<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 767/95
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.767.95

Evidenčna številka:VS03267
Datum odločbe:25.09.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 23/95
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba - sklenitev pogodbe - soglasje volj - oblika pogodbe - neobličnost pogodbe - sankcija, če pogodba nima potrebne oblike - sestavitev listine - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika - cena če cena ni določena - določljivost cene

Jedro

V danem primeru naj bi šlo za prodajo nepremičnine, zato morajo biti po določilih 26. do 74. člena ZOR za nastanek pravnega posla sočasno podani vsi naslednji elementi: soglasje volj, dopustnost predmeta in podlage, sposobnost pogodbenih strank in po določilu prvega odstavka 67. člena ZOR tudi posebna oblika, sicer pogodba nima pravnega učinka (prvi odstavek 70. člena ZOR). V določilu 72. člena ZOR in 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90) ni predpisana samo pisna oblika, marveč se zahteva sestava listine. Zato je v danem primeru, ko tožnik ne more predložiti niti pisne pogodbe, zatrjevanje o tem, da pokojnikov podpis pogodbe ni potreben, ker je sam zapisal del pogodbe, povsem zmotno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele št. 8/1 k.o. D., ki je vpisana pri vl.št. 81 in v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z vrtom, ter je bila doslej v lasti F.D., ki je umrl 10.3.1992. Zato toženi stranki ni naložilo izstavitve za prenos lastnine v zemljiški knjigi sposobne listine in plačila pravdnih stroškov, temveč je tožeči stranki naložilo povrnitev 71.500,00 tolarjev prvotoženi stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja razloge iz 385.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga spremembo prve in druge sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku, ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta s pokojnim bratom sklenila ustno pogodbo, ki sta jo nato utrdila tudi v pisni obliki in s plačilom 30.000 nemških mark, pri čemer je bila natančna določitev cene v prenosni listini prepuščena izvedencu. Dogovorjena je bila tudi dosmrtna pravica stanovanja v prodani hiši. Zato meni, da je bila v pretežni meri izpolnjena pogodba, ki ni imela predpisane obličnosti, in da je treba uporabiti določilo 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Pri tem očita sodiščema prve in druge stopnje zmotno ugotovitev, češ da ni prišlo do sporazuma o blagu in ceni ter pojasnjuje, da je bila cena določena s sporazumom pogodbenih strank, da dokončno ceno določi izvedenec. Pogodbo je pisal tudi F. D., zato očitek, da ni podpisana, ni utemeljen. Sodiščema prve in druge stopnje očita tudi bistveno kršitev postopka, ker ugotavljata, da sta se pogodbenika pogovarjala o prodaji konkretne nepremičnine več let, v resnici pa sta sklepali pogodbo eno leto in jo v letu 1991 sklenili, le prizadevanja za podpis prenosne listine so trajala od spomladi do jeseni. Pri tem revident opisuje svoje videnje dogodkov in navaja, da je prvotožena stranka grobo posegala v dogovarjanje med bratoma in pritiskala na svojega, sedaj pokojnega moža ter na koncu tudi fizično onemogočala sklenitev pogodbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za odločitev v zadevi. Le-te sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah natančno ocenili in pojasnili razloge za odločitev. Sodišče prve stopnje, ki je izčrpno zaslišalo tožnika, je tudi pojasnilo, zakaj mu ni vsega verjelo. O tem, da sta se pogodbenika pogovarjala o prodaji sporne nepremičnine več let, je izpovedal tožnik sam na glavni obravnavi dne 24.3.1994 in sodišče druge stopnje mu je po pritožbi to izrecno napisalo, zato je revizijska trditev o sklenitvi pogodbe v enem letu v nasprotju z listinami, ki so v spisu in z dejanskim stanjem, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Ker sta sodišči prve in druge stopnje po določilu 8. člena ZPP, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odločili, katera dejstva štejeta za dokazana in vse to v obrazložitvah sodb logično, natančno in razumljivo pojasnili, revizijski očitek ni utemeljen, saj ne gre za nobeno bistveno kršitev ZPP po določilih 354. člena tega zakona. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. V danem primeru naj bi šlo za prodajo nepremičnine, zato morajo biti po določilih 26. do 74. člena ZOR za nastanek pravnega posla sočasno podani vsi naslednji elementi: soglasje volj, dopustnost predmeta in podlage, sposobnost pogodbenih strank in po določilu prvega odstavka 67. člena ZOR tudi posebna oblika, sicer pogodba nima pravnega učinka (prvi odstavek 70. člena ZOR). V določilu 72. člena ZOR in 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90) ni predpisana samo pisna oblika, marveč se zahteva sestava listine. Zato je v danem primeru, ko tožnik ne more predložiti niti pisne pogodbe, zatrjevanje o tem, da pokojnikov podpis pogodbe ni potreben, ker je sam zapisal del pogodbe, povsem zmotno.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da kupoprodajne pogodbe za nepremičnino ni in da je šlo med bratoma za dolgotrajna pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, med katerimi je tožnik celo izročil del bodoče kupnine, ki pa niso privedla do soglasja njunih volj. Pokojni F. D. je očitno odlašal s prodajo nepremičnine in se je želel ustno še bolj podrobno dogovarjati ter natančneje določiti predmet pogodbe, zlasti breme na nepremičnini (4. stran sodbe sodišče prve stopnje, ki jo na 3. strani povzema sodišče druge stopnje).

Predvsem pa med bratoma ni bilo sporazuma o ceni, saj sta se sporazumela le o tem, da jo bo določil izvedenec ustrezne stroke, ki ni niti imensko določen, niti nista določena način in čas izbire. Zato cena po določilu prvega odstavka 462. člena ZOR ni določljiva in ne more imeti pravnega učinka (Pravno mnenje sprejeto na občni seji VSRS, 22. in 23.6.1993, Poročilo VSS 1/93, str.23).

Ker torej sploh ni prišlo do sporazuma o predmetu prodaje in o ceni, tožnikove sklicevanje na 73. člen ZOR ne more biti uspešno, ker bi pretežna realizacija pogodbe lahko nadomestila le pomanjkljivost v obliki. Tako se izkaže, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili tudi materialno pravo, kar pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, niti ni podan razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke s predlogom za povrnitev revizijskih stroškov kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZOR člen 26, 67, 67/1, 70, 70/1, 72, 73, 462, 462/1. ZTLR člen 33.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NDEx