<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba in sklep III Ips 7/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:III.IPS.7.2019

Evidenčna številka:VS00022705
Datum odločbe:12.04.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cpg 196/2017
Datum odločbe II.stopnje:08.11.2018
Senat:Vladimir Balažic (preds.), Franc Seljak (poroč.), dr. Mile Dolenc, dr. Miodrag Đorđević, Tomaž Pavčnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:občasne terjatve - delna izpolnitev - zastaranje - zastaranje pravice - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga

Jedro

Pripoznava dolga je lahko dana izrecno ali konkludentno, pri čemer tudi iz primeroma navedenih konkludentnih dejanj v drugem odstavku 364. člena OZ, to je plačilo na račun, plačilo obresti ali dano zavarovanje, jasno izhaja zakonska zahteva, da morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Odločilno je, kako je izjava objektivno videti. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita:

- v delih, ki se nanašata na plačilo 3,875.606,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2015 naprej in

- v stroškovnih delih v celoti

ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je bil predmet pritožbenega preizkusa in je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj ji tožena stranka plača 8,267.391,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2015 naprej (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 2.023,76 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 1.743,00 EUR stroškov pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitve 20., 22. in 33. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagala je ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, kot "je predlagala v pritožbi". Podredno temu je predlagala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje pritožbenemu sodišču. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe novele ZPP-E

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Vrednost spora izpodbijanega dela sodbe znaša 8,267.391,23 EUR, kar presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih.

Dejanski in pravni okvir spora

6. Občina Krško (tožnica) in Ministrstvo za okolje in prostor (MOP kot organ toženke) sta sklenila Protokol o medsebojnem sodelovanju pri umestitvi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (v nadaljevanju odlagališče NSRAO) v prostor in o zagotavljanju sredstev proračuna RS za sofinanciranje projektov ureditve komunalne infrastrukture na območju Občine Krško (v nadaljevanju Protokol). V 3. členu tega Protokola sta se dogovorila:

Občina Krško ima pripravljenih več projektov za celostno ureditev komunalne in druge infrastrukture na območju celotne Občine Krško, razvidne iz veljavnega načrta razvojnih projektov Občine Krško NRP 2008-2011. Za te projekte je predvideno financiranje s strani državnega proračuna, občinskega proračuna ter iz sredstev evropskih skladov.

Ministrstvo za okolje in prostor - MOP bo z namenom zagotovitve družbene sprejemljivosti umeščanja NSRAO v prostor sofinanciralo omenjene projekte v višini do 80 % stroškov celotne investicije v skupni višini 8,4 mio EUR z dinamiko financiranja v letih 2008-2013 1,4 mio EUR letno, za kar se obveže, da bo v proračunu RS zagotovila ustrezna finančna sredstva.

7. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje Protokol ureja še naslednja pomembna vprašanja:

- Podpisnika sta sporazumno določila medsebojno urejanje zadev ter način sodelovanja glede umestitve odlagališča NSRAO v prostor, ki ga izvaja MOP, in o zagotavljanju sredstev proračuna RS za sofinanciranje projektov ureditve komunalne infrastrukture v občini;

- Protokol se sklepa za čas do dokončne realizacije projektov in sicer do porabe 8,4 mio EUR (6. člen);

- Protokol začne veljati, ko ga podpišeta obe stranki, finančna obveznost pa nastane z dnem, ko je s strani Občine omogočen sprejem državnega prostorskega načrta (DPN) za umestitev odlagališča NSRAO v prostor (8. člen).

8. Občinski svet tožnice je podal pozitivno mnenje k predlogu DPN za odlagališče NSRAO 8. 7. 2009, s čimer je omogočil sprejem DPN.

9. Tožnica je tožbo vložila 31. 12. 2015.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova sofinanciranja projektov za leta 2008 do 2011 zaradi zastaranja. Presodilo je, da ima Protokol pravno naravo gospodarske pogodbe, za katero velja triletni zastaralni rok iz 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevaje datum vložitve tožbe je terjatev za leto 2008 zastarala 9. 7. 2012, terjatev za leto 2009 je zastarala 1. 1. 2013, terjatev za leto 2010 je zastarala 1. 1. 2014 in terjatev za leto 2011 je zastarala 1. 1. 2015. Presodilo je še, da četudi ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, bi terjatve v enakem času zastarale po pravilu o občasnih terjatvah iz prvega odstavka 347. člena OZ.

11. Sodišče druge stopnje je presodilo, da Protokol ni gospodarska pogodba. Odločitev sodišča prve stopnje pa je potrdilo na podlagi stališča, da je prišlo do zastaranja same pravice na podlagi 348. člena OZ, ker toženka ni plačala obveznosti za leta 2008 do 2013, tožbo pa je vložila šele 31. 12. 2015, kar je več kot pet let po zapadlosti terjatve za leto 2008.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija je delno utemeljena.

13. Po prvem odstavku 348. člena OZ pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, zastara v petih letih, odkar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več. Predpostavka za zastaranje same pravice po tem določilu pa je, da sploh gre za občasne terjatve.

14. Občasne terjatve so tiste terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih, bodisi da gre za stranske občasne terjatve (npr. terjatev obresti) ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica (npr. terjatev preživljanja). Za občasne terjatve je predpisan triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ). Značilnost občasnih terjatev je njihova samostojnost in določenost oziroma določljivost po višini. Za občasne terjatve pa ne gre, če se te nanašajo na dele neke celote,1 kar smiselno izhaja iz drugega odstavka 347. člena OZ, ki izključuje uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka za obročna odplačila in druge delne izpolnitve.

15. Iz zgoraj citiranega drugega odstavka 3. člena Protokola po presoji revizijskega sodišča izhaja temeljna obveznost toženke, s katero se je (oziroma zanjo MOP) z namenom zagotovitve družbene sprejemljivosti umeščanja odlagališča NSRAO v prostor zavezala sofinancirati projekte celostne ureditve komunalne infrastrukture v skupni višini 8,4 milijonov EUR. Temeljna obveznost tožnice v zameno za toženkino sofinanciranje pa je bila omogočiti sprejem uredbe o DPN (prim. 8. člen Protokola).

16. Celotna obveznost toženke po Protokolu je torej znašala 8,4 milijonov EUR. Protokol z določitvijo dinamike financiranja v letih od 2008 do 2013 po 1,4 milijona EUR letno in do višine 80 % stroškov celotne investicije projekta opredeljuje le zgornji limit obveznosti toženke na letni ravni in na ravni posamičnega projekta. Toženkina izpolnitev obveznosti iz naslova sofinanciranja, ki jo tožnici uspe upravičiti znotraj teh limitov, ima pravno naravo delne izpolnitve (drugi odstavek 347. člena OZ). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj terjatve materialnopravno zmotno opredelili kot občasne. Ne gre namreč za to, da bi tožnica imela do toženke "letne terjatve za 1,4 milijonov EUR", da bi bilo mogoče te opredeliti kot terjatve, ki dospevajo letno, s čimer bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 347. člena OZ. Ker je po Protokolu določena celotna obveznost (8,4 milijonov EUR), tudi ni mogoče govoriti o enoviti "pravici do sofinanciranja", posameznih terjatev pa kot črpanje te pravice, s čimer bi šlo za pravici do preživljanja primerljiv položaj, kar kot primer občasnih terjatev našteva prvi odstavek 347. člena OZ. Zato v konkretnem primeru ne gre za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ), posledično pa tudi ni mogoče uporabiti določila 348. člena OZ o zastaranju same pravice.

17. Pravni temelj za tožničine terjatve iz naslova sofinanciranja predstavlja že sam Protokol, v katerem je dovolj določno opredeljeno, kateri projekti so predmet sofinanciranja in do kakšne višine. S Protokolom se je toženka zavezala sofinancirati tožničine projekte, zato na njene obveznosti ne vpliva pravilo o plačevanju obveznosti iz 52. člena Zakona o javnih financah (ZJF), ki se nanaša na izvrševanje proračuna. Ker gre torej za nepomembno okoliščino oziroma dejstvo, ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje kot pravni vir zmotno navedlo Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) namesto ZJF.

18. Pravilna je presoja sodišč nižjih stopenj, da do pretrganja zastaranja za terjatvi za leti 2008 in 2009 ni prišlo. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ). Pripoznava dolga je lahko dana izrecno ali konkludentno, pri čemer tudi iz primeroma navedenih konkludentnih dejanj v drugem odstavku 364. člena OZ, to je plačilo na račun, plačilo obresti ali dano zavarovanje, jasno izhaja zakonska zahteva, da morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna.2 Odločilno je, kako je izjava objektivno videti. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.3

19. Tožničinih trditev, da so predstavniki MOP na več sestankih s predstavniki Občine Krško v letu 2011 in kasneje, katerih tema je bilo izpolnjevanje obveznosti po Protokolu, dolg "vsaj konkludentno pripoznali" in "njegovega obstoja niso zanikali", nikakor ni mogoče šteti kot ustrezno zatrjevanje pripoznave dolga, celo če bi bile take trditve dokazane. Zato sodišči nižjih stopenj nista storili kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v zvezi s tem nista izvedli dokaza z zaslišanjem predlagane priče.

20. Enako velja za tožničine trditve glede sestanka dne 23. 5. 2012. Ker niti golo sporočilo upniku, da dolg obstaja, samo po sebi še ne pomeni, da je dolg pripoznan,4 tožnica pa ni podala trditev, katero ravnanje toženke je moč šteti za pripoznavo dolga (43. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), je presoja, da do pretrganja zastaranja ni prišlo, pravilna. Tudi navedba "Vlada RS le še sprejema odločitev o tem, kdo bo financiral izpolnitev obveznosti po Protokolu" ni pripoznava dolga, saj okoliščine v zvezi s proračunom zadevajo toženko, na medsebojne pravice in obveznosti po Protokolu pa to ne vpliva, kot je bilo že obrazloženo. Ta izjava ni niti jasna niti določna. Poleg tega tožnica ni trdila, da bi pripoznavo dolga dala upravičena oziroma pooblaščena oseba, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje.5 Njene trditve se izkažejo kot tako pomanjkljive, da niso terjale izvajanje predlaganih dokazov. Revizijski očitki o kršitvi določila 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe predlaganega dokaza pa so neutemeljeni.

21. Ker ne gre za občasne terjatve, tožničinih terjatev ni mogoče presojati po pravilih iz 347. in 348. člena OZ. Za presojo zastaranja delnih izpolnitev terjatev tožnice je treba uporabiti splošni, to je petletni zastaralni rok (drugi odstavek 347. člena v zvezi s 346. členom OZ).

22. Ob upoštevanju datuma vložitve tožbe (31. 12. 2015) in petletnega zastaralnega roka (346. člen OZ) so terjatve iz naslova sofinanciranja za leto 2008 zastarale najkasneje 9. 7. 2014 in terjatve za leto 2009 najkasneje 2. 1. 2015.6 Iz tega naslova tožnica zahteva skupaj 4,391.784,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 31. 12. 2015 naprej. V tem delu je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Terjatve iz naslova sofinanciranja za leto 2010 in za leto 2011 pa niso zastarale, saj ob vložitvi tožbe zastaralni roki še niso potekli. Iz tega naslova tožnica zahteva skupaj 3,875.606,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 31. 12. 2015 naprej. Glede tega dela tožbenega zahtevka je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zaradi akcesornosti odločitve o stroških postopka je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi stroškovni del odločitve sodišča druge stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 V. Kranjc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 465.
2 Sklep VS RS III Ips 37/2018 z dne 22. 1. 2019.
3 M. Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis 2015, str. 183. Prim. sodbo VS RS II Ips 513/2008.
4 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, druga knjiga, str. 1185.
5 Vlada kot zastopnik RS (prvi odstavek 7. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije) oziroma minister kot predstavnik ministrstva (16. člen Zakona o državni upravi).
6 Tega dne zato, ker je bil 1. 1. 2015 dela prost dan (Novo leto), kar terja uporabo pravila iz tretjega odstavka 62. člena OZ, da se v takih primerih kot zadnji dan roka šteje naslednji delavnik.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 347, 347/1, 347/2, 348, 348/1, 364, 364/1, 364/2
Datum zadnje spremembe:
04.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MDAx