etažna lastnina ni bila vpisana v zemljiški knjigi, zmotna. Tožena stranka nadalje trdi, da je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da se je v kupoprodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003 prodajalec zavezal izdati zemljiškoknjižno dovolilo šele, potem ko bi tožnica plačala kupnino. Ker je bilo zemljiškoknjižno dovolilo z dne 18. 6. 2003 dano pod pogojem, je nično. Nično pa je tudi iz razloga, ker je bilo, kot je presodilo sodišče druge stopnje, vezano na rok. Iz drugega odstavka 37. člena SPZ namreč izhaja, da lastninska pravica ne more biti vezna niti na rok. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu z dne 18. 6. 2003 overjen dne 20. 6. 2003, kar pa po trditvah toženke ne drži. To namreč iz navedene pogodbe ne izhaja, ravno tako tega, da bi to izhajalo iz pogodbe, ni zatrjevala nobena od pravdnih strank. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega iz k tožbi priloženih listin ne izhaja, kdaj naj bi bili zemljiškoknjižni dovolili z dne 18. 6. 2003 in 2. 2. 2005 overjeni pri notarju, saj teh strani tožeča stranka ne prilaga, glede na notarske žige pa gre sklepati, da sta bili tudi ti dve dovolili overjeni istega dne kot zadnje zemljiškoknjižno dovolilo, to je 24. 12. 2008. V zvezi z ugotovljeno nedobrovernostjo toženka uveljavlja, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Pojasnjuje, da sodišče prve stopnje v enem odstavku ugotavlja, da tožena stranka na podlagi napovedi za odmero akontacije dohodnine od oddajanja premoženja v najem ni mogla vedeti, da bi bila tožnica lastnica stanovanja, v naslednjem odstavku pa njeno vedenje utemeljuje prav na tej napovedi. Tožena stranka se ne strinja tudi s samo ugotovitvijo sodišča o njeni nedobrovernosti in trdi, da iz poziva davčnega organa z dne 11. 3. 2008 ne izhaja, da bi ugotovitev o tožničinem lastništvu stanovanja temeljila na zemljiškoknjižnih podatkih ali na dejstvu zavezovalnega in razpolagalnega posla, temveč na tožničini napovedi za odmero akontacije dohodnine. S tem je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo moralo sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti. Za konec toženka še navaja, da je koncept t. i. lastninske pravice v pričakovanju v nasprotju z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, načelom konstitutivnosti vpisa stvarnih pravic v zemljiško knjigo in publicitetnim načelom. Poleg tega je imela tudi tožena stranka sama na dan vložitve predloga za zavarovanje stvarno (zastavno) pravico v pričakovanju. Tretji sklop uveljavljanih kršitev pa se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, ki so bili po trditvah revizije odmerjeni previsoko. Toženka revizijskemu sodišču predlaga, da njeni reviziji ugodi in spremeni izpodbijano drugostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

5. Revizija je bila vročena v odgovor tožnici, ki meni, da ni utemeljena, in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

7. Tožnica je dne 6. 8. 2009 vložila tožbo na ugotovitev, da je izvršba na sporno nepremičnino nedopustna, čeprav ji je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani 0865 Z 48/2008 z dne 18. 6. 2009 pojasnjeno, da lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa začne pravdo za ugotovitev, da je zavarovanje denarne terjatve na sporni nepremičnini nedopustno. Po pojasnilu Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 150/2011 z dne 27. 1. 2014(2), da takšen tožbeni zahtevek ni pravilen, je sodišče prve stopnje po navodilih sodišča druge stopnje ravnalo v skladu z določbo 285. člena ZPP in tožnico z dopisom z dne 29. 5. 2014 pozvalo, da v roku 15 dni popravi tožbo v skladu z navodili Vrhovnega in višjega sodišča. Tožnica je v vlogi z dne 13. 6. 2014 tožbo spremenila tako, da sedaj zahteva ugotovitev, da je zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na sporni nepremičnini nedopustno. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za opravo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), in njegove pravilnosti toženka z nasprotnimi argumenti ne more omajati. V obravnavani zadevi je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo zahteva tožnica oziroma kakšen je konkretni cilj pravde. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da gre za postopek zavarovanja (in ne izvršbe). Očitno je, da je pri oblikovanju tožbenega zahtevka prišlo do pomote, namen materialnega procesnega vodstva pa je ravno v tem, da se prepreči, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi napačno formuliranega predloga, čeprav je jasno, kakšno pravno varstvo zahteva. Vrhovno sodišče je že odločilo, da materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost njenih pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.(3) Drži, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da gre za postopek zavarovanja (to je v tožbi in ves čas postopka trdila tudi tožnica sama), ni pa tožnice (vse do revizije z dne 17. 1. 2011) opozorila na to, da je njena tožba nesklepčna. Drži tudi, da je imela tožnica v postopku kvalificiranega pooblaščenca, vendar načelo materialnega procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca ali ne. Navedena okoliščina je le merilo sodnikovega dolžnega ravnanja, torej kako podrobna navodila mora dati stranki v okviru materialnega procesnega vodstva.(4) Po navedenem revizijsko sodišče zaključuje, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 285. člen ZPP, ni podana.

8. Revizijsko sodišče(5) je tako kot Ustavno sodišče(6) že večkrat pojasnilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Navedeno stališče velja tudi za primer, ko upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z vknjižbo v postopku zavarovanja (t. i. prisilna hipoteka, prvi odstavek 244. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), saj se glede na določbo 239. člena ZIZ določila zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje.(7) Ker torej toženke ne varuje dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je za odločitev v predmetnem sporu nepomembno, da tožnica s pravnim poslom pridobljene lastninske pravice ni vpisala v zemljiško knjigo preden je tožena stranka pridobila prisilno zastavno pravico na nepremičnini in kako skrbna je bila v svojih prizadevanjih, da takšen vpis doseže. Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi ali z vknjižbo v postopku zavarovanja in se torej ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki jo izloča, pred trenutkom pridobitve prisilne zastavne pravice pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno (oziroma je celo zmotno) presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje in zato ni mogoče pritrditi revizijski graji o pomanjkljivih in nasprotujočih si sodbenih razlogih glede tožničine pasivnosti in skrbnosti, da poskrbi za vpis v zemljiško knjigo, ter glede toženkine nedobrovernosti. Ravno tako obširno sklicevanje revizije na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in publicitetno načelo, kot sta pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, toženki ne more koristiti.

9. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in presodilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico v pričakovanju, preden je tožena stranka pridobila prisilno zastavno pravico na nepremičnini, pri tem pa sodišče ni zagrešilo v reviziji očitanih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je v bistvenem mogoče povzeti v očitek, da bi moralo sodišče druge stopnje, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje, slediti trditvam tožeče stranke, da ji je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, sposobno za vknjižbo (veljaven razpolagalni posel) izdano šele 24. 12. 2008, in ne bi smelo ugotavljati dejstev, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala, to je ali sta imeli že zemljiškoknjižni dovolili, vsebovani v prodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003 in dodatku z dne 2. 2. 2005, lastnost veljavnega razpolagalnega posla. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sicer držijo navedbe tožene stranke, da je tožnica v tožbi in ves čas postopka vse do zadnje pripravljalne vloge z dne 17. 12. 2014 trdila, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo sposobno za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist, izdano šele 24. 12. 2008. Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je zemljiškoknjižno dovolilo vsebovala tudi že prodajna pogodba z dne 18. 6. 2003 in dodatek k pogodbi z dne 2. 2. 2005, kar sta tekom postopka zatrjevali tako tožeča kot (še bolj) tožena stranka. V obravnavanem primeru zato pri ravnanju sodišča druge stopnje ne gre za ugotavljanje dejstev, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala in v zvezi s katerimi sodišče veže razpravno načelo (7. člen ZPP), temveč za materialnopravno presojo učinkov zemljiškoknjižnega dovolila z dne 18. 6. 2003 in dne 2. 2. 2005. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, zato ni vezano na pravna stališča, na katera se sklicujejo stranke (iura novit curia) (v konkretnem primeru, kdaj je bil sklenjen veljaven razpolagalni posel), temveč mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne.

10. Pritrditi gre tudi navedbi tožene stranke, da je tožnica šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2014 prvič navedla, kdaj je bilo notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo v prodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003 in dodatku k pogodbi z dne 2. 2. 2005. Vendar tožena stranka, kot pravilno opozarja tožnica v odgovoru na revizijo, pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, da je tožnica te navedbe podala prepozno (286. člen ZPP in drugi odstavek 362. člena ZPP), čeprav bi to lahko(8), zato je sklicevanje pred revizijskim sodiščem prepozno in zato neupoštevno (prvi odstavek 286.b člena ZPP), saj ne gre za kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ravno tako toženka ne more biti uspešna z uveljavljanjem kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljuje s trditvami, da iz prodajne pogodbe in dodatka ne izhaja, kdaj naj bi bili zemljiškoknjižni dovolili overjeni pri notarju oziroma gre celo sklepati, da sta bili overjeni istega dne kot zadnje zemljiškoknjižno dovolilo, to je 24. 12. 2008. Tudi te kršitve tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, v reviziji pa te opustitve niti ne skuša opravičiti, zato je z njo pred revizijskim sodiščem prepozna.

11. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, je sodišče druge stopnje presodilo, da je že zemljiškoknjižno dovolilo v prodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003, ki je bilo notarsko overjeno dne 20. 6. 2003, predstavljalo veljaven razpolagalni posel. 31. člen ZZK-1 določa vsebino listine, ki je podlaga za glavni vpis. V njej mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, navedena mora biti oseba, v korist katere naj se vpis opravi, s podatki, s katerimi se vpiše v zemljiško knjigo ter vsebina pravice s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Po 32. členu ZZK-1 pa mora biti v zemljiškoknjižnem dovolilu oseba, ki dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi, obsegati pa mora tudi izjavo osebe, ki dovoljuje vpis, z vsebino določeno v SPZ. SPZ vsebino zemljiškoknjižnega dovolila opredeljuje v 23. členu, kjer določa, da je zemljiškoknjižno dovolilo izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen.

12. V zvezi s temi pogoji, za katere toženka trdi, da niso izpolnjeni, revizijsko sodišče ugotavlja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, vsebovano v prodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003, izdano in notarsko overjeno, preden je bila vzpostavljena in v zemljiško knjigo vpisana etažna lastnina. Iz tega razloga je povsem pravilno in edino logično stališče sodišča druge stopnje, da sporna nepremičnina v tem zemljiškoknjižnem dovolilu ni mogla biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, kot to zahteva prvi odstavek 31. člena ZZK-1. Kar pa ne pomeni, da je zato takšno zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno oziroma da ne bi bilo sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, potem ko bi bila vzpostavljena etažna lastnina in vpisana v zemljiško knjigo. V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.(9) Ker v obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni bilo nobenega dvoma o istovetnosti nepremičnine (da ne gre za isto nepremičnino tožena stranka tudi v reviziji ne uveljavlja), revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da je že zemljiškoknjižno dovolilo v prodajni pogodbi z dne 18. 6. 2003, ki je bilo notarsko overjeno dne 20. 6. 2003, izpolnjevalo pogoje za veljavnost v smislu prvega odstavka 31. člena ZZK-1. Po presoji revizijskega sodišča pa je omenjeno zemljiškoknjižno dovolilo izpolnjevalo tudi pogoje za veljavnost, določene v 23. členu SPZ. Besedne zveze „po nastavitvi etažne lastnine“ namreč ni mogoče razumeti ne kot (odložni) rok (kot to meni sodišče druge stopnje) in ne kot (odložni) pogoj (kot to meni sodišče prve stopnje). Gre za nepotreben dodatek, ki je odraz takratnega realnega stanja, torej da etažna lastnina še ni bila vzpostavljena in vpisana v zemljiški knjigi ter da zato vpis v zemljiško knjigo še ni bil mogoč, in ne morebiti volje prodajalca, da omeji veljavnost razpolagalnega posla na rok ali pogoj. Iz vsebine zemljiškoknjižnega dovolila ne izhaja, da razpolagalni posel začne veljati šele, če oziroma ko bo vzpostavljena etažna lastnina. Ravno tako iz nje ne izhaja, da razpolagalni posel preneha veljati, če etažna lastnina ne bo vzpostavljena. Nobenega dvoma ni, da bi se po volji prodajalca lastninska pravica na tožnico lahko prenesla takoj in za prenos lastninske pravice ni bilo potrebno več nobeno njegovo ravnanje, vknjižba v zemljiško knjigo pa bi bila pač mogoča po nastavitvi registra etažne lastnine. Povsem enaka situacija bi bila, če zemljiškoknjižno dovolilo tega „dodatka“ ne bi vsebovalo. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da tudi iz nobene druge določbe prodajne pogodbe ni mogoče sklepati, da bi bila vknjižba lastninske pravice dovoljena pod pogojem, kot skuša to v reviziji prikazati tožena stranka, češ da je prodajalec izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pogojeval s plačilom celotne kupnine. Določbe v prodajni pogodbi da „prodajalec izda kupcu tudi zemljiškoknjižno dovolilo z notarsko overjenim potrdilom in izjavo, da je kupnina v celoti plačana“, ni mogoče razlagati tako, da prodajalec izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pogojuje s plačilom kupnine. Veljavnost zavezovalnega pravnega posla pa po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje med pravdnima strankama ni bila sporna, zato navedbe tožene stranke v smeri, da je bilo plačilo kupnine pogoj za veljavnost prodajne pogodbe, ne morejo biti upoštevne. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), ki je nesamostojen, saj je odvisen od odločitve o sporu. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani stroškovni sklep ni takšen sklep, zato je Vrhovno sodišče revizijo zoper njega zavrglo (377. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Revizijski stroški so glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerjeni po določbah Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C) na 1.944,68 EUR (tožnici pripada nagrada za postopek z revizijo – tar. št. 3300; 1.574,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007). Toženka je dolžna plačati vse odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodne odločbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): 5. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi prvega odstavka 46. člena ZZK-1 v zvezi s 7. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti odloča o vknjižbi zastavne pravice na podlagi sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katerim je izvršilno sodišče odredilo vknjižbo te zastavne pravice.

Op. št. (2): Vrhovno sodišče RS je s tem sklepom zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodbo višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Opozorilo je, da tožena stranka v reviziji utemeljeno uveljavlja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na nedopustnost izvršbe, čeprav izvršilni postopek sploh ne teče, iz obrazložitve sodbe višjega sodišča pa izhaja, da teče postopek zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice pri sporni nepremičnini.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 34/2013 z dne 20. 1. 2015.

Op. št. (4): Betetto, N. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, str. 593.

Op. št. (5): II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012 in druge.

Op. št. (6): Odločba Up-128/03 z dne 27.1.2005 v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice in odločba Up-438/04-28 z dne 6.7.2006 v zvezi s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice.

Op. št. (7): Tako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008.

Op. št. (8): Pripravljalna vloga tožnice z dne 17. 12. 2014 je bila toženki vročena dne 29. 12. 2014, sama pa je pripravljalno vlogo vložila dne 31. 12. 2014, torej bi v tej vlogi lahko uveljavljala kršitev, da gre za nedopustne novote.

Op. št. (9): Tako II Ips 196/2010 z dne 28. 11. 2013. Primerjaj tudi zadevo II Ips 281/2011 z dne 15. 9. 2014 in II Ips 211/2010 z dne 26. 7. 2012.


Zveza:

ZPP člen 285. SPZ člen 23. ZZK-1 člen 31, 32. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3, 239, 243, 244, 244/1.
Datum zadnje spremembe:
27.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1OTg4