<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 253/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.253.2014

Evidenčna številka:VS0018202
Datum odločbe:17.12.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2462/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - služnost pridobitev služnostne pravice - stvarna služnost - pogodba o ustanovitvi služnosti - spremembe obsega in načina izvrševane služnosti - priposestvovanje služnosti - trditveno in dokazno breme - prekluzija - nova dejstva in dokazi - listina pri tretji osebi - krivda za prepozno predlaganje dokazov - enako varstvo pravic - pravica do izjave v postopku - enakost orožij - načelo vestnosti in poštenja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Sodišče ne more naložiti tožnici, da bi morala služnostno pogodbo predložiti že prej, če zanjo sploh ni vedela. Tako ji tudi ni mogoče očitati, da bi morala uporabiti možnosti iz 228. člena ali 264. člena ZPP.

Ker nižji sodišči nista upoštevali novih navedb in nista izvedli kasneje predloženih dokazov, ki so za odločitev v tej zadevi bistveni, sta tožnici kršili ustavno pravico do izjave (22. člen Ustave RS) in storili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju zavrnilo tožbena zahtevka na ugotovitev, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje v korist parc. št. 593/33, 593/35, 593/36 in 593/30 k. o. ... preko parcel tožencev, kar so toženci dolžni priznati in tožnici izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, in da so toženci dolžni takoj prenehati z motenjem tožnice kot služnostne upravičenke v izvrševanju stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili ter da se jim tudi v bodoče prepoveduje nadaljnje motenje tožnice z enakimi ali podobnimi dejanji. Sodišče ni upoštevalo novih dejstev in dokazov v zvezi s služnostno pogodbo z dne 16. 7. 1969, ki jih je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2012, saj je ocenilo, da tožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti vsaj do zadnjega naroka drugega sojenja dne 7. 4. 2011 (četrti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kljub temu je presodilo, da je tožničina pravna prednica M. N. dopolnila dvajsetletno priposestvovalno dobo med 14. 12. 1983, ko ji je A. G. podarila svoji nepremičnini, in 14. 12. 2003 (28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Vendar pa je menilo, da je s priposestvovanjem mogoče pridobiti služnostno pravico le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Ker je tožničina pravna prednica služnost izvrševala za potrebe travnika, tožnica pa s tožbenim zahtevkom zahteva služnost za potrebe stavbnega zemljišča, kar je nova, drugačna služnost od priposestvovane, za katero pa priposestvovalna doba ni dopolnjena, je sodišče tožbena zahtevka zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 420/2013 z dne 13. 3. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanj materialnopravne pravilnosti odločitve nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede stvarne služnosti hoje in vožnje ter glede procesnopravne pravilnosti odločitve o prekluziji v zvezi z dokaznimi predlogi tožnice.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo. Navaja, da sta nižji sodišči zaključek o spremembi vsebine služnosti zaradi spremembe namembnosti zemljišča napravili mimo trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank (kršitev 7. člena ZPP) in pravico strank do izjave (22. člen Ustave RS). Nepravilen in v nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek pritožbenega sodišča, da se namen graditi tožničine pravne prednice navzven ni manifestiral (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sklicuje se na judikate VS RS II Ips 461/2005 in II Ips 621/96. Sodišči nista upoštevali, da se pravna narava gospodujočega zemljišča ni spremenila, saj je vsaj od leta 1974 zemljišče namenjeno za gradnjo. Materialnopravno zmotno je stališče, da zgolj gradnja objektov na gospodujočem zemljišču, pomeni novo služnost. S tem v zvezi se sodišče tudi ni opredelilo do izvedenih dokazov (kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Za spremembo služnosti bi se morala spremeniti tako pravna kot dejanska uporaba gospodujočega zemljišča, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Sodišče bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku vsaj v obsegu ugotovljenega priposestvovanja, saj to ne bi poseglo v pravice lastnika služeče nepremičnine, toženci pa tudi niso zatrjevali, da je prišlo do spremembe služnosti, niti niso s tožbenim zahtevkom zahtevali ukinitve služnosti (222. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Lastniku gospodujoče nepremičnine sta nižji sodišči odvzeli pričakovano pravico. Zaradi opustitve materialnoprocesnega vodstva so bile sodbe za tožnico presenečenje. Z zavrnitvijo kasneje predloženih dokazov sta nižji sodišči storili relativno bistveno kršitev določb postopka (četrti odstavek 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Tožnica meni, da se ji ne more očitati krivde za nepodane navedbe in opustitev predložitve dokazov, za katere do prvega naroka ni vedela. Tožnica je za obstoj služnostne pogodbe izvedela šele, ko so jo toženci priložili pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na prvem in edinem naroku drugega sojenja je sodišče v pritožbi predloženo služnostno pogodbo štelo za pravočasno, sodišče pa tožnici ni dalo možnosti, da bi se izjavila v zvezi s predloženo pogodbo in glede dejstva, ali jo je A. G. podpisala. Tožnica je tako imela možnost predložiti dokaze šele v tretjem sojenju. Do takrat pa tožnici tudi ni bilo znano, da bi glede obstoja služnostne pogodbe lahko kaj vedela A. G., saj sploh ni vedela za obstoj pogodbe. Tožnica s pričo A. G. ni bila v nobenem odnosu. Ker slednja ni govorila s svojo hčerko, tudi M. N. ni vedela za obstoj pogodbe. Novo predloženi dokazi še pred prvim narokom tretjega sojenja pa tudi, če bi jih sodišče upoštevalo, ne bi zavlekli postopka. Zaradi enakosti pravic strank v postopku bi sodišče moralo dopustiti kasneje predložene dokaze. Tožnica je ob predložitvi novih dokazov pojasnila, zakaj jih ni mogla predložiti in za to ponudila tudi dokaze (izjavi A. G. in M. N.). Ker tožnica za obstoj služnostne pogodbe ni vedela, tudi ni mogla predlagati zavarovanja dokazov ali predlagati zaslišanja A. G. V zvezi s prekluzijo se sklicuje na stališče VS RS v zadevi III Ips 110/2009. Če bi sodišče te dokaze dovolilo, bi bila možna pridobitev služnosti tako na pravnoposlovni kot originarni podlagi (prvi odstavek 217. člena ZPP).

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, in v mejah razlogov, ki se nanjo nanašajo (prvi in drugi odstavek 371. člena ZPP), zato revizijsko sodišče na druge revizijske navedbe ne bo odgovarjalo.

8. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti dostavek 286. člena ZPP). Tožnica je podala trditevno podlago v zvezi s služnostno pogodbo in predložila nove dokaze v pripravljalni vlogi, ki jo je posredovala sodišču aprila 2012, t.j. pred prvim narokom tretjega sojenja. Če se sojenje ponovi, novi narok v pomenu 286. člena ZPP ni prvi narok, ampak poznejši narok. Tožnica je v isti in nadaljnjih vlogah do naroka pojasnila, zakaj brez svoje krivde navedb in dokazov ni podala že prej. Na naroku, potem ko je sodišče razkrilo, da novih dokazov ne bo upoštevalo, je tudi ugovarjala procesno kršitev (286. b člen ZPP). Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tožnica pogoj nekrivde uspela izkazati (četrti dostavek 286. člena ZPP). Sodišče ne more naložiti tožnici, da bi morala služnostno pogodbo predložiti že prej, če zanjo sploh ni vedela. Tako ji tudi ni mogoče očitati, da bi morala uporabiti možnosti iz 228. člena(1) ali 264. člena ZPP(2). Tožnici namreč ni mogoče očitati, da bi morala potem, ko so toženci pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v prvem sojenju priložili nepodpisano služnostno pogodbo, podvomiti v pristnost pogodbe. Tožnica je pojasnila, da je verjela tožencem, da do podpisa pogodbe s strani A. G. ni prišlo. Za drugačno sklepanje tudi ni imela nobenih razlogov. Namreč M. N. in A. G. sta bili skregani več kot devet let in nista komunicirali. A. G. M. N. ni razkrila, da je bila sklenjena (pisna) služnostna pogodba, niti ji pogodbe ni izročila. M. N. in A. G. sta se zbližali šele nekoliko pred smrtjo slednje, tako da je M. N. izvedela za služnostno pogodbo šele v marcu 2011. Tožnica pa je lahko šele potem, ko ji je M. N. izročila nove dokaze, podvomila v pristnost navedb tožencev. Služnostna pogodba, s katero je razpolagala A. G., pa z njene strani in strani zakoncev S. ni bila podpisana. A. G. je ob izročitvi pogodbe pojasnila, da je bila podpisana s strani vseh pogodbenih strank, da pa očitno s podpisanim izvodom razpolaga nekdo drug. Šele potem je tožnica lahko začela poizvedovati o tem, ali je bila ta pogodba podpisana, in sicer pri odvetniku, ki je pogodbo sestavil, ter pri sodišču, ki je overilo podpise. Tožnica tako novih navedb ni mogla podati oziroma novih dokazov ne predložiti do zadnjega naroka drugega sojenja pred sodiščem prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje tudi v drugem sojenju njenim tožbenim zahtevkom ugodilo, pa tožnica za vložitev pritožbe tudi ni imela pravnega interesa. Pri tem je treba upoštevati, da so vsaj nekateri toženci, ki so bili za razliko od tožnice tudi stranke sklenjene služnostne pogodbe (A70), morali in mogli vedeti, da je bila služnostna pogodba (A70) sklenjena, pa tega sodišču niso razkrili, nasprotno so ga celo zavedli z izvodom pogodbe (B50), ki ni bil popoln. S tem so toženci ravnali v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Na podlagi vsega navedenega revizijsko sodišče tako ocenjuje, da je tožnica nove navedbe in dokaze v zvezi s služnostno pogodbo z dne 16. 7. 1969 (A70) predložila pravočasno (četrti odstavek 286. člena ZPP).

9. Ker nižji sodišči nista upoštevali novih navedb in nista izvedli kasneje predloženih dokazov, ki so za odločitev v tej zadevi bistveni, sta tožnici kršili ustavno pravico do izjave (22. člen Ustave RS) in storili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(3). Storjena kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijanih sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena tega zakona). Revizijsko sodišče zato ni odgovorilo na dopuščeno vprašanje o materialnopravni pravilnosti izpodbijane odločitve, saj to vprašanje ni bilo relevantno za odločitev o reviziji. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva tožničine nove navedbe in dokaze ter na podlagi novo ugotovljenih dejstev ponovno odloči v obravnavani zadevi.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Drugi osebi sme sodišče naložiti, naj predloži listino, le tedaj, če jo mora ta po zakonu pokazati ali predložiti ali če gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se sklicuje na listino.

Op. št. (2): Če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja, se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede.

Op. št. (3): Primerjaj Zobec, J., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 289.


Zveza:

SPZ člen 217, 217/1, 222. ZPP člen 11, 228, 264, 286, 286/4, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 371, 379, 379/1. ZTLR člen 28. URS člen 22.
Datum zadnje spremembe:
30.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyMDYy