<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 62/2015
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.62.2015

Evidenčna številka:VS0018451
Datum odločbe:02.06.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1954/2014
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - odškodnina - neutemeljen odvzem prostosti - pripor - zapor - pravica do rehabilitacije in odškodnine - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine - razžalitev dobrega imena in časti - enotna odškodnina - popolna odškodnina - izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - poslovanje v preteklosti - trditveno in dokazno breme

Jedro

Odmera denarne odškodnine zaradi neupravičeno odvzete prostosti.

Izgubljeni dobiček je dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, a ga zaradi nastopa škodnega dogodka ni bilo mogoče doseči. Njegov izračun je vedno hipotetična ocena dejstva, ki ni nastopilo, podjetniku pa predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Oboji so torej tožnikovo trditveno in dokazno breme, izhodišče za njihov izračun pa obseg poslovanja, o katerem praviloma sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti. Čeprav je izgubljeni dobiček ocena hipotetičnega dejstva, o njem ni dovoljeno ugibati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v višini 2.859.336,60 EUR, in sicer:

- za pretrpljene duševne bolečine 150,00 EUR za dan protipravno odvzete prostosti oziroma skupaj 133.650,00 EUR ter 80.000,00 EUR za nadaljnje duševne bolečine,

- za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v njegovo čast in dobro ime 60.000,00 EUR,

- za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v njegovo dostojanstvo 10.000,00 EUR,

- za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti 35.000,00 EUR,

- povračilo izgube zaslužka med odvzeto prostostjo 750.000,00 EUR,

- povračilo izgube zaslužka po izpustitvi 1.625.000,00 EUR,

- povračilo škode zaradi požiga lokala 165.000,00 EUR,

- povračilo vrednosti zaseženih cigaret 624,00 EUR in vrednosti petih bankovcev po tedanjih 5.000 SIT, sedaj 62,60 EUR. Tožbo je delno umaknil, in sicer za 624,00 EUR in 62,60 EUR z obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je v umaknjenem delu postopek ustavilo, toženki pa naložilo plačilo 93.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2009 dalje, v presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek znižalo na 74.000,00 EUR, v preostalem delu pa je njeno pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

4. Revizijo vlaga tožnik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva povračilo revizijskih stroškov. Strinja se s pravno podlago, ki sta jo uporabili sodišči nižjih stopenj, nasprotuje pa njunemu stališču, da se odškodnina odmerja enotno. Kaj takega po njegovem mnenju ne izhaja iz Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ali kateregakoli drugega predpisa. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo se uporabljajo pravila odškodninskega prava, torej Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Izpostavlja primer, ko bi bil nekdo obravnavan drugače kot ostali zaporniki (npr. ustrahovan s strani drugih zapornikov), pri katerem bi to stališče izključilo odškodnino zaradi strahu. Meni, da je sodišče vezano na Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in ne na stališča, ki so se odrazila v pravnem mnenju zveznega sodišča nekdanje države. Z nasprotnim stališčem in odmero nižje odškodnine, kot mu pripada, je bilo poseženo v njegove ustavne pravice. Sodišči nižjih stopenj tudi nista upoštevali okoliščin konkretnega primera, ki po njegovi oceni utemeljujejo višjo denarno odškodnino, zlasti: posebej težak primer že v fazi njegove in ženine brutalne in v nasprotju s človekovim dostojanstvom izvedene aretacije v okviru racije v lokalu; njegovo predhodno nekaznovanost (ki je sodišče ne omeni niti z besedo, čeprav se je nanjo skliceval); sočasno aretacijo njegove žene, matere tedaj še mladoletnih otrok, ki pri starih starših nista bila deležna ustreznega varstva (bila sta večkrat lačna, v hladnem stanovanju,...), kar ga je soočilo s strahom, kaj se dogaja z njima, ne samo s strahovi, povezanimi z bivanjem v priporu oziroma zaporu (številni nasilni izgredi, pretepi med sojetniki,...); da pred priprtjem pri njem ni bila diagnosticirana Chronova bolezen, pač pa zgolj blaga oblika ulceroznega kolitisa v stanju mirovanja, v času odvzema prostosti pa je zaradi neprimerne prehrane zbolel za Chronovo boleznijo, ki je bistveno težja, v oziru česar zaključku sodišča prve stopnje, da se bolezen ni pojavila zaradi odvzema prostosti, pripisuje protispisnost, saj je v nasprotju z izvedenskim mnenjem; neustreznih razmer med prestajanjem pripora in zapora (prvotno bivanje v 3 x 2 metre veliki sobi skupaj z drugim pripornikom z WC-jem, od ostalega dela ločenim le z zaveso, pomanjkanje ustrezne prehrane, namestitev skupaj z odvisnikom, premestitev v večjo sobo, a skupaj še s tremi priporniki, kar je pomenilo še manj prostora zanj, fizični in psihični izbruhi med priporniki, šikaniranje zaradi medijsko izpostavljenega procesa); da se je njegovo psihično in fizično zdravje močno poslabšalo (izbruh Chronove bolezni, še sedaj prisotna depresivnost, opustitev številnih dejavnosti, pomanjkanje volje do življenja in podjetnosti, občutek sramu zaradi seznanjenosti okolice ob medijski izpostavljenosti primera); njegovo starost ob odvzemu in vrnitvi prostosti; propad njegovih življenjskih načrtov; odtujitev od njegove družine, s katero je bil pred tem močno povezan, pri čemer je bila prizadeta tudi njegova spolna funkcija. Tudi stališču, da ni dokazal nastanka škode iz razlogov na strani toženke, pripisuje zmotnost, saj ga je odvzem prostosti močno spremenil in ni mogel nadaljevati s svojo podjetniško dejavnostjo. Opozarja, da toženka trditve o nezmožnosti poslovanja zaradi požara ni postavila, zato sta sodišči nižjih stopenj prekoračili trditveno podlago in ravnali v nasprotju z razpravnim načelom. Pojasnjuje, da je požig lokala omenjal predvsem v zvezi z nezmožnostjo predložitve poslovnih listin o obsegu in načinu poslovanja, na njegovo dejavnost pa ni imel vpliva, ker bi lahko z dejavnostjo nadaljeval na drugi lokaciji ali pa lokal obnovil (če bi bil zdrav in ne psihično strt zaradi odvzema prostosti). Njegovo poslovanje je bilo najprej onemogočeno že zaradi odvzema prostosti, nadalje pa zaradi porušenega zdravja in negativne predstave v očeh javnosti. Opozarja, da ni bil opozorjen na pomanjkljivo trditveno podlago, iz ravnanja sodišča prve stopnje je sklepal v njeno popolnost, saj je zasliševalo priče in postavilo izvedenca. Njegova sodba je bila zanj presenečenje, tudi pritožbeno sodišče, ki kršitve ni prepoznalo, pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in mu odvzelo pravico do izjave. Argument pritožbenega sodišča, da je na pomanjkljivo trditveno podlago opozorila nasprotna stranka, ne vzdrži resne presoje, saj je sodišče prve stopnje dalo povsem drugačen vtis. Meni, da so bile izpolnjene vse predpostavke določitve odškodnine po prostem preudarku v okviru 216. člena ZPP, saj so bile poslovne listine uničene. Zaključek sodišča, da po naravi stvari listine niso v lokalu, pa je v nasprotju s podatki spisa, saj je tako iz spisa kot iz zaslišanj razvidno ravno nasprotno, in arbitraren ter v nasprotju z ustavno zagotovljeno enakostjo varstva pravic in pravice do sodnega varstva (22. in 23. člen URS). Enako velja za zaključek, da bi moralo davčne listine hraniti računovodstvo, ki je brez podlage in nejasen glede vsebine, in očitek, da je navajal le visoke prihodke, brez stroškov, če pa je navedel podatke o dobičku, v katerem so zajeti tudi stroški poslovanja. O stroških tožena stranka ni podala trditev, na njej pa je dokazno breme, katerega pravila so bila prekršena. Če je izgubljeni dobiček izračunal izvedenec, ga je mogoče izračunati, čeprav ni temeljil na davčnih listinah in poslovnih knjigah.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet revizijskega preizkusa le sodba sodišča druge stopnje. Širši razlogi v reviziji niso dovoljeni. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti. Med revizijskimi razlogi pa so tudi taki, ki zaradi slovničnih pomanjkljivosti ali tudi sicer niso razumljivi. Če bi revizijsko sodišče iskalo njihov smisel, bi jim lahko dalo pomen, ki ga prej niso imeli. S tem bi prekoračilo svoja pooblastila, hkrati pa drugo stranko prikrajšalo za možnost vsebinske obravnave, saj se o pomenu, ki ga nerazumljivi razlogi prej niso imeli, v morebitnem odgovoru na revizijo ne bi mogla izjaviti. Breme njihove nerazumljivosti zato nosi revident.

8. Že po Ustavi RS ima tisti, ki mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, med drugim tudi pravico do povračila škode (30. člen Ustave RS). Podrobneje jo urejajo tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).(1) Revident pa ima prav, da pa se pri odmeri višine odškodnine uporabljajo splošna pravila, torej določbe obligacijskega prava.

K odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

9. Duševne in telesne posledice neutemeljeno odvzete prostosti se v sodni praksi vrednotijo kot enotna oblika škode, ki zajema vso nepremoženjsko škodo, oškodovancu nastalo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti (vanjo je torej vključeno celotno tožnikovo trpljenje, ki se nanaša na odvzeto prostost). Zanjo se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere sodišče upošteva vse okoliščine primera: ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.(2) Drži, da določbe obligacijskega prava, Ustave RS ali drugega predpisa enotne odmere odškodnine ne narekujejo, je pa tudi ne prepovedujejo. Sodna praksa se enotne odmere pogosto poslužuje tudi ob posebej težkih posledicah škodnih dogodkov, ko se posamezne oblike nepremoženjske škode prepletajo in jih pravzaprav ni mogoče ločiti.(3) Takšen pristop je po oceni revizijskega sodišča na mestu tudi v primeru neutemeljeno odvzete prostosti, ko posameznih in med seboj povezanih posledic neupravičenega odvzema prostosti ni mogoče povsem jasno razmejiti. Enotna odmera odškodnine tudi ni v nasprotju z ustavno ureditvijo in s človekovimi pravicami. Tožnik zelo splošno zatrjuje njeno neustavnost zaradi spremembe političnega sistema in opozarja na primere, ko bi bil posamezen zapornik obravnavan drugače kot ostali. K slednjemu revizijsko sodišče dodaja, da bi v tem primeru odmera odškodnine temeljila na drugačnem dejanskem in pravnem izhodišču (tudi, če bi mu bila prostost utemeljeno odvzeta, bi bil lahko upravičen do odškodnine iz tega naslova), kar pa je v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki takšnih očitkov ni potrdilo (tožnikove razmere niso bile težje kot za ostale pripornike oziroma zapornike), brez pomena. Tožnikov strah med odvzemom prostosti pa bo revizijsko sodišče ovrednotilo v okviru pravične odškodnine zaradi okrnitve svobode. Samostojna denarna odškodnina za katero od preostalih oblik nepremoženjske škode, ki jo zahteva tožnik, sicer ni izključena, a jo sodišče praviloma prizna le, kadar oškodovancu zaradi trajnih posledic neutemeljeno odvzete prostosti nastane dodatna škoda.(4) To sta sodišči nižjih stopenj tožniku deloma tudi priznali, v višini 4.000,00 EUR za duševne bolečine ob zmanjšanju njegovih življenjskih aktivnosti po izpustitvi. Ne glede na to, po kakšni poti sta sodišči nižjih stopenj prišli do odmere odškodnine (enotno ali po posameznih oblikah), pa revizijsko sodišče preizkusi, ali ta ustreza oškodovančevi pravici do povračila škode po 30. členu Ustave RS in merilom iz drugega odstavka 179. člena OZ oziroma 200. člena prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).(5)

10. Revizijsko sodišče povzema odločilno dejansko stanje, na katerem sloni odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo:

- tožniku je bila prostost neutemeljeno odvzeta 891 dni (pripor in zapor);

- obtožba zoper njega za kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji je bila nazadnje pravnomočno zavrnjena;

- sprva je bil priprt z narkomanom, ki je jemal močna pomirjevala, rjovel, ponoči vstajal, v nezračni sobi veliki 3 x 2 metra, z le z zaveso ločenim straniščem, tudi pozneje je v priporu in zaporu imel premalo prostora, slabe razmere za bivanje, bil je omejen v gibanju in podobno;

- že pred priprtjem je imel blago obliko kronične vnetne črevesne bolezni, ki je bila sprva ocenjena kot ulcerozni kolitis, zadnja preiskava leta 2001 pa je nakazala v smer Chronove bolezni, bolezen se je med odvzemom prostosti nekoliko poslabšala (krvave driske in krči v trebuhu), a je ves čas ostala v blagi obliki, po izpustitvi se je povsem umirila;

- med priprtjem je bila tožniku na voljo ustrezna zdravstvena oskrba;

- tožnik je trpel duševne bolečine zaradi odvzema prostosti in imel psihične težave, doživljal je stres, bilo ga je strah sozapornikov, sram zaradi stalnih drisk ob stranišču v sobi, bil je depresiven, tesnoben, ločen od žene, ki je bila prav tako priprta, in otrok, ni imel apetita in je shujšal približno 20 kg;

- tožnikovo priprtje je bilo medijsko odmevno, poseženo je bilo v njegovo dobro ime, to se je odrazilo tudi v odzivu okolice do njegove družine, kar vse je vodilo v njegove duševne bolečine;

- po izpustitvi na prostost je tožnik manj podjeten, brezvoljen, opustil je različne športne in družabne dejavnosti, primanjkuje mu volje in energije, je zagrenjen, sram ga je in trpi, po izpustitvi je sprva jemal zdravila, ne potrebuje pa psihiatrične pomoči in je star 49 let.

11. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage, da je zaradi neutemeljenega odvzema prostosti prišlo do resne okvare tožnikovega telesnega ali duševnega zdravja in s tem propada njegove življenjske aktivnosti, kot meni sam. Ta je sicer manjša, vanjo mora vložiti več energije, ne pa propadla. Ne drži niti, da so ostala prezrta tožnikova dosedanja nekaznovanost (primerjaj razloge sodišča druge stopnje v točki 7), sočasna aretacija tožnikove žene, ki je vodila v večjo stisko zaradi ločenosti od njunih mladoletnih otrok, in poslabšanje tožnikovega zdravstvena stanja, ki ga sam imenuje izbruh Chronove bolezni. Ne glede na poimenovanje je bistveno, da je imel tožnik zdravstvene težave že prej, da se je stanje v času odvzema prostosti poslabšalo, po izpustitvi na prostost pa so težave izzvenele. Revident pozablja tudi, da je bila bolezen v času odvzema prostosti še vedno blažje oblike in da zmanjšanje njegove spolne funkcije ni bilo ugotovljeno, kot izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje, tudi ne zatrjevano, ter z opozarjanjem na nasprotno zgolj nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Če meni, da sta sodišči nižjih stopenj njegove trditve v katerikoli smeri (aretacijo, ki jo sam imenuje brutalno, zmanjšanje spolne funkcije,...) spregledali, pa bi moral v zvezi s tem konkretno in opredeljeno pojasniti, kdaj in kje je zatrjeval navedeno in kako je ravnanje sodišča vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaključku sodišč, da se bolezen ni pojavila zaradi odvzema prostosti, tudi napačno pripisuje nasprotje z izvedenskim mnenjem (protispisnost, 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Če se zatrjevana protislovnost med izvedenim dokazom in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene,(6) ki sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Prav za to pa gre v tem primeru.

12. Po oceni revizijskega sodišča se odmera v končni višini 78,56 EUR za dan neutemeljeno odvzete prostosti oziroma skupaj 70.000,00 EUR (70 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje) za prvotne posledice neutemeljeno odvzete prostosti uvršča na zgornjo mejo dosedanjih primerov, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za njeno dodatno zvišanje. Tudi revizijsko sodišče namreč ni našlo specifične okoliščine, ki bi tožnika uvrstila nad običajno priznane odškodnine.(7) Enako velja za odmero samostojne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po izpustitvi na prostost v višini 4.000,00 EUR glede na ugotovljeno, da tožnik ne potrebuje psihiatričnega zdravljenja in da njegove življenjske aktivnosti (tako telesne kot duševne) niso propadle.

K odmeri denarne odškodnine za premoženjsko škodo

13. Tožnik je zahteval tudi povračilo izgubljenega dohodka (dobička) v višini 250.000,00 EUR na leto za čas neutemeljeno odvzete prostosti in po izpustitvi na prostost za vsakega od dveh lokalov, ki bi jih sicer imel, in škodo zaradi požiga lokala B. v višini 165.000,00 EUR. Izgubljeni dobiček je dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, a ga zaradi nastopa škodnega dogodka ni bilo mogoče doseči.(8) Njegov izračun je vedno hipotetična ocena dejstva, ki ni nastopilo. Materialno trditveno in dokazno breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o izgubljenem dobičku, leži na strani tožnika. Opravljal je delo podjetnika, zato njegov izgubljeni dobiček predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi mu v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Izhodišče za njegov izračun je obseg poslovanja, o katerem praviloma sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti.(9) Čeprav je izgubljeni dobiček ocena hipotetičnega dejstva, o njem ni dovoljeno ugibati. Podatki za njegov izračun pa so tožnikovo trditveno in dokazno breme.

14. Revizijsko sodišče povzema ugotovljeno, da požig lokala B. 15 dni po tožnikovem priprtju ne izvira iz neutemeljenega odvzema tožnikove prostosti, da tožnik s poslovanjem tega lokala po požigu ni nadaljeval, da je lokal K. kupil šele po izpustitvi iz pripora v začetku leta 1997, torej po požigu lokala B., in da je bil po izpustitvi sposoben za delo. Pritrjuje oceni sodišča druge stopnje, da je bila tožnikova tožba sicer sklepčna, da pa ni zmogel svojega dokaznega bremena glede vzroka, ki je deloma pripeljal do propada njegovega poslovanja, in glede svojega poslovanja v preteklosti, s katerim bi izkazal bodoči dobiček.

15. Zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode brez izračunavanja višine izgubljenega dobička v večji meri narekujejo ugotovljena dejstva, da je lokal K. tožnik kupil šele po izpustitvi iz pripora v začetku leta 1997 (zato od odvzema prostosti od oktobra 1996 do nakupa ne more imeti izgube dobička zanj), lokal B. pa je že pred tem, 15 dni po njegovem priprtju uničil požar, ki ga ni povzročilo priprtje (zato od požiga naprej ne more imeti izgubljenega dobička na račun neutemeljeno odvzete prostosti zanj, pa tudi ne škode zaradi požiga na toženkin račun), in da je po izpustitvi tožnik sposoben za delo (zato od izpustitve dalje ne more imeti izgubljenega dobička na račun neutemeljeno odvzete prostosti za oba lokala). Te okoliščine narekujejo zaključek, da med izgubo dohodka oziroma drugo premoženjsko škodo v tem času in neutemeljenim odvzemom prostosti ni vzročne zveze. Tudi dokazovanje vzročne zveze, torej izkaza, da zaradi neutemeljenega priprtja ni mogel poslovati, je na tožnikovi strani.(10) S toženkinim nasprotovanjem so takšne trditve postale sporne. Revident sicer izpostavlja, da jim toženka ni nasprotovala s trditvijo, da opustitev njegovega poslovanja v lokalu B. izvira iz požara. Že s tem, ko so tožnikove trditve o izvoru škode postale sporne, je utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka postala odvisna od rezultata dokaznega postopka. Šele, če bi povezavo med priprtjem in propadom poslovanja v tem lokalu tožnik izkazal, bi toženki naložil breme, da bi se zoperstavila s svojimi trditvami in dokazi.(11) Tožnik pa svojega poslovnega neuspeha v lokalu B. ob hkratnem zatrjevanju in izkazu, da je bil lokal uničen v požaru (saj zahteva tudi povračilo škode zaradi požara in požara ni omenjal zlasti v dokaz uničenih listin, kot izpostavlja v reviziji), ni uspel pripisati toženkinemu ravnanju. S tovrstnimi razlogi sodišči nižjih stopenj torej nista prekoračili toženkine trditvene podlage, le s strani tožnika zatrjevanega dejstva, da opustitev njegovega poslovanja v tem lokalu izvira iz neutemeljenega odvzema prostosti, nista ugotovili. Požar lokala sta uporabili kot argument, s katerim sta podkrepili stališče, da tožnik ni izkazal zatrjevanega. Tožnika na to, da bi lahko utemeljenost svojega tožbenega zahtevka morebiti izkazal s trditvami, da bi kljub požaru nadaljeval s poslovanjem tega lokala, nista bili dolžni pozivati. Če bi želel tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljiti s takšno povsem drugačno dejansko podlago, bi se moral sam dodatno angažirati v postopku in jo podati, saj ne gre za dopolnjevanje posameznih že podanih trditev, pač pa za povsem drug dejanski sklop. Sicer pa bi moral računati tudi na zavrnitev tožbenega zahtevka. Njegovo pojasnjevanje, da bi s poslovanjem nadaljeval na drugi lokaciji ali obnovil lokal, pa je zgolj nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je že pritožbeno sodišče ocenilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto, torej v pritožbi prvič zatrjevano brez izkaza nekrivde. Na pravočasno zatrjevanje tožnik ne opozarja. Podobno velja za odvzemu prostosti pripisano nezmožnost za delo in/ali poslovanje, ki po njegovem izvira iz osebnostne spremembe zaradi psihičnih posledic, porušenega telesnega in duševnega zdravja, izgubljenega ugleda v javnosti in podobnih okoliščin, saj nezmožnost za delo ni bila ugotovljena.

16. Aktualen ostaja tako le izpad dohodka v preostalem času, torej za 15 dni poslovanja lokala B. in poslovanje lokala K. od začetka leta 1997 do konca leta 2001, ko je bil tožnik izpuščen. Že zato ravnanje sodišča prve stopnje, ki je izgubljeno višino skušalo ugotoviti, ni bilo zavajajoče. V tem delu je namreč odločilna. Tožnik pa ni podal dovolj podatkov (s poslovnimi listinami ali kako drugače), ki bi postavljenemu izvedencu omogočali uravnotežen izračun izgubljenega dohodka, torej izračun, ki ustreza pravilom njegove stroke, s čimer bi izkazal njegovo višino. Dokazno breme o višini izgubljenega dohodka je prav tako tožnikovo, končna presoja izvedenskega mnenja pa je kot presoja vsakega dokaza pridržana sodišču. Zgolj tožnikove navedbe o višini dobička (ki naj bi že upošteval tudi stroške) ga še ne izkazujejo (pravdna stranka mora najprej podati ustrezne trditve, nato jih še izkazati). Izkaz pa bi tožniku uspel, ko bi vsaj po izvedenčevem opozorilu podatke o preteklem poslovanju izkazal, če že ne s poslovnimi listinami, pa na drug način. Zgoraj povedano velja tudi glede razlogov sodišča o listinah, ki v požaru niso mogle biti uničene (ker lokal K. pred požarom sploh ni bil tožnikov in ker se jih praviloma ne hrani v lokalu, davčne listine pa bi moralo hraniti tudi računovodstvo), ki so del dokazne ocene. Ugotavljanje višine škode in s tem tudi okoliščin, zaradi katerih se dopusti možnost, da se ta oceni po prostem preudarku, je na tožniku in ne na toženki. Ker teh ni izkazal, ni na mestu prisoja odškodnine po prostem preudarku niti za lokal B.(12) Zaključku o poslovnih listinah, ki niso bile uničene, pa tožnik iz že obrazloženih razlogov tudi napačno pripisuje protispisnost in nasprotje z dokazi, saj se nanaša na sodnikovo sklepanje iz izvedenih dokazov in s tem na ugotovljeno dejansko stanje. Če je menil, da toženka njegovih trditev o višini škode sploh ni prerekala in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, bi moral to kršitev uveljavljati že v pritožbi. Predmet revizijskega preizkusa pa bi bili razlogi pritožbenega sodišča o tem ali pa njihovo pomanjkanje, česar tožnik ne uveljavlja.

17. Ne drži, da je tožnik šele iz izdane sodbe izvedel, v čem naj bi bila njegova napaka, in je zato zanj presenečenje. Ob izrecnem opozorilu izvedenca, da prihodki in odhodki dejavnosti niso podprti z dokumentacijo in ne uravnoteženi, na obseg poslovanja pa sklepa iz tožnikovih navedb in izjav prič, bi vsaka ustrezno skrbna stranka morala oceniti, da s takšnim izračunom, čeprav ga je sicer izvedenec opravil, ne bo mogla izkazati višine izgubljenega dobička. Vsaj izvedenčevo opozorilo bi ob zadostni tožnikovi skrbnosti terjalo njegovo dodatno angažiranje v postopku, s katerim bi izkazal izgubljen dohodek, tako pa je izvedenčev izračun izgubljenega dobička ostal bližje ugibanju kot izkazu. Odločitev sodišč nižjih stopenj pa ni v ničemer posegla v tožnikove zakonsko, ustavno ali drugače zavarovane pravice.

18. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

---.---

Op. št. (1): Pravico do povrnitve škode ima, kdor je bil v priporu in je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe in tisti, komur je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe (538. in 542. člen ZKP).

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 333/2014, II Ips 157/2008, II Ips 767/2005, tudi Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. II /86, stran 13.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 132/2013 in druge.

Op. št. (4): Zaradi neutemeljeno odvzete prostosti lahko npr. pride do resne okvare oškodovančevega zdravja, primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 157/2008, II Ips 767/2005 in druge.

Op. št. (5): Ti na eni strani poudarjajo, da je vsak posameznik neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter preprečujejo, da bi odškodnina šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Op. št. (6): Zobec, J.: navedeno delo, 3. knjiga, stran 311 in naslednje.

Op. št. (7): Nekaj primerov iz prakse Vrhovnega sodišča: v zadevi II Ips 333/2014 je tožniku priznalo 60.000,00 EUR (60,17 PMNP) za 714 dni pripora oziroma 84,03 EUR na dan (obravnavalo pa le njegovo revizijo), v zadevi II Ips 455/2010 40.000,00 EUR (41,66 PNMP) za 711 dni pripora oziroma 56,30 EUR na dan, v zadevi II Ips 412/2011 5.500,00 EUR (5,7 PMNP) oziroma 59,14 EUR na dan, v zadevi II Ips 531/2007 21.468,37 EUR (29 PMNP) oziroma 62,59 EUR na dan, v zadevi II Ips 296/2013 pa 10.000,00 EUR (10,11 PMNP) oziroma 22,22 EUR na dan. Več kot 100,00 EUR na dan je bilo priznano v zadevi II Ips 181/2007 oškodovanki srednjih let zaradi specifične okoliščine, da je zaradi neupravičenega pripora skušala narediti samomor (skupaj 8 PMNP oziroma tedanjih 1.500.000,00 SIT ali 104,33 EUR na dan).

Op. št. (8): Tretji odstavek 168. člena OZ in tretji odstavek 189. člena ZOR.

Op. št. (9): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 17/2003 in II Ips 111/2014.

Op. št. (10): Obligacijska pravila odgovorni osebi nalagajo le izkaz nekrivde (primerjaj določbo prvega odstavka 131. člena OZ in 154. člena ZOR.

Op. št. (11): T. i. procesno dokazno breme, ki je procesni odraz materialnega dokaznega bremena in glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 348, tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007.

Op. št. (12): Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 131, 168, 168/3, 179. URS člen 30. ZPP člen 7, 216.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2MjU5