<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sklep I Kp 33642/2014-190
ECLI:SI:VSRS:2015:I.KP.33642.2014.190

Evidenčna številka:VS2007461
Datum odločbe:11.05.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sklep VSC I Kp 33642/2014
Senat:Maja Tratnik (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Damijan Florjančič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - objektivni pogoj za izrek varnostnega ukrepa

Jedro

Izrekanje vseh varnostnih ukrepov se izrecno veže na načelo sorazmernosti, ki igra pri varnostnih ukrepih podobno omejevalno vlogo, kot jo ima krivda pri kaznih. Takšne ukrepe je dopustno izrekati le za najhujša kazniva dejanja, kar pomeni, da je zakonski pogoj „za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora“ mogoče razumeti le kot zakonski minimum.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženemu D. G. pripor odpravi.

Obrazložitev

A.

1. S sklepom Okrajnega sodišča v Celju I K 33642/2014 z dne 6. 11. 2014 je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po členu 70a. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi storitve dejanja, ki je vsebovalo vse objektivne znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 v neprištevnem stanju. Ker je bil na strani obdolženca podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče podaljšalo pripor do nastopa izrečenega varnostnega ukrepa, pri čemer se pripor izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelek za psihiatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Pritožbeno sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje o izreku varnostnega ukrepa zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo prvostopenjski sklep, z izpodbijanim sklepom pa je ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženca še podani.

2. Zoper ugotovitveni sklep o obstoju pripornih razlogov (tretji odstavek 394. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 491. člena ZKP) se je pritožil obdolženčev zagovornik in v pritožbi navajal, da je bilo v konkretni kazenski zadevi kršeno načelo ne bis in idem in da je obdolženec v priporu že pol leta, čeprav postopek sploh ne bi smel biti začet, kaj šele da bi v njem preživel pol leta. Prav tako ni podan priporni razlog, saj je šlo v vseh primerih le za grožnje, ki jih kljub večletnemu izrekanju še ni nikdar uresničil, kršen pa je tudi neogiben pogoj za odreditev pripora, to je pogoj sorazmernosti. Gre za zlorabo kazenskega postopka in instituta pripora, kar pa nikakor ni dopustno.

B.

3. Po določbi prvega odstavka 70a. člena KZ-1B je izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mogoče izreči storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je zanj predpisana kazen najmanj enega leta zapora, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je táko nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. Iz uvodnih pojasnil h Kazenskemu zakoniku z novelama KZ-1A in KZ-1B izhaja, da se izrekanje vseh varnostnih ukrepov izrecno veže na načelo sorazmernosti, ki igra pri varnostnih ukrepih podobno omejevalno vlogo, kot jo ima krivda pri kaznih. Takšne ukrepe je torej dopustno izrekati le za najhujša kazniva dejanja, kar pomeni, da je zakonski pogoj „za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora“ mogoče razumeti le kot zakonski minimum(1).

4. V konkretni kazenski zadevi je sodišče izreklo varnostni ukrep obdolženemu D. G. za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej za dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora do dveh let. To pomeni, da je storilcu takšnega kaznivega dejanja mogoče izreči kazen zapora od enega meseca (saj ni predpisanega zakonskega minimuma) do dveh let. Za takšna dejanja, pa kot je bilo že pojasnjeno, varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja ni mogoče izrekati. Navedeno pomeni, da za odreditev oziroma podaljšanje pripora ni podana temeljna predpostavka, to je storitev kaznivega dejanja, zaradi katerega se lahko neprištevni storilec kazensko preganja (oziroma se mu izreka varnostni ukrep). Če zaradi ugotovitve neprištevnosti v času storitve kaznivega dejanja ni več pogojev za nadaljnji postopek, je popolnoma jasno, da tudi ni več podlage za odreditev oziroma podaljševanje pripora. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pripor odpravilo.

----

(1) Glej sodbo VS RS I Ips 30095/2010 z dne 11. 12. 2014.


Zveza:

ZKP člen 372, 372-5. KZ-1 člen 70a, 70a/1.
Datum zadnje spremembe:
29.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgxMDg2