<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 107/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.107.2016

Evidenčna številka:VS00008885
Datum odločbe:14.12.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 1149/2015
Datum odločbe II.stopnje:02.09.2015
Senat:Anton Frantar (preds.), Vladimir Horvat (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternel, Jan Zobec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:zastopanje po odvetniku - prenos pooblastila - zastopanje po substitutu - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - nova dejstva in dokazi - prekluzija - opozorilo na posledice zamude roka - mandatna pogodba - povrnitev škode - odgovornost odvetnika - odgovornost substituta - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - dopuščena revizija

Jedro

Ob specialnih določbah 11. in 16. člena Zakona o odvetništvu, na katera se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, je predstavljal procesno podlago za odgovornost substituta tudi že v času spornega prvega naroka za glavno obravnavo v drugi pravdi veljavni ZPP (z vključeno novelo ZZP-B), ki je v 4. točki prvega odstavka 94. člena omogočal prenos pooblastil iz pooblaščenega odvetnika na drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja, s čimer je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje med pooblastiteljem (pravdno stranko) in odvetnikom substitutom, ter posledično tudi njegovo neposredno odškodninsko odgovornost v razmerju do pooblastitelja. Materialno pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost odvetniškega substituta pa smiselno izhaja iz določbe 770. člena OZ, ki prevzemniku izvršitve naročila dopušča prenos izvršitve naročila na drugo osebo, torej zamenjavo osebe, ki je dolžna izvršiti obveznost iz naročila.

Sodišče je v okviru materialnopravnega vodstva tožniku podelilo pravico do še ene pripravljalne vloge, v kateri bi lahko še pravočasno predlagal tudi dokaz s postavitvijo izvedenca, s čimer ga je nujno tudi odvezalo dolžnosti podajanja novih navedb in dokazov na samem naroku, s katerimi bi že kar tedaj odgovoril na nasprotnikovo pripravljalno vlogo. Na veljavnost takšnega procesnega ukrepanja sodišča ni vplivalo dejstvo, da ni dalo konkretnih navodil oziroma usmerjenih napotkov, v kakšni smeri naj tožnik v vlogi dopolni svoje navedbe in dokazne predloge, kot nasprotno zmotno meni revident. Obseg trditev in dokazov, ki jih je v svoji nadaljnji vlogi lahko še navedel oz. predlagal tožnik, je bil ob molku sodišča zamejen najmanj s ponudbo novih trditev in dokaznih predlogov v vlogi nasprotne stranke, predloženi na prvem naroku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od prvo tožene stranke plačilo zneska 2.613,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je drugo tožena stranka odvetnik A. A. dolžan plačati tožniku enak znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da plača prvo toženi stranki 30,00 EUR pravdnih stroškov, drugo toženi stranki pa 327,50 EUR pravdnih stroškov, v obeh primerih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom VS RS II DoR 326/2015 z dne 28. 1. 2016, in sicer glede treh vprašanj: Kdaj za stranko nastopi prekluzija, navajanje novih dejstev in dokazov, če ji sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo da možnost pisnega odgovora na navedbe nasprotne stranke brez posebnega opozorila; kdo je stranki odškodninsko odgovoren za odvetnikovo neskrbno ravnanje v primeru odvetniške substitucije, in ali opustitev dokaznega predloga (na prvem naroku za glavno obravnavo) v konkretnem primeru predstavlja odvetnikovo protipravno ravnanje?

4. V dopuščeni reviziji tožnik predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe in sklepa višjega sodišča tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku tožnika, ter odloči o stroških postopka tako, da sta dolžni toženi stranki plačati tožeči stranki stroške postopka v 15. dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Terja tudi povrnitev stroškov predloga za revizijo in stroške revizije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da se reviziji ugodi ter omenjene sodbo in sklep višjega sodišča ter sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponoven postopek, ter odloči, da so stroški pritožbe, postopka za dopustitev revizije in stroški revizije nadaljnji stroški postopka. Podredno še predlaga, da se reviziji ugodi in sodba ter sklep sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavijo ter vrne zadevo drugostopenjskemu sodišču v ponoven postopek, ter odloči, da so stroški postopka za dopustitev revizije in stroški revizije nadaljnji stroški postopka. Glede vprašanja, kdaj za stranko nastopi prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov, če ji sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo da možnost pisnega odgovora na navedbe nasprotne stranke brez posebnega opozorila, poudarja, da sta odločilni vsebina in pomen prvega naroka. Sodišče druge stopnje je prišlo v nasprotje z lastnim naziranjem, da ima tožnik pravico na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Spregledalo je, da ima tožnik na prvem naroku pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Zato je zgrešeno stališče, da je sodišče s tem, ko je tožniku dovolilo, da se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke iz vloge, ki jo je prejel na naroku, v dodatnem 15-dnevnem roku, jasno začrtalo, glede katerih dejstev in dokazov tožnik z zaključkom prvega naroka ne bo prekludiran, ter da posebna opozorila in konkretizacija, o čem naj se tožnik izjavi, niso bila potrebna. S tem je prekršeno pravilo, da tožnik najkasneje na prvem naroku navede vsa dejstva in ponudi vse dokaze. Na to ne more v konkretnem primeru vplivati niti vabilo na prvi narok, v katerem naj bi bil tožnik opozorjen na pravilo o prekluziji, saj je sodišče druge stopnje spregledalo, da na prvem naroku tožniku možnost, da navaja nova dejstva in nove dokaze, ni bila dana. Če sodišče ne bi te možnosti tožniku omogočilo v naslednjem razpisanem naroku, bi ga moralo hkrati s pozivom na odgovor jasno opozoriti, da novih dejstev in novih dokazov ne more podati niti v zvezi s svojimi navedbami. Sodišče vloge nasprotne stranke, ki jo je vložila na naroku, ni prebralo, zaradi česar ni moglo izdati konkretiziranega in usmerjenega poziva. Gre za zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Tožniku je odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem in podajanja novih dokazov v zvezi z lastnimi navedbami v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Ta pravica mu je bila dana šele na naroku dne 5. 7. 2004 ne glede na to, kateri po vrsti je bil. Enako velja tudi za presojo položaja tožene stranke, kateri se je prav tako odvzela pravica, da bi na naroku dne 5. 7. 2004 lahko podala dejstva in dokaze, kot to določa prvi odstavek 286. člena ZPP. Sklicuje se na sklep VS RS II Ips 23/2012 z dne 22. 1. 2013, kjer je zavzeto stališče, da je z dopustitvijo vložitve vloge implicirano, da v pozivu navedenih navedb in dokazov stranka pred tem brez svoje krivde ni mogla podati in jih tudi ne more podati takoj na naroku. Če pa jih bo podala v postavljenem roku, zato ne bo prekludirana. Tak poziv mora biti konkretiziran in usmerjen, pri čemer je to odvisno od okoliščin posameznega primera. Poziv lahko pripravi le sodnik, ki je vloge strank lahko preučil. V spornem primeru pa pritožbeno sodišče ni ugotavljalo ali je poziv na odgovor na vlogo nasprotne stranke sodnik izdal šele, potem ko je prejeto vlogo na naroku proučil. Takšno stališče je materialno pravno zmotno. Sodišče se ni opredelilo do vsebine začrtanosti poziva sodišča. Zato je sodba tudi neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče tudi zaide v nasprotje, ko ob ugotovitvi, da je sodišče v pozivu tožniku jasno začrtalo, glede katerih dejstev in dokazov ne bo prekludiran, sprejelo zaključek, da posebno opozorilo in dodatna konkretizacija ni bila potrebna. Samovoljno in arbitrarno je odstopilo od sodne prakse in tako prekršilo revidentovo ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic. Glede vprašanja, kdo je stranki odgovoren za odvetnikovo neskrbno ravnanje v primeru odvetniške substitucije, se sklicuje na nesporne ugotovitve, da je odvetnico B. B. na naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2004 zastopal drugotoženec kot substitut. Substitut pa je neposredni zastopnik stranke, v imenu katere opravlja pravdna dejanja, in ne odvetnika, ki je nanj prenesel pooblastilo. Zato ima brez omejitev vse pravice pravdnega pooblaščenca. Upoštevaje trditev revidenta, da je komuniciral ves čas z drugotožencem, bi moralo sodišče iz substitucijskega pooblastila ugotoviti dejansko stanje v obsegu pooblastila, ki ga je dala odvetnica drugotožencu. Ker je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Zato ni mogoče presoditi nobenega nadaljnjega zaključka sodišča, kot npr. da je bil drugotoženec dolžan odvetnici vlogo na naroku dne 19. 5. 2004 le izročiti, da je ni bil dolžan poučiti in da je kot subsitut ni bil dolžan opozoriti, da dokaz z izvedencem na prvem naroku ni bil predlagan in da ga je treba predlagati v 15. dneh. Substitucijsko pooblastilo obsega tudi skrbnost poročanja pooblastitelju, kar je bilo prav tako zanemarjeno v sodbi in se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo dejansko stanje. V zvezi z ravnanji in dejanji drugotoženca po naroku z dne 19. 5. 2004 in v zvezi s trditvami revidenta, da je drugotoženec sestavljal pripravljalno vlogo z dne 17. 5. 2004, je revident predlagal tudi zaslišanje odvetnice, ki bi izpovedovala, kdo in v kakšni vlogi je sestavljal vlogo, pa je sodišče ta dokaz zavrnilo in je zato ostalo dejansko stanje neugotovljeno oziroma nepopolno ugotovljeno. Obstoji velika verjetnost oziroma gotovost, da je bil drugotoženec kot substitut pri tožnikovi zadevi pooblaščen v večjem obsegu kot le za zastopanje na naroku 19. 5. 2004. Za zaključek, da je pritožnik razen na naroku dne 19. 5. 2004 deloval kot personalni substrat, ni podlage niti v trditvah niti v dokazih in listinah v spisu. Zato so zaključki sodišča v tem delu protispisni in gre za absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da je pripravljalno vlogo podpisala odvetnica, vendar bi bilo treba ugotoviti, ali jo je sestavljal drugotoženec in če jo je, ali jo je sestavljal kot odvetnik substitut ali kot pri odvetnici zaposlena oseba. Ob zavrnitvi izvedbe tega dokaza in že opisanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je ostalo dejansko stanje o vlogi in odgovornosti drugotoženca v času po prvem naroku za glavno obravnavo nepopolno in napačno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Protispisne so tudi ugotovitve pritožbenega sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje odvetnice, češ da nobena od pravdnih strank med postopkom ni trdila, da je tožnika zastopal drugotoženec kot substitut tudi po opravljenem naroku. Gre ponovno za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V drugi pripravljalni vlogi z dne 28. 7. 2012 se je revident izrecno opredelil do ugovorov toženih strank, zlasti glede obsega substitucijskega pooblastila, in trdil, da je to trajalo do 5. 7. 2004 in v zvezi s to trditvijo konkretizirano predlagal dokaz za zaslišanje odvetnice na naroku dne 15. 10. 2014. To dejstvo izhaja tudi iz trditev, da je revident ves čas postopka komuniciral z drugotožencem, kar je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. Iz navedb drugotoženca iz njegovega odgovora na tožbo izhaja, da je kot substitut nastopal tudi po zaključku prvega naroka do prevzema pooblastila dne 5. 7. 2004. Sodišče druge stopnje se tudi ni izrecno opredelilo do pritožbenih razlogov v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na opredelitev drugega toženca kot namestnika mandatarke in se zato tudi ni opredelilo do pavšalne odgovornosti substituta nasploh. Skliceval se je tudi na sodno prakso VS RS III Ips 13/2005 z dne 22. 3. 2005, iz katere izhaja, da je v primeru substitucije, odvetnik substitut odgovoren stranki. Sodbe tudi zato ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede obdobja med 20. 5. 2004 in 5. 7. 2004, ko je drugotoženec kot odvetnik prevzel zastopanje revidenta, je sodišče druge stopnje v 22. točki sodbe izkrivilo razloge prvostopenjskega sodišča iz 21. točke prvostopenjske sodbe. Napačno je presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni oprlo odločitve o zavrnitvi na ugotovitev, da je drugotoženec v času po opravljenem naroku do 5. 7. 2004 imel položaj personalnega substrata. Posledično je napačno ocenilo, da trditvena podlaga ni bila prekoračena in zato ni presojalo uveljavljenega pritožbenega razloga, da za te zaključke prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage niti v trditvah niti v dokazih (npr. zaposlitev drugotoženca pri odvetnici B.B.). Napačen je tudi zaključek, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje odvetnice, s čimer bi dokazal položaj drugotoženca v navedenem obdobju, in dejstvo, kdo je sestavljal vlogo. Stališče glede personalnega substrata je tudi materialnopravno zmotno. Noben predpis tega pojma ne pozna. O neposredni odgovornosti substituta se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 13/2005 z dne 22. 3. 2005. Sklicuje se tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1870/2010 z dne 23. 9. 2010. Ker se nobeno od sodišč ni ukvarjalo z vprašanjem odškodninske odgovornosti v primeru odvetniške substitucije, je nadalje zmotno uporabljeno materialno pravo in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno; kršena so pravila postopka in neutemeljeno zavrnjen tudi omenjeni dokazni predlog. Tožbeni zahtevek na uporabnino mora stranka utemeljiti že v tožbi oziroma najkasneje na prvem naroku, pri čemer je dolžnost strokovnjaka - odvetnika, da pozna dokazna sredstva, s katerimi je moral utemeljiti zahtevek. Predlaganje tega dokaza je nujen sestavni del sklepčne tožbe, pa čeprav se kasneje lahko izkaže, da ni potreben. Glede vprašanja, ali opustitev dokaznega predloga na prvem naroku za glavno obravnavo v konkretnem primeru predstavlja odvetnikovo protipravno ravnanje, poudarja, da s stališčem, da je bil prvi narok za glavno obravnavo končan, zaide sodišče samo s seboj v nasprotje v zvezi z vprašanjem skrbnega ravnanja drugotoženca na naroku. Spregledano je, da bi kot prava uka stranka in kot strokovnjak predlagane dokaze z izvedencem za ugotovitev višine uporabnine lahko celo kasneje brez škode do konca glavne obravnave umaknil. Tega ni storil in ob ugotovitvi, da je bil navedeni narok zaključen, ni bila razpoznavna opustitev skrbnega ravnanja, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava ter posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se je nadalje sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje ter dodalo, da bi bila zahteva, da bi moral odvetnik dokaze predlagati iz previdnosti, pretirana, s čimer ponovno zaide v lastno nasprotje. V 13. točki navede, da je bil tožnik v vabilu za prvi narok opozorjen na pravilo o prekluziji oziroma na vsebino 286. člena ZPP. Vedel je torej, da mora najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, utemeljiti predloge in ponuditi dokaze. Pri presoji pritožbenega razloga, s katerim je revident izpodbijal ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s protipravnostjo ravnanja drugotoženca na prvem naroku, pa je sodišče druge stopnje svoje lastno naziranje glede zakonskega pravila spregledalo in opustitve, ko na naroku ni predlagal dokaza s postavitvijo izvedenca, ni spoznalo kot protipravno ravnanje. Tudi ni pojasnilo stališča, da je takšna zahteva pretirana in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odgovornost substituta je treba presojati kot odgovornost odvetnika in uporabiti enaka pravila, kot velja za presojo protipravnosti ravnanja odvetnika; v zvezi s tem obstoji enotna sodna praksa. Treba je uporabiti pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo mandatno pogodbo, po kateri je obveznost, ki jo prevzame odvetnik, obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata. Stališče, da je odvetnik zadostil potrebni skrbnosti z izročitvijo zapisnika in vloge, je materialnopravno zmotno. Sodišči tudi nista opredelili pojma "dolžnosti poročanja". Da je z izročitvijo zapisnika in vloge drugotoženec ravnal s skrbnostjo strokovnjaka in v interesu stranke, bi bilo mogoče zaključiti le, če bi zapisnik z naroka z dne 19. 5. 2004 vseboval usmerjen in konkretiziran poziv ter opozorilo na prekluzije. Sodbi zato v zvezi s protipravnostjo ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z dopuščenim vprašanjem, kdo je stranki odškodninsko odgovoren za odvetnikovo neskrbno ravnanje v primeru odvetniške substitucije, torej ali namesto odvetnika oziroma poleg njega naročitelju (pravdni stranki oziroma pooblastitelju) sploh odgovarja (tudi) odvetnik - substitut? Negativen odgovor na to vprašanje bi odpravil potrebo po odgovorih na naslednja. To vprašanje pa je bilo v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje rešeno pravilno. Ob specialnih določbah 11. in 16. člena Zakona o odvetništvu, na katera se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, je predstavljal procesno podlago za odgovornost substituta tudi že v času spornega prvega naroka za glavno obravnavo v drugi pravdi veljavni ZPP (z vključeno novelo ZZP-B)2, ki je v 4. točki prvega odstavka 94. člena omogočal prenos pooblastil iz pooblaščenega odvetnika na drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja, s čimer je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje med pooblastiteljem (pravdno stranko) in odvetnikom substitutom, ter posledično tudi njegovo neposredno odškodninsko odgovornost v razmerju do pooblastitelja.3 Materialno pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost odvetniškega substituta pa smiselno izhaja iz določbe 770. člena OZ, ki prevzemniku izvršitve naročila dopušča prenos izvršitve naročila na drugo osebo, torej zamenjavo osebe, ki je dolžna izvršiti obveznost iz naročila. Če mu je naročitelj takšen prenos dovolil (kot v spornem primeru), je prevzemnik naročila odgovoren samo za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dal (tretji odstavek cit. člena). Le v drugih primerih je odgovoren za delo namestnika, kot tudi za naključno uničenje ali poškodbo stvari pri njem (četrti odstavek istega člena). Peti odstavek istega člena pa določa, da naročitelj lahko v vsakem primeru zahteva neposredno od namestnika, da izpolni obveznost iz naročila. Opisani zakonski kompleks narekujejo vsakemu odvetniku (torej tudi substitutu) izpolnitev zastopanja na ravni postrožene - skrbnosti dobrega strokovnjaka in posledično odškodninsko odgovornost, če takšne skrbnosti ne izpolni. Ni torej dvoma, da v spornem primeru lahko drugotoženec kot substitut načelno odgovarja tožniku, vendar pa le v okviru substitucijskih pooblastil, ki so bile po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (peti odstavek 370. člena ZPP), omejene le na zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato se presoja skrbnosti (pravilnosti) njegovega ravnanja ne more nanašati tudi na v reviziji še izpostavljena druga odvetniška opravila - sestavo tožbe, v kateri bi moral po stališču revidenta celo kar drugotoženec že predlagati dokaz s postavitvijo izvedenca za izračun višine uporabnine, podučevanja odvetnice glede vsebine vloge, ki jo je na prvem naroku prejel od tožniku nasprotne stranke ter sestave prve pripravljalne vloge, s katero je odvetnica nato odgovarjala na navedbe iz omenjene pripravljalne vloge nasprotne stranke.

8. Tudi na naslednje dopuščeno vprašanje - ali opustitev dokaznega predloga na prvem naroku za glavno obravnavo v konkretnem primeru predstavlja odvetnikovo (substitutovo - drugotoženčevo) protipravno ravnanje, je v izpodbijani sodbi pravilno odgovorjeno. V obravnavani drugi pravdi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je treba tožniku podeliti dodatni rok za pripravljalno vlogo, v katerem bo lahko odgovoril na nova zatrjevana dejstva in predlagane dokaze iz pripravljalne vloge nasprotne stranke, ki jo je prejel šele na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče je tam v okviru materialnopravnega vodstva tožniku podelilo pravico do še ene pripravljalne vloge, v kateri bi lahko še pravočasno predlagal tudi dokaz s postavitvijo izvedenca, s čimer ga je nujno tudi odvezalo dolžnosti podajanja novih navedb in dokazov na samem naroku, s katerimi bi že kar tedaj odgovoril na nasprotnikovo pripravljalno vlogo. Na veljavnost takšnega procesnega ukrepanja sodišča ni vplivalo dejstvo, da ni dalo konkretnih navodil oziroma usmerjenih napotkov, v kakšni smeri naj tožnik v vlogi dopolni svoje navedbe in dokazne predloge, kot nasprotno zmotno meni revident. Obseg trditev in dokazov, ki jih je v svoji nadaljnji vlogi lahko še navedel oz. predlagal tožnik, je bil ob molku sodišča zamejen najmanj s ponudbo novih trditev in dokaznih predlogov v vlogi nasprotne stranke, predloženi na prvem naroku. Bistveno je torej, da drugotoženec ni bil dolžan že na prvem naroku predlagati spornega dokaza s postavitvijo izvedenca; takšno opustitev oziroma pasivnost mu je dopuščalo prav omenjeno procesno ravnanje sodišča v omenjeni pravdi, ki je ta dokazni predlog implicite uvrstilo med tiste, katere je tožnik upoštevaje šele na prvem naroku nastalo spornost višine tožbenega zahtevka lahko ponudil tudi še kasneje po njegovem zaključku (drugi odstavek 285. člena tedaj veljavnega ZPP). Ravnanj oziroma opustitev drugotoženca, potem ko je šele na drugem naroku za glavno obravnavo samostojno prevzel zastopanje tožnika, pa revizija ne problematizira.

9. Ob povedanem ni treba odgovoriti na tretje dopuščeno vprašanje, kdaj je za stranko nastopila prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov, če ji sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo da možnost pisnega odgovora na navedbe nasprotne stranke brez posebnega opozorila - torej ali že s potekom roka za vložitev vloge ali še kasneje? Za to pravdo pomembni revizijski očitki se nanašajo le na presojo pravilnosti ravnanja drugotoženca kot substituta, torej le na njegovo zastopanje na prvem naroku in ne tudi kasneje, torej tudi ne na čas teka sodnega roka za vložitev prve pripravljalne vloge oziroma njegovega preteka.

10. Prav tako se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do tistih obširnih revizijskih očitkov, procesne in materialnopravne narave, ki presegajo obseg dopuščenih vprašanj (drugi odstavek 371. člena ZPP).

11. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

-------------------------------
1 Uradni list RS št. 73/07, uradno prečiščeno besedilo 45/08.
2 Uradni list RS št. 2/04.
3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 13/2005 z dne 22. 3. 2005.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 94, 94/1-4, 285, 285/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 770
Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 11, 16
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MDA0