<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 188/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.188.2017

Evidenčna številka:VS00011683
Datum odločbe:24.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 794/2016
Datum odločbe II.stopnje:02.03.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:sprememba delodajalca - gostinski lokal - najemna pogodba - prevzem delavcev

Jedro

Samostojni podjetnik ima v sistemu gospodarskih subjektov enake značilnosti kot drugi gospodarski subjekti, v delovnem pravu pa kot delodajalec enake obveznosti do svojih zaposlenih, kot delodajalci, ki so pravne osebe. Glede na to, da se je v spornem primeru med toženci prenašal gostinski lokal (kar nedvomno je gospodarska enota, ki je ves čas ohranjala svojo entiteto), in da sta bila tožnika zaposlena v tem lokalu, je bilo treba v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES zagotoviti, da se njihove pravice ob spremembi delodajalca ohranijo.

Ker je drugi toženec s prvim tožencem sklenil novo najemno pogodbo s 1. 9. 2015, po začasnem prenosu med drugim tožencem in tretjo toženko pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij niso ponovno prešle na delodajalca prenosnika (v tem primeru na drugega toženca), ampak direktno na novega prevzemnika, to je prvega toženca. V tem primeru prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem, brez pravice, da bi sam izbral, ali in s katerim delavcem bo nadaljeval delovno razmerje.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti in razveljavitvi prenehanja pogodb o zaposlitvi tožnikoma z dnem 31. 8. 2015 (del prve točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s I/1. In II/1 točkama izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Prvi toženec je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa nerazdelno povrniti tožnikoma stroške odgovora na revizijo v znesku 282,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 8. 2015 ter obstoj delovnega razmerja prvega tožnika za nedoločen čas na delovnem mestu „kuhar - picopek“ pri prvi toženki od 1. 9. 2015 do 7. 6. 2016. V presežku je reintegracijski zahtevek zavrnilo ter prvi toženki naložilo, da prvemu tožniku za čas od 1. 9. 2015 do 7. 6. 2016 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v matično evidenco ter mu izplača denarno povračilo v višini 3.000,00 EUR. Višji zahtevek iz naslova denarnega povračila je zavrnilo. Za drugo tožnico je ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri prvi toženki od 1. 9. 2015 do 8. 5. 2016 na delovnem mestu „pomoč v strežbi in kuhinji“, v presežku je reintegracijski zahtevek zavrnilo ter za to obdobje prvi toženki naložilo priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v zavarovanje in plačilo denarnega povračila v višini 2.000,00 EUR, višji zahtevek druge tožnice iz naslova denarnega povračila pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je zaradi spremembe delodajalca po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) s 1. 9. 2015 prišlo do pravnega prenosa podjetja, zato so s tem dnem pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki sta jih imela oba tožnika na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, prešle na delodajalca prevzemnika. V konkretnem primeru je bil delodajalec prenosnik drugi toženec, delodajalec prevzemnik pa tretja toženka. Štelo je, da je z odjavo iz zavarovanja z dnem 31. 8. 2015 (odjavo je izvedla tretja toženka) prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je pri prvem tožencu nespremenjena veljala še naprej. Pogodbi o zaposlitvi tožnikov je na podlagi 118. člena ZDR-1 razvezalo, ker sta oba tožnika po prenehanju delovnega razmerja dobila novo zaposlitev: prvi tožnik 7. 6. 2016, druga tožnica pa 8. 5. 2016.

2. Sodišče druge stopnje je sprejelo razloge sodišča prve stopnje in pritožbo prve toženke zavrnilo.

3. Prva toženka v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, izrecno pa tudi kršitev iz 14., 22. in 74. člena Ustave RS. Navaja, da je pritožbeno sodišče razloge, ki jih je prva toženka navedla v pritožbi, v celoti zavrnilo, pri čemer se ni spustilo v presojo niti ni odgovorilo na bistvene pritožbene argumente, še manj pa odpravilo pomanjkljivosti, ki jih je prvostopni sodbi očitala prva toženka. Sodišče druge stopnje je v glavnem le ponovilo stališča prvostopnega sodišča. Zato očita sodbi sodišča druge stopnje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Meni, da je bila na tak način njena pravica do pritožbe izvotlena in še vedno ne ve, v čem so bila njena pritožbena naziranja napačna. Vse sporne okoliščine je sodišče interpretiralo v korist tožnikov in na škodo prve toženke (kar pomeni kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja). Uveljavlja postopkovno kršitev, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo, in sicer o razveljavitvi prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2015. Ni jasno, zakaj sodišče šteje, da je prvi toženec pasivno legitimiran tudi za ta del zahtevka. Prvotno je bil ta zahtevek naperjen proti tretji toženki, kasneje pa zoper vse tri in sodišče prve stopnje je takšno spremembo tožbe dovolilo. Prvi toženec s tem ni soglašal. Z dnem 31. 8. 2015 je oba tožnika iz zavarovanja odjavila tretja toženka, kar pomeni, da je prenehala pogodba o zaposlitvi po volji tretje toženke. Kljub temu je tretja toženka oproščena vseh obveznosti v zvezi s spornim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, vsa odgovornost za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi pa naložena prvemu tožencu, ki je prevzel lokal v najem šele 1. 9. 2015, ob tem, da prvi tožnik ni sprejel pogojev, pod katerimi bi lahko nadaljeval z delom pri njem in je delo zapustil, druga tožnica pa se na delo sploh ni zglasila. Tretja toženka ni izpolnila nobenih obveznosti, ki jih ima delodajalec prevzemnik v primeru vračanja delavcev prenosniku. Delavce bi morala predhodno jasno obvestiti, h kateremu delodajalcu se morajo zglasiti in preveriti, ali jih bo ta sprejel in ali so delavci delo pri novem delodajalcu sprejeli in nastopili. Če se to ne bi zgodilo, bi bila tretja toženka dolžna izdati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odgovornosti za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi zato prvi toženec ne more prevzeti, kar je v pritožbi tudi uveljavljal, vendar sodišče na to ni odgovorilo in zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno v zvezi z vprašanjem, ali je šlo v tem primeru za prenos obrata, ki utemeljuje uporabo 75. člena ZDR-1. Prvi toženec je samostojni podjetnik. Že zato določbe o prenosu podjetja oziroma delo podjetja zanj ne veljajo. Vseskozi je tudi uveljavljal, da v konkretni zadevi ni prišlo do prenosa podjetja v smislu entitete le-tega, temveč je šlo zgolj za spremembo najemnika v poslovnih prostorih, zato ni mogoče uporabi 75. člena ZDR-1 in določb Direktive sveta ES. Nikoli ni bilo govora o tem, da bi prva toženka prevzela tudi delavce, ki so delali v gostinskem lokalu in bili pred tem zaposleni pri tretji toženki. Prvemu tožencu ni bilo znano, pod kakšnimi pogoji tretja toženka zaposluje svoje delavce in ni mogel predvidevati, kaj bo z njimi storila po poteku odpovednega roka. Na ključno vprašanje, o kakšnem prenosu podjetja ali dela podjetja sploh lahko govorimo v primeru treh samostojnih podjetnikov, sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Prav tako ni zavzelo jasnega stališča, kdo je prenosnik in kdo prevzemnik, saj iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je bila odpoved najemne pogodbe med drugo toženko in tretjo toženko tisto pravno dejstvo, ki je napravilo prvo toženko za zavezanca za vse zahtevke tožeče stranke. Tak zaključek je brez vsake razumske logike.

4. Tožnika v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da ni odgovorilo na pritožbene argumente. Odgovorilo je na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena – res da skrajno skopo, vendar še zadovoljivo, saj je povzelo in kot pravilne sprejelo razloge sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe so se nanašale na vprašanje pravilnosti odločitve v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 8. 2015 in na vprašanje, ali je v obravnavanem primeru prišlo do prenosa v smislu 75. člena ZDR-1. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se odločitev glede nezakonitosti prenehanja pogodb o zaposlitvi z dne 31. 8. 2015 na prvega toženca ne more nanašati, je navedlo, da je prvi toženec za ta del zahtevka tudi pasivno legitimiran „iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju“. Ne drži revizijska trditev, da razlogi v nadaljevanju niso navedeni. Res niso navedeni izrecno, so pa smiselno. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje namreč izhaja, da je prvi toženec nasproti tožnikoma od 1. 9. 2015 dalje prevzemnik v smislu prvega odstavka 75. člena ZDR-1, zato jima pogodba o zaposlitvi 31. 8. 2015 ni mogla prenehati. Ali je to stališče pravilno, je stvar pravilne uporabe materialnega prava. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da v okoliščinah spornega primera ni mogoče upoštevati določb 75. člena ZDR-1 in Direktive sveta 2001/23/ES, pa je pojasnilo, da so podani pogoji za prenos dejavnosti (9. in 10. točka obrazložitve). Podrobneje pa je na to vprašanje odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se je sodišče druge stopnje lahko le sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje, ne da bi jih ponavljalo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta imela prvi tožnik in druga tožnica z drugo toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas – prvi na delovnem mestu kuhar – picopek, druga na delovnem mestu pomoč v strežbi in kuhinji. Drugi toženec in tretja toženka sta 30. 6. 2014 sklenila pogodbo o najemu gostinskega lokala (Pizzerije A.). Druga toženka je tožnika s 30. 6. 2014 odjavila iz zavarovanja, tretja toženka pa ju je s 1. 7. 2014 prijavila v matično evidenco; nove pogodbe o zaposlitvi niso bile sklenjene; z delom sta nadaljevala pri tretji toženki. Tretja toženka je 28. 2. 2015 odpovedala pogodbo o najemu gostinskega lokala (imela je s pogodbo dogovorjen šestmesečni odpovedni rok), druga toženka pa je odpoved najemne pogodbe sprejela 13. 3. 2015. Dne 8. 6. 2015 je bila med drugim in prvim tožencem kot novim najemnikom sklenjena pogodba o najemu gostinskega lokala za čas od 1. 9. 2015 dalje za obdobje treh let z možnostjo podaljšanja. Pogodba ni vsebovala dogovora glede prevzema zaposlenih delavcev. Tretja toženka je oba tožnika 5. 8. 2015 obvestila, da ju bo z 31. 8. 2015 odjavila iz zavarovanj, kar je tudi storila in obvestilu dodala navedbo, da ju bo s 1. 9. 2015 ponovno zaposlil lastnik (drugi toženec) oziroma novi najemnik (prvi toženec).

9. Do 31. 8. 2015 sta bila tožnika zaposlena pri tretji toženki, ki ju je s tem dnem odjavila iz zavarovanj. V primeru spremembe delodajalca mora prejšnji delodajalec delavce odjaviti iz zavarovanj, pri čemer pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati, ampak se nadaljuje pri novem delodajalcu prevzemniku (ki ju je dolžan prijaviti v zavarovanje). Glede na to, da bi bil prvi toženec lahko nosilec pravic in obveznosti iz naslova prenosa šele od 1. 9. 2015 dalje (in je sodišče s tem dnem tudi ugotovilo obstoj delovnega razmerja obeh tožnikov pri prvem tožencu), se odločitev sodišča glede nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 8. 2015 nanj ne nanaša in zanj tudi nima nobenih posledic. To pomeni, da za vložitev revizije zoper ta del odločitve nima pravnega interesa. Zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu (glede odločitve sodišča druge stopnje v zvezi s točko I/1 in II/1 sodbe sodišča prve stopnje) zavrglo.

10. Med strankama (tožnikoma in prvim tožencem) je sporen obstoj delovnega razmerja po 1. 9. 2015, ko med drugim tožencem in tretjo toženko ni bilo nobenega razmerja več. Glede razmerja med drugim in prvim tožencem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s 1. 9. 2015 prišlo do začasnega prenosa podjetja, ko je z opravljanjem gostinske dejavnosti v prostorih obstoječega gostinskega lokala Pizzerija A. po prenehanju veljavnosti najemne pogodbe med drugim tožencem in tretjo toženko nadaljeval prvi toženec. Gostinska dejavnost se je v istih prostorih z istimi delovnimi sredstvi nadaljevala brez prekinitve pri prvem tožencu. Zato je presodilo, da sta tožnika po zakonu prešla k prvemu tožencu potem, ko ju je tretja toženka odjavila iz zavarovanj, saj so po prenehanju veljavnosti sklenjene najemne pogodbe med drugim tožencem in tretjo toženko pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij tožnikov prešle na prvega toženca kot novega prevzemnika. Ta bi moral nadaljevati z zagotavljanjem pravic in obveznosti iz delovnega razmerja tožnikoma.

11. Sodišči sta pravilno razlagali določbo prvega odstavka 75. člena ZDR-1 o pravnem prenosu podjetja oziroma dela podjetja. Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo po prvem odstavku 75. člena ZDR-1 pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Določbe ZDR-1 o spremembi delodajalca je treba razlagati ob upoštevanju Direktive sveta 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), pa tudi obsežne sodne prakse Sodišča evropske unije (SEU), ki je nastala v zvezi z njeno uporabo. Dejstvo, da gre pri tožencih za samostojne podjetnike, na to ne vpliva. Samostojni podjetnik ima v sistemu gospodarskih subjektov enake značilnosti kot drugi gospodarski subjekti, v delovnem pravu pa kot delodajalec enake obveznosti do svojih zaposlenih, kot delodajalci, ki so pravne osebe. Po 2. členu Direktive je (a) "odsvojitelj" vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu člena 1(1) preneha biti delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata; in (b) "pridobitelj" vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu člena 1(1) postane delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata. Glede na to, da se je v spornem primeru med toženci prenašal gostinski lokal (kar nedvomno je gospodarska enota, ki je ves čas ohranjala svojo entiteto), in da sta bila tožnika zaposlena v tem lokalu, je bilo treba v smislu Direktive varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo. Že iz starejših odločb SEU o uporabi navedene Direktive izhaja, da je bistveno pri prenosu podjetja vprašanje, ali se prenese gospodarska enota, ki ohrani svojo identiteto (oziroma entiteto), oziroma ali gre za prenos organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je v gostinskem lokalu, ki je bil predmet najema, opravljala po pogodbenem prevzemu tretje toženke enaka dejavnost, z istimi delovnimi sredstvi in predmeti, celo v enakem delovnem času, ob enakih pogojih dela in z istimi delavci, kot prej pri drugem tožencu. Tudi po pogodbenem prevzemu gostinskega lokala s strani prvega toženca se je v njem izvajala enaka dejavnost, v istih prostorih, v enakem delovnem času, z isto opremo in pohištvom – z najemno pogodbo je bilo dogovorjeno, da se prvemu tožencu da v najem celotna obratovalnica Pizzerija in restavracija A. z vsem potrebnim inventarjem, da prvi toženec ne sme spremeniti imena obratovalnice in da mora od drugega toženca dobiti soglasje za vsako večjo spremembo jedilnega lista, normativov pri pripravi hrane, cenika pijač, opreme lokala in delovnega časa. Prvi toženec ni prevzel zaposlenih, temveč je delo nadaljeval le z eno delavko od treh zaposlenih. Na podlagi navedenih okoliščin je sodišče pravilno presodilo, da je prišlo do prenosa podjetja oziroma dela podjetja (gostinskega lokala) in da je zato treba uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 oziroma Direktive1. Do prenosa je prišlo med tretjo toženko in prvim tožencem, saj okoliščina, da med njima ni bilo neposredne pogodbe, ne izključuje prenosa v smislu Direktive2. Takšen prenos – od prenosnika na novega prevzemnika – v primeru začasnega prenosa (kakršen je bil prenos na podlagi najemne pogodbe s časovno omejitvijo) predvideva tudi osmi odstavek 75. člena ZDR-1, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev. Da gre za prenos v smislu Direktive tudi v primeru najemnih pogodb, na podlagi katerih z enako dejavnostjo v poslovnih prostorih, ki so predmet najemne pogodbe, nadaljuje najemnik, je Vrhovno sodišče že odločilo v več identičnih zadevah3.

13. Če delodajalec prenosnik (drugi toženec) začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika (tretja toženka), preidejo po določbi osmega odstavka 75. člena ZDR-1 pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij delavcev, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla ponovno za delodajalca prenosnika (torej lahko od tretje toženke na drugega toženca) ali na delodajalca novega prevzemnika (v tem primeru na prvega toženca). Tretja toženka je bila na podlagi najemne pogodbe delodajalec prevzemnik do 31. 8. 2015. Ker je drugi toženec s prvim tožencem sklenil novo najemno pogodbo s 1. 9. 2015, po začasnem prenosu med drugim tožencem in tretjo toženko pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij niso ponovno prešle na delodajalca prenosnika (v tem primeru na drugega toženca), ampak direktno na novega prevzemnika, to je prvega toženca. V tem primeru prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem, brez pravice, da bi sam izbral, ali in s katerim delavcem bo nadaljeval delovno razmerje4.

14. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno presodili, da je med tretjo toženko in prvim tožencem prišlo do pravnega prenosa podjetja oziroma dela podjetja, zaradi česar je prvi toženec v razmerju do delavcev tretje toženke s 1. 9. 2015 postal prevzemnik. Prvi toženec bi bil razbremenjen obveznosti, ki izhajajo iz prenosa le v primeru, če bi delavca prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku odklonila, saj bi jima v tem primeru lahko delodajalec prenosnik (tretja toženka) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (sedmi odstavek 75. člena ZDR-1). Prvi toženec je šele v vlogi z dne 26. 5. 2016 navedel, naj se navedbe drugega toženca, ki jih je ta podal v 5. točki vloge z dne 18. 2. 2016, štejejo tudi za njegovo trditveno podlago5, ni pa navajal, da sta tožnika delo tudi pri njej odklonila. V pritožbi pa je, enako kot v reviziji, okoliščine, ki naj bi kazale na odklonitev prehoda, navajal v povsem drugem kontekstu (v zvezi z domnevno nezakonitostjo prenehanja pogodb o zaposlitvi z dnem 31. 8. 2015). Zato se revizijsko sodišče do teh okoliščin (ki bi lahko vplivale na obveznosti prvega toženca, če bi bile v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevane in dokazane), ne opredeljuje.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Prvi toženec je na podlagi prvega odstavka 154. člena dolžan povrniti tožnikoma stroške odgovora na revizijo v znesku 282,74 EUR (450 točk za odgovor, 45 točk za zastopanje dveh strank, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV).

-------------------------------
1 V podobnem primeru Daddy's Dance Hall (C- 324/86) je SEU odločilo, da je tudi v primeru takšnega prenosa treba uporabiti Direktivo.
2 Glej zadevo C- 51/00 (Temco) in združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 (Mercks in Neuhuys).
3 Glej sodbo VS RS VIII Ips 431/2008 z dne 9. 11. 2010 in druge.
4 Glej sodbo VS RS VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009 in druge.
5 Drugi toženec je navajal, da se tožnika na delo 1. 9. 2015 pri njem nista zglasila, ker je lokal že prevzel prvi toženec, opozoril pa je tudi na posledice odklonitve dela delavcev pri delodajalcu prevzemniku.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 75, 75/1, 75/7, 75/8

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov - člen 2
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NTI3