<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 318/2013
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.318.2013

Evidenčna številka:VS0017799
Datum odločbe:09.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 994/2012
Senat:Janez Vlaj (preds.), Vladimir Horvat(poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Rudi Štravs
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - izvenknjižno priposestvovanje - dobra vera

Jedro

V konkretnem primeru pridobitev lastninske pravice na podlagi izvenknjižnega priposestvovanja ni mogoča, kljub dolgotrajni uporabi zemljišč, kot jo zatrjuje tožnik. Res sicer te oblike priposestvovanja avtomatično ni mogoče izključiti v primerih, ko gre za obmejna oziroma sosednja zemljišča kot tudi ne, ko gre sicer za samostojne „ločene“ parcele, vendar pa bi v konkretnem primeru morale biti podane tudi druge okoliščine, ki bi preprečevale izpodbojnost domnevane dobrovernosti, med njimi vsaj obstoj pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice (na primer konkretne pogodbe), katerega pa v tej pravdi revident niti ne zatrjuje. Sklicevanje na dolgotrajno uporabo zemljišč v takšnem primeru ne odpravlja neskladja med zemljiškoknjižnim stanjem ter zatrjevano dejansko uporabo nepremičnin (dejanskim stanjem nepremičnine) v korist uporabnika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženim strankam njihove stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 1.003,05 EUR , v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in sicer tako primarni na ugotovitev, da je tožnik lastnik dela parc. št. 683/1, 682, 652 in 653 vse k. o. ..., v obsegu, ki ga bo tekom postopka določil izvedenec geodetske stroke, kakor tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo na delih parc. št. 683/1, 682, 652, in 653 k. o. ... v obsegu, kakor so v skici terenske mere z dne 2. 9. 2010 označene s črkami A, B, C, D, E, F in G, vknjižila lastninska pravica na tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 1/2013 z dne 27. 6. 2013 glede pravnega vprašanja pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o neobstoju tožnikove dobre vere.

4. Zoper navedeno sodbo vlaga dopuščeno revizijo tožnik. Graja pravno presojo glede standarda dobre vere priposestvovalca v smislu 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je bil po njegovem mnenju nepravilno uporabljen, ko sta sodišči zavrnili tožbeni zahtevek za priposestvovanje, ker med nepremičninami tožnika in spornimi nepremičninami toženih strank poteka cesta parc. št. 1595/0, k. o. ..., ki je opredeljena kot javno dobro in na podlagi dejstva o velikosti spornih zemljišč, na podlagi česar zaključujeta, da se ni mogla izvajati dobroverna posest in je od tožnika zato poizvedovalna dolžnost terjala, da se prepriča, ali gre za njegova zemljišča. Za priposestvovanje pa ne more biti pravno pomembno ali gre za sorazmerno majhen ali pa velik del zemljišča ob meji dveh sosednjih zemljišč. Gre za arbitrarno odločanje, saj se sodišče neutemeljeno postavlja v vlogo zakonodajalca, ko določa dodatne pogoje, ki jih niti zakon, niti sodna praksa ne predvidevata. Če že, bi bilo treba primerjati le sorazmernost dela nepremičnin toženih strank s celotno velikostjo nepremičnin toženih strank, ne pa velikosti dela spornih nepremičnin toženih strank z ostalimi tožnikovimi nepremičninami. Zato gre za kršitev 43. člena SPZ. Enako kot zakon ne določa, kakšna bi morala biti velikost spornega dela nepremičnine, katerega nepriposestvovanje se zatrjuje, tudi ne določa, da bi morala biti nepremičnina, katere priposestvovanje se zatrjuje, neposredno sosednja nepremičnina oziroma, da bi se morala geografsko ali funkcionalno povezovati z zemljišči. Pomembno je le ali je tožnik sporne dele nepremičnin uporabljal v dobri veri. Navedel je številna dejstva in predlagal številne dokaze in priče, ki njegovo dolgoletno dobro vero še dodatno potrjujejo. Uporabo zatrjuje od leta 1960, tudi dolgoletno dobroverno uporabo s strani svojih prednikov. Tudi zaslišani geodet je potrdil, da bi meja lahko potekala po potoku. O uporabi je predlagal zaslišanje številnih prič, ki pa jih sodišči nista zaslišali, pa čeprav so bile predlagane tudi v zvezi z dobroverno posestjo. S tem je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), s tem pa tudi ustavna pravica do sodnega varstva (22. člen Ustave RS). Dobrovernost izkazuje tudi pokazana stara cesta na obeh straneh (vzhodno in zahodno) in vkopani stari mejniki ter potek meje po oziroma ob potoku, kot je to ves čas postopka zatrjeval. Tudi do teh dejstev se sodišči nista opredelili in gre zato za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi za neobrazloženost sodnih odločb v smislu 324. člena ZPP. Geodet je izpovedal, da bi po potoku lahko potekalo naravno znamenje, prav tako pa je potrdil obstoj stare gozdne ceste in obstoj vkopanih starih mejnikov. Potrdil je tudi, da je v stiku s tožnikom imel občutek oziroma dobil vtis, da je tožnik prepričan, da je to njegovo in je s tem potrdil obstoj njegovega subjektivnega mišljenja glede njegove lastninske pravice na tem spornem delu nepremičnin. Meje med nepremičninami pravdnih strank in parc. št. 1595/0 k. o. ... sploh niso urejene, katastrski podatki niso točni in je mogoče, da prihaja tudi do velikih površinskih odstopanj. Tudi ni pomembno, da tožeča stranka pri izdelavi skice terenske izmere poteka ni pokazala točno ob potoku ali pa ga morebiti geodet tudi ni točno vrisal. Tožnik je namreč primarni tožbeni zahtevek postavil tako, da v njem niso navedene točne meje oziroma točen potek meja na spornih nepremičninah, temveč je zahtevek tudi ob upoštevanju sodne prakse in določb Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) opredelil tako, da se bo lahko ugotovilo, da je lastnik tistega dela spornih nepremičnin toženih strank, ki bo po priloženem elaboratu, ki ga bo izvedenec šele izdelal, evidentiran z rezervirano parc. št. Zato glede na določbo 2. člena ZPP ni bilo ovire, da bi sodišče morebiti zahtevku ugodilo v manjšem obsegu. Ni pa mogoče zgolj na podlagi določenega neujemanja poteka naravne meje (potoka) in pokazane meje zaključiti, da tožnik celotnega spornega dela nepremičnin toženih strank v smislu lastniške posesti ni uporabljal v dobri veri celotno potrebno obdobje. Zato bi bila izvedba predlaganih dokazov še toliko bolj pomembna. Na podlagi zemljiškoknjižnega stanja dobrovernost ne more imeti vpliva, saj iz tega stanja ne izhaja velikost nepremičnin ali potek meja posamezne nepremičnine, temveč zgolj lastniško stanje, ki pa v primeru priposestvovanja dela nepremičnine v preostalem delu nepremičnine ni sporno. Odločitve sodišč nižjih stopenj so očitno v nasprotju z navedbami in izvedenimi dokazi, zaradi neizvedbe predlaganih dokazov v zvezi z dobro vero pa so materialnopravno nepravilne oziroma vsaj preuranjene. Nobena od pravdnih strank tudi ni navajala, da med nepremičninama poteka cesta. Sodišči sta v očitnem nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP odločitev oprli na dejstvo poteka javne ceste. Gre za sodbo presenečenja, ki je posledica neustreznega materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Posledično gre za kršitve načela konktradiktornosti (5. člen ZPP).

5. Tožene stranke so odgovorile na revizijo in predlagajo njeno zavrnitev. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je bila dopuščena le glede zgoraj omenjenega pravnega vprašanja, zato ni mogoče upoštevati številnih zgoraj povzetih revizijskih očitkov o storjenih procesnih kršitvah (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko ocenjevanje izpovedb tožnika in geodeta glede poteka dela meje pa je celo nedopustno dejanske narave (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali z ugotavljanjem ali obstaja pravni standard dobrovernosti posesti. Ta pravni standard sta izključili na podlagi dveh okoliščin: a) med tožnikovimi parcelami in spornimi parcelami toženih strank je vmes še ena parcela, ki v naravi predstavlja javno cesto, ter b) da gre pri spornih parcelah za velike površine samostojnih zemljišč, ki merijo le nekoliko manj kot parcele, na katerih je tožnik vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. Dobrovernost priposestvovalca je pravni standard, ki predstavlja zgornjo premiso iz 43. člena SPZ, subjektivni pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Predstavlja duševno (psihično) kategorijo, ki jo je mogoče opredeliti tudi s pravno – etično (moralno) definicijo – utemeljenim prepričanjem o pravni upravičenosti priposestvovalca do določene nepremičnine. Vselej gre pri tem vsaj za dve potrebni sestavini – subjektivno predstavo ter upravičenostjo takšne predstave, pri čemer je slednje povezano tudi z obstojem potrebne raziskovalne dolžnosti (skrbnosti) o pravnem stanju nepremičnine. Takšno prepričanje ima zato več podlag: psihološko zaznavno (empirično zaznavanje objektivnih dejstev, kot je stanje v zemljiški knjigi, navzven zaznavna uporaba nepremičnine, ipd.), notranje psihološko (avtonomno prepričanje), zgrajeno tudi na podlagi psihičnega (empiričnega) zaznavanja ter etično moralno (skrbnost), ki je (lahko) povezana tudi z obstojem potrebne – omenjene poizvedovalne dolžnosti, kot orodjem za njeno dosego. Obstoj opisanega „psihičnega odnosa do stvari“ pa se lahko ugotavlja, tudi v primeru zunajknjižnega priposestvovanja, na podlagi številnih okoliščin, ki so tako subjektivne narave (na primer izjav pravdnih strank v zvezi s poznavanjem dejanskega in pravnega stanja nepremičnin, njihove uporabe) ali pa tudi na podlagi objektivnih okoliščin (kot na primer v konkretnem primeru lege in obsega spornih zemljišč), iz katerih je mogoče s potrebno zanesljivostjo sklepati na utemeljenost (subjektivnega) prepričanja priposestvovalca o tem, da je lastnik nepremičnin, glede katerih sicer ni vpisan v zemljiški knjigi. Opisano pa predstavlja spodnjo premiso za ugotavljanje omenjene gornje (zakonske) premise obstoja dobre vere. Naloga sodišča je torej, da pod omenjeno abstraktno premiso subsumira naštete okoliščine iz spodnje – konkretne premise in na tej podlagi izdela pravni zaključek o obstoju subjektivnega pogoja za priposestvovanje (vse ali le nekatere, če že te zadostujejo za pravno pravilno ugotovitev), torej abstraktni pravni pojem dobrovernosti zapolni in/ali primerja z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Tudi za konkretni primer povedano gre za vprašanje – ali je bila tožeča stranka v opravičljivi zmoti glede lastninske pravice na spornih zemljiščih, pri čemer presojane dejanske okoliščine o legi in velikosti zemljišč v konkretnem primeru predstavljajo zadostno spodnjo premiso za presojo zgornje – o neobstoju subjektivnega zakonskega pogoja za priposestvovanje. Revizija torej najprej nima prav, ko očita sodiščema, da sta uporabili dodatne nezakonske razloge, ko sta lego in velikost zemljišč uporabili pri ugotavljanju obstoja dobre vere tožnika in njegovih pravnih prednikov.

9. Opisana primerjava obeh premis, ki je materialnopravne narave, pa je bila v konkretnem primeru tudi pravilno opravljena. Sodišči prve in druge stopnje imata prav, ko poudarjata, da bi upoštevaje, da gre za skoraj enako površino zemljišč, kot so tista, ki so vpisana v zemljiško knjigo v korist tožnika kot njihovega lastnika ter upoštevaje, da ta zemljišča od toženčevih povsem nedvoumno in na prvi pogled vidno ločuje samostojna parcela, ki se od ostalih vidno razlikuje, saj gre za javno cesto, morala biti izkazana tožnikova (oziroma accessio possessionis tudi njegovih pravnih prednikov) večja poizvedovalna skrbnost predvsem o stanju v katastru in zemljiški knjigi, kot tudi v smeri ali gre upoštevaje njihovo velikost in lego za zemljišča, ki so še lahko sestavni del njegovih zemljišč, navedenih v zemljiški knjigi in katastru, oziroma za njihovo upravičeno „uporabo čez“. Predmet presoje torej ni tipična situacija, ko gre za obmejne manjše dele parcel, kjer na prvi pogled iz stanja v zemljiški knjigi in katastra ni jasno, kje potekajo dejansko meje med parcelami, takšno stanje pa pogosto zato dopušča obstoj dobrovernosti priposestvovalcev, celo ob izostanku kakšne posebne poizvedovalne dolžnosti.(1) Zato so pravilni pravni razlogi sodišč, da v konkretnem primeru pridobitev lastninske pravice na podlagi izvenknjižnega priposestvovanja ni mogoča, kljub dolgotrajni uporabi zemljišč, kot jo zatrjuje tožnik. Res sicer te oblike priposestvovanja avtomatično ni mogoče izključiti v primerih, ko gre za obmejna oziroma sosednja zemljišča kot tudi ne, ko gre sicer za samostojne „ločene“ parcele, vendar pa bi v konkretnem primeru morale biti podane tudi druge okoliščine, ki bi preprečevale izpodbojnost domnevane dobrovernosti, med njimi vsaj obstoj pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice (na primer konkretne pogodbe), katerega pa v tej pravdi revident niti ne zatrjuje.(2) Sklicevanje na dolgotrajno uporabo zemljišč v takšnem primeru ne odpravlja neskladja med zemljiškoknjižnim stanjem ter zatrjevano dejansko uporabo nepremičnin (dejanskim stanjem nepremičnine) v korist uporabnika. Zato tudi revidentovo opozarjanje, da sodišči prve in druge stopnje nista ugodili predlogu za zaslišanje še številnih drugih prič, ki bi izpovedale o sami uporabi zemljišč (v reviziji sicer dopolnjevano tudi s tem, da naj bi izpovedovale glede dobrovernosti), ne more vplivati na pravno pravilnost izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. Že „prima faciae“ ni izkustveno – življenjsko sprejemljivo sklepanje, ki bi dopuščalo utemeljenost prepričanja (torej obstoj omenjenega moralno-etičnega elementa oziroma potrebne skrbnosti) o lastninski pravici še na drugih parcelah, ki skoraj za enkrat presegajo površine zemljišč, navedenih v katastru in zemljiški knjigi na ime priposestvovalca, oziroma ne bi terjalo še dopolnilne poizvedovalne dolžnosti (torej instrumenta, potrebnega za izpolnitev omenjenega elementa zunajknjižnega priposestvovanja) o površini lastnih in spornih zemljišč ter njihovo primerjavo z izmerami nepremičnin, pridobljenimi na podlagi ustreznih pravnih naslovov ter zapisanimi v katastru in v zemljiški knjigi, še posebej ob obstoju javne ceste kot navzven vidne „naravne meje“ med njimi. Revizijske navedbe, da tožbeni zahtevek dopušča tudi zgolj delno ugoditev (torej ugoditev tožbenemu zahtevku v manjšem obsegu zemljišč tožencev), ne spreminja torišča problema in tudi ne načelnih odgovorov nanj, temveč gre za prilagajanje trditev revidenta glede na stališča, ki sta jih zavzeli sodišči prve in druge stopnje.

10. Tudi glede dela parc. št. 683/1 sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izključili dobro vero, saj tožnik ni dokazal, da naj bi meja med parcelama potekala v tem delu po potoku, temveč bi jo lahko predstavljala tudi gozdna meja, kar izpričuje vsaj dvom glede poteka meje in s tem prav tako glede obsega lastninske pravice tudi na tem delu zemljišč. Čim pa je na ta način načeta koherentnost miselnih zaključkov priposestvovalca, pa je dobrovernost izključena.

11. Določba 43. člena SPZ je ob povedanem v izpodbijanih sodbah pravilno uporabljena. Tožnikova revizija torej ni utemeljena, in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Upoštevajoč neuspešnost revizije mora tožnik plačati toženim strankam njihove stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v višini 1.003,05 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Specifikacija revizijskih stroškov toženih strank je razvidna iz njihovega stroškovnika v odgovoru na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Takšne tipične primere izvenknjižnega priposestvovanja omenja tudi A. Vlahek v članku: „Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah“, Zbornik znanstvenih razprav 2006.

Op. št. (2): Da je pri izvenknjižnem priposestvovanju konkretni pravni naslov pogoj za pridobitev lastninske pravice na takšen izviren način, izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS; glej na primer: Sodba II Ips 686/2005 z dne 20.12.2007 in Sklep II Ips 1206/2008 z dne 14.6.2012.


Zveza:

SPZ člen 43.
Datum zadnje spremembe:
15.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzOTAw