<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 347/2010
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.347.2010

Evidenčna številka:VS0016718
Datum odločbe:30.01.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 1060/2010
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternel, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb pravdnega postopka - trditveno in dokazno breme - navajanje dejstev - predložitev dokazov - prekluzija - izvedenec - postavitev novega izvedenca - izločitev izvedenca

Jedro

Pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ne predloži, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Sodišča kot opravičljiv razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov upoštevajo tudi možnost, da stranka nekih dejstev predhodno ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka izbranem procesnem gradivu še niso izkazala kot relevantna.

Ker tožnica revizijskega očitka o pristranskosti izvedenskega mnenja dr. K. ni (pravočasno) uveljavljala v postopku na prvi stopnji, niti se proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki njene vloge ni obravnavalo kot zahteve za izločitev, iz tega razloga ni pritožila, ne more doseči presoje tega razloga v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 4. 5. 1998, sklenjena med A. A. kot prodajalcem in tožencem kot kupcem za nepremičnine, vpisane v vl. št. 181 k.o. ..., nična, zato je ničen tudi vpis toženca kot imetnika lastninske pravice navedenih nepremičnin, vpis toženca kot lastnika nepremičnin v zemljiški knjigi se izbriše in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ter da nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojnem A. A.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da se toženemu zahtevku ugodi. Navaja, da je pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je tožnica prepozno podala naslednje dokazne predloge: pisno izjavo A. A. ob sprejemu v Psihiatrično kliniko ... z dne 4. 12. 1998, v notarskem zapisniku podpisano izjavo dr. B. B. in zaslišanje dr. B. B. Drugostopenjsko sodišče je ob razveljavitvi prve sodbe odredilo, da je potrebno v ponovljenem postopku izvesti vse dokaze za razjasnitev odločilnih dejstev, vendar prvostopenjsko sodišče vseh dokazov ni izvedlo, niti ni obrazložilo zakaj to ni storilo. V tem postopku pa pritožbeno sodišče protispisno navaja, da takšnih navodil ni izdalo, kar ne drži. Ker je torej pritožbeno sodišče v nasprotju s svojimi prvotnimi navodili pri drugem odločanju zaključilo, da takšnih navodil ni bilo, je posledično toleriralo pasivnost sodišča prve stopnje in enako kot prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 362. člena ZPP. V konkretnem primeru je bila tožnica prepričana, da se lahko opredeli do rezultatov dokazovanja, da z nasprotnimi dokaznimi argumenti v luči dokazne ocene prikaže napačnost, nepravilnost in nepopolnost izvedenskega mnenja dr. C. Meni, da sta ji sodišči z neizvedbo ključnih dokazov odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem in tako storili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter 22. člena Ustave. Krivdni razlog za prepozno predlagane dokaze ni bil podan. Pojma krivde po členu 286 ZPP ni mogoče razlagati tako restriktivno, kot je to storilo sodišče. Tožnica je utemeljeno dvomila v pravilnost in popolnost izdelanega izvedenskega mnenja dr. C., ko je ugotovila, da gre za bistvena razhajanja v podatkih iz izvida s podatki, ki jih je tožnica za pravilno odločitev o ključnih dejstvih predlagala. Sodišče druge stopnje se do navedenih kršitev ni opredelilo, zato je tudi iz tega razloga podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe sodišča druge stopnje se v zvezi s tem ne da preizkusiti, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obe sodišči sta spregledali, da gre pri vseh spornih dokazih za isto dokazno temo. V takšnem primeru pa do prekluzije ne more priti. Šlo je namreč za posreden način izražanja kritike in pripomb na izdelano izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev dejansko utemeljilo na izpovedbi strank in prič, ki bi naj potrdile ali pa zanikale, da je bil A. A. v maju 1998 povsem sposoben razsoje. Tožnica je v pritožbi opozarjala, da glede A. A. sposobnosti razsoje, ne sodišče, ne stranke, ne priče nimajo zadostnega strokovnega znanja za odgovor na to vprašanje, temveč nanj lahko odgovori zgolj izvedenec psihiatrične stroke. Le izvedenec je tista oseba, ki s svojim mnenjem posreduje sodniku manjkajoče znanje o pravilih znanosti stroke in izkušenj. S takšno razlago strokovnega vprašanja, na katero lahko odgovarjajo le izvedenci ne pa stranke ali priče, je sodišče prve stopnje kršilo določilo 243. člena ZPP, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citirano določbo, saj je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je samo nadomestilo manjkajoče razloge sodišča prve stopnje, ko se je spustilo v natančnejšo analizo posameznih izvedenskih mnenj, ki je prvostopenjsko sodišče ni opravilo v zadostni meri. Ker je sodišče druge stopnje samo prvič zgradilo številne razloge v zvezi z oceno izvedenskih mnenj, je kršilo načelo dvostopenjskega sojenja oziroma pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave ter s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in 22. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je ocenilo vsa mnenja izvedencev kot strokovno pravilna, razen izvedenskih mnenj dr. D. in dr. E. Če pa se natančneje preuči vsa mnenja, je mogoče zaključiti, da pokojni A. A. ni bil sposoben razsojanja oziroma dojemanja pomena svojih dejanj. V sodni praksi velja dokazni standard zadostne verjetnosti oziroma prepričanja, ne pa gotovosti, kar velja tudi za izvedenska mnenja. Takšni zadostni standard verjetnosti izražajo prav vsi izvedenci, razen dr. C., pa še ta izrecno ne zanika A. A. nesposobnosti razsojanja. Na ta način sta sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 7. in 215. člena ZPP. Dokaznemu bremenu je bilo namreč po povedanem zadoščeno, pa je kljub temu tožbeni zahtevek zavrnjen, kar pomeni, da gre za nepravilno odločitev. Razen tega pa so razlogi v tem delu v nasprotju sami s seboj in v nasprotju z izrekom odločitve, sodbi se zato ne moreta preizkusiti in je zato podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta namreč po eni strani naslonili odločitev na zaključke dr. F., ki dopusti, da A. A. ni bil sposoben razsojanja ob sklepanju pogodbe, ob tem da je v svojem mnenju dne 4. 10. 2009 na nedvoumen način tudi pojasnil, da je imel pokojni A. A. v času podpisa pogodbe duševno motnjo Alzheimerjeve demence. Po drugi strani pa v nasprotju z njegovim mnenjem štejeta tožbeni zahtevek za nedokazan in ga zavrneta. V nadaljevanju revidentka podaja analizo vsebine in značilnosti posameznih izvedenskih mnenj. Obe sodišči se arbitrarno spustita na nivo ocenjevanja strokovnih zaključkov dr. D. Ocenita ga za nestrokovnega, čeprav noben od drugih izvedencev ni nasprotoval njegovim zaključkom, le vsi jih niso kategorično potrdili. Enako velja tudi za izvedenca dr. E., le da mu sodišči laično osporavata strokovnost na podlagi protispisne ugotovitve, da ni oprl svojega mnenja na zdravstveno dokumentacijo, ko pa iz njegovega mnenja izhaja, da se je seznanil tudi z njo in da je preučil tudi dnevniške zapiske, ki za strokovnjaka nedvomno predstavljajo vrata v svet človekove duševnosti. Sodišče dr. G. zmotno pripisuje nestrokovnost. Obe sodišči spregledata jedro posledic demence, in sicer da ne glede na to, v kateri fazi demence se oseba nahaja, je ta popolnoma poslovno nesposobna. Obdobij lucidnosti pri taki osebi ni. Meni, da sodišči prevzemata vlogo izvedencev in zato kršita določilo 249. člena ZPP. Revidentka poda definicijo demence po MKB-10. V primeru A. A. je bila nesporno postavljena diagnoza demence pri Alzheimerjevi bolezni s kasnim začetkom. Sodbe sodišča druge stopnje se ne da preizkusiti v zvezi s pritožbenimi očitki, da je bil A. A. deliranten, ne samo ob sprejemu, temveč ves čas bivanja na psihiatrični kliniki; in da je A. A. opravil psihološki test KPSS. Test KPSS bi moral biti tožnici predočen, da bi se do njega lahko opredelila. Ker sodišče ni poskrbelo, da bi se test pribavil v spis, je storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča druge stopnje so v tem delu nejasni in protislovni in se sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče očitno sledi izsledkom testa KPSS, ki ga v spisu ni, in bi se naj po arbitrarnem prepričanju obeh sodišč nahajal v zdravstveni dokumentaciji, čeprav o tem ni bilo predloženega nobenega dokaza, po drugi strani pa ugotavlja, da se dr. Kogoj upravičeno po 10 letih ni mogel spomniti konkretnih podatkov o številu točk, ki jih je A. A. dosegel ob testu KPSS na začetku zdravljenja v mesecu marcu 1999. Sodišči se nista opredelili oziroma se nista dovolj jasno opredelili do trditev tožnice, da je dr. F. pristopal k strokovnemu izvedenskemu mnenju mehanistično, ter do očitkov glede pravnih, moralnih in etičnih zadržkov glede postavitve dr. F. kot izvedenca, zato sta storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče kot izvedenca ne more postaviti lečečega zdravnika in tudi ne izvedene priče. V zvezi z očitki glede nepristranosti dr. F. poudarja, da ne gre za vprašanje obstoja izločitvenih razlogov, temveč gre za vprašanje objektivnega testa izvedenčeve pristranosti, nepristranosti in objektivnega ter poštenega izvedenskega mnenja. Sodišči sta kršili določbo prvega odstavka 247. člena in tako storili kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dr. F. ni podal svojega izvida in mnenja v skladu s pravili ZPP. Kot podlago za izdelavo svojega mnenja je uporabil zgolj nekatere zdravstvene podatke, ni pa ocenil vse obstoječe zdravstvene dokumentacije, ki jo sistematično prikazujeta sodna izvedenca dr. D. in dr. E., delno dr. C. Iz tega razloga je izvedensko mnenje, ki je brez ugotovitve dejstev izvida pomanjkljivo in nepopolno, zato neprepričljivo. Gre za kršitev iz prvega odstavka 247. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo oziroma se ni jasno opredelilo do pritožbenih navedb, da je tožeča stranka v pritožbi opozarjala, da je sicer res, da je toženec v ponovljenem postopku vložil v spis potrdilo, ki naj bi dokazovalo vračilo kupnine, vendar je to potrdilo neverodostojno. Zaključki pritožbenega sodišča na strani 11 sodbe niso podprti v spisovnem gradivu. Sodišče je napačno povzelo izpovedbe tožnice, ki ni omenila, da bi toženec v celoti izvrševal vse dogovorjene obveznosti. Ne drži, da tožnica ni prerekala navedb toženca o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Očita tudi kršitev 8. člena ZPP ter obrazloženo pojasnjuje, zakaj gre za sodbo presenečenja.

4. Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, na kakršno se opira odločitev sodišča druge stopnje (dejanska podlaga izpodbijane sodbe). To izhaja iz prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje, tudi v obliki procesnih kršitev pravil dokaznega bremena iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali pa dejanskim zaključkom celo izrecno nasprotujejo (npr. revizijske trditve, ki grajajo dokazno oceno izvedenskih mnenj in zaslišanih prič, trditve, da dr. F. ob sprejemu A. A. v psihiatrično bolnišnico ni zdravil zaradi delirija oziroma da A. A. ob sprejemu ni bil deliranten, da KPSS test pri A. A. ni bil nikoli opravljen itd.).

7. Uveljavljane procesne kršitve niso podane. Tožnica pisnih izjav pokojnega A. A. ob sprejemu v psihiatrično bolnico in dr. B. ter predlog za zaslišanje slednjega, ni podala do konca prvega naroka, ker je ocenila, da pravočasno predlagani dokazi zadoščajo za dokazovanje njenih trditev. Ko pa se je po pridobitvi izvedenskega mnenja dr. C. izkazalo, da je to prepričanje lahko zmotno, je tožnica predlagala izvedbo konkretnih dokazov, da bi dokazala nestrokovnost izvedenskega mnenja. Pravilna je presoja nižjih sodišč, da so bili ti dokazni predlogi podani prepozno. Stranka namreč ne more predlaganje nekaterih dokazov, za katere je vedela že prej, zadržati za primer, če pravočasno predlagani dokazi ne bi zadoščali za dokazovanje njenih trditev. Res je, da pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ne predloži, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Sodišča kot opravičljiv razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov upoštevajo tudi možnost, da stranka nekih dejstev predhodno ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka izbranem procesnem gradivu še niso izkazala kot relevantna. Vendar pa to ne velja za dokazovanje konkretnega dejstva, in sicer stanja (ne)razsodnosti pokojnega A. A., ki je bilo osrednje vprašanje že vse od začetka tega postopka. Zmotno je tudi prepričanje revidentke, da omenjeni dokazni predlogi niso pomenili novega dokaza v smislu 286. člena ZPP. Dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo. Če je obojo isto, kar pa za konkretni primer ne drži, saj so dokazna sredstva različna (izjave prič in izvedensko mnenje), ne more iti za nov dokazni predlog. Skleniti je mogoče, da bi tožnica ob ustrezni skrbnosti zadevne dokazne predloge lahko podala pravočasno, zato kršitvi 286. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Poleg tega sporni predlagani dokazi tudi niso bili primerni za dokazovanje nepopolnosti oziroma nestrokovnosti izvedenskega mnenja. V takšnem primeru je namreč treba postopati v skladu z 254. členom ZPP in dvom odpraviti, ali z zaslišanjem izvedenca, ki je že podal mnenje ali pa z drugim izvedencem. Revizijske navedbe, da je bilo tožnici preprečeno, da bi se lahko opredelila do rezultatov dokazovanja in prikazala napačnost, nepravilnost in nepopolnost izvedenskega mnenja dr. C., se tako izkažejo za neutemeljene. Pritrditi je presoji sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena ZPP. V razveljavitvenem sklepu višjega sodišča I Cp 3964/2007 ni bilo izrecnega navodila, da je treba izvesti tudi sporne dokazne predloge. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, naj izvede s strani tožnice predlagane dokaze, zlasti zasliši dr. G. in dr. F. ter po oceni druge priče in po dopolnitvi dokaznega postopka izvede dokaz z drugim izvedencem psihiatrične stroke. Pritožbeno sodišče je presojo o tem, ali bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, prepustilo sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje se je do zgornjih procesnih očitkov obrazloženo opredelilo na strani pet in šest sodbe. Revidentka zatrjevanj, da bi morali sodišči mnenje dr. G., ki predstavlja del njene trditvene podlage, upoštevati kot pravočasno in primerno, ne uveljavlja v obliki procesne kršitve. Čeprav sodišče prve stopnje uporabi izraz dokaz, pa je njegove razloge mogoče razumeti, da je bila zadevna strokovna argumentacija trditev tožnice podana prepozno, česar tožnica konkretizirano ne izpodbija.

8. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je za odgovor o stanju razsodnosti A. A. potrebno strokovno znanje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo dokaz z izvedencem (glej str. 7 in 11 sodbe sodišča druge stopnje). Ne drži, da je sodišče prve stopnje dejstvo, za katerega je potrebno strokovno znanje, ugotavljalo na podlagi izpovedb strank in prič, temveč se je pri tem oprlo na mnenje dr. F., kar je tudi pojasnilo (glej str. 11 sodbe sodišča prve stopnje). Glede dokazne ocene izvedenskih mnenj je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in te zgolj ponovilo. Sodišči sta zadostno pojasnili, zakaj sta sledili izvedenskemu mnenju dr. F. in ne mnenjem drugih izvedencev. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj med razlogi sodišč ni zatrjevanega nasprotja. Obstoj Alzheimerjeve demence še ne pomeni, da je oseba popolnoma nerazsodna. Pomembno je, za katero fazo bolezni gre, saj se, po ugotovitvah sodišč, sposobnost razsoje in predvidevanja posledic odločitev običajno izgubi v poznem srednjem stadiju bolezni.

9. Očitek relativne kršitve postopka zaradi kršitve 243. člena ZPP, ker naj bi sodišči prevzeli vlogo izvedencev, ni utemeljen. Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln, ali sam s seboj ali z raziskovanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti (drugi odstavek 254. člena ZPP). Enako velja tudi za primere, ko so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane dvom v pravilnost podanega mnenja (tretji odstavek 254. člena ZPP). Glede na dejstvo, da je izvedenec dr. E. svoje mnenje utemeljil zgolj na svoji dokazni oceni izpovedb zaslišanih strank in nekaterih prič, je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v njegov raziskovalni postopek in mnenje, saj bi moral izvedenec svoje mnenje utemeljiti na obstoječih zdravstvenih podatkih A. A. in strokovnih dognanjih. Dr. E. pokojnega A. A. ni nikoli videl, v medicinski dokumentaciji do novembra 1998 pa tudi ni podatka o morebitnih znakih Alzheimerjeve bolezni, pa je vseeno zaključil, da je bil A. A. v kritičnem času nerazsoden, saj je bil v zadnjem stadiju bolezni. Enako velja za mnenje dr. D., ki je sam pojasnil, da bi bil za izdelavo mnenja kompetentnejši nekdo, ki se bolj teoretično poglablja v demence, zlasti, ker je treba bolezen razdelati po fazah in njihovi simptomatiki. Dodati še velja, da četudi nima posebnega strokovnega znanja, sodnik ni vezan na izvedensko mnenje. Mnenja, ki s stališča pravil logičnega mišljenja in splošnih človeških izkušenj ni prepričljivo, sodišče pač ne bo sprejelo.

10. Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke o delirantnem stanju A. A. in glede testa KPSS odgovorilo na strani devet in deset sodbe. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je bil podatek o testu KPSS naveden v A. A. medicinski dokumentaciji. Tožnica bi se torej do njega lahko opredelila, vendar ni zatrjevala, da bi bil ta podatek neresničen oziroma napačen. Zmotno je zavzemanje revidentke, da gre za situacijo, primerljivo z zadevo II Ips 772/2005. V slednjem primeru je raziskovalni postopek izvedenca v bistvenem nadomestil dokazni postopek. Izvedenec je opravil vrsto testov in drugih preiskovalnih ukrepov, pri katerih stranke niso mogle sodelovati in zato tudi ne preverjati korektnosti izpeljave teh postopkov in uporabe pridobljenih podatkov. Dr. F. svojega mnenja ni oprl zgolj na rezultat KPSS testa. Razlogi sodišča druge stopnje o tem niso sami s seboj v nasprotju (glej str. 9 sodbe). Revizijske navedbe, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih zatrjevanj, da je dr. F. pristopal k strokovnemu izvedenskemu mnenju mehanistično in glede pravnih, moralnih in etičnih zadržkov na strani dr. F. kot izvedenca, niso utemeljene, saj je sodišče druge stopnje na te očitke odgovorilo na straneh osem do enajst.

11. Ker tožnica revizijskega očitka o pristranskosti izvedenskega mnenja dr. F. (ker obstoji dvom v njegovo nepristranskost, saj je bil lečeči zdravnik C. in ker na njegovi strani obstajajo etični in moralni zadržki) ni (pravočasno) uveljavljala v postopku na prvi stopnji, niti se proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki njene vloge ni obravnavalo kot zahteve za izločitev, iz tega razloga ni pritožila, ne more doseči presoje tega razloga v reviziji.(1) Dodati velja, da je v skladu z določbo 247. člena ZPP izvedenec lahko tudi tisti, ki je bil prej zaslišan kot priča. Na navedbe o dvomu v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja dr. F. je višje sodišče pravilno odgovorilo na straneh osem do deset sodbe. Tudi po oceni revizijskega sodišča v izvedenskem mnenju dr. F. ni zaslediti, da bi bilo nejasno, nepopolno, ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju oziroma da bi šlo v navedeni zadevi za katerokoli drugo situacijo, ki bi terjala postavitev še enega izvedenca. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Revizijsko zatrjevanje, da gre za sodbo presenečenja, ker sodišče tožnici ni sugeriralo, da predlaga novega izvedenca, tako ni utemeljeno.

12. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da kar se je zgodilo s kupnino (ali jo je toženec plačal, ali pa mu je A. A. dolg odpustil) na presojo, ali je bilo ob sklepanju kršeno načelo vestnosti in poštenja, ne more vplivati. Tako ne drži revizijski očitek, da pritožbene odločitve glede pritožbenih trditev o (ne)plačilu kupnine ni mogoče preizkusiti. Sodišči druge in prve stopnje sta dokazno oceno oblikovali vsebinsko prepričljivo ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene; dokazna ocena je podana skrbno in je analitično sintetična, zato očitek kršitve 8. člena ZPP ni utemeljen.

13. Glede na dejansko ugotovitev, da A. A. sposobnost razsojanja v trenutku sklenitve sporne prodajne pogodbe ni bila okrnjena, je materialnopravno pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

14. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Toženec stroškov za odgovor na revizijo ni priglasil.

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2008.


Zveza:

ZPP člen 8, 243, 247, 254, 286, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 362, 362/1.
Datum zadnje spremembe:
28.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NjA4