<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 179/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.179.2017

Evidenčna številka:VS00021750
Datum odločbe:06.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Psp 541/2016
Datum odločbe II.stopnje:16.02.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:preplačilo pokojnine - vračilo preveč izplačane pokojnine

Jedro

Sodišči nižjih stopenj sicer pravilno izhajata iz tega, da tožena stranka ne more ustaviti izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj, vendar to ne velja za ustavitev izplačevanja za vnaprej. Odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede pravice do (izplačevanja) delne invalidske pokojnine v prihodnje. Če je upravičenec v času odločanja tožene stranke o morebitni neupravičenosti že izplačanih pokojninskih ali invalidskih prejemkov, ki so mu bili pod določenimi pogoji priznani za nedoločen čas, te tedaj še prejemal in tožena stranka ugotovi, da se je dejansko stanje po izdaji odločbe o priznanju pravice spremenilo tako, da upravičenec ni bil več upravičen do predhodno priznane pravice, mora o ustavitvi izplačevanja prejemkov za vnaprej izdati odločbo.

Če nastane novo dejstvo, ki pri priznanju pravice do časovno nedoločenega izplačevanja lahko spremeni sklep o pravni posledici, potem je to dejstvo podlaga za novo upravno odločanje (126. člen ZUP). Novo dejstvo, ki ni obstajalo v času odločanja o pravici, po naravi stvari ni moglo biti zajeto v okviru tedanjega pravno relevantnega dejanskega stanja (časovna meja pravnomočnosti).

Zaradi možnosti izdaje odločbe o ugotoviti preplačila po 194. členu ZPIZ-2, ki se nanaša na preteklo obdobje izplačevanja na podlagi določene pravice in v kateri mora tožena stranka zavzeti obrazloženo stališče o neobstoju te pravice zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin, za izdajo posebnih odločb o ugotovitvi neobstoja same pravice ali pravice do izplačevanja za nazaj ni pravne podlage. Z vidika odločbe o ugotovitvi preplačila tudi ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, saj ne gre za veljavno odločbo o pravnem temelju, ki bi toženo stranko zavezovala pri odločbi o ugotovitvi preplačila. Tožena stranka mora pravni temelj o neobstoju pravice samostojno ugotoviti v postopku izdaje odločbe o preplačilu.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišč druge in prve stopnje glede odločb tožene stranke z dne 21. 11. 2014 in 4. 2. 2015.

II. Reviziji se delno ugodi tako, da se razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje, v kolikor se nanašata na odločitev glede zakonitosti odločb tožene stranke z dne 3. 7. 2014 in 6. 1. 2015. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2014 v zvezi z odločbo z dne 6. 1. 2015 in odločbo tožene stranke z dne 21. 11. 2014 v zvezi z odločbo z dne 4. 2. 2015. Odpravilo je odločbo tožene stranke z dne 7. 1. 2015, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper odločbo z dne 14. 10. 2014, tako da je nadomestilo datum 1. 6. 2011 s 14. 10. 2014, zavrnilo pa je zahtevek, da je tožnik upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 14. 10. 2014. Toženi stranki je naložilo še povrniti tožnikove stroške postopka. Ugotovilo je, da je imel tožnik na podlagi odločbe tožene stranke z dne 23. 3. 2010 pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 9. 2009 dalje. Tožena stranka je z odločbo z dne 6. 5. 2014 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca od 1. 6. 2011 dalje. Z izpodbijanima odločbama z dne 3. 7. 2014 in 6. 1. 2015 je tožena stranka ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine z 31. 5. 2011, ker je imel tožnik lastnost zavarovanca od 1. 6. 2011 dalje, pokojnino pa je prejemal kot brezposelna oseba. Tožena stranka je z navedenima izpodbijanima odločbama posegla v načelo pravnomočnosti upravnih odločb, zato sta odločbi nezakoniti. Odločbi tožene z dne 21. 11. 2014 in 4. 2. 2015, ki sta temeljili na odločbah tožene stranke z dne 3. 7. 2014 in 6. 1. 2015 in s katerima je bilo od tožnika zahtevano vračilo preveč izplačane delne invalidske pokojnine od 1. 8. 2011 do 30. 6. 2014, sta nezakoniti, ker ni odpadla pravna podlaga za izplačilo. Z odločbo tožene stranke z dne 7. 1. 2015 je bila na pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 14. 10. 2014 ta spremenjena tako, da tožnik nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 1. 6. 2011. Sodišče je to odločitev tožene stranke spremenilo tako, da je tožnik nima več pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 14. 10. 2014 dalje, saj je bila takrat izdana prvostopenjska odločba, ki lahko velja le za naprej.

2. Sodišče druge stopnje je glede postopka o glavni stvari zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo je pritožbi le v delu glede stroškov postopka in te znižalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V svojih navedbah izpodbija pravilnost odločitve glede ugotovitve preplačila, ustavitve izplačevanja delne invalidske pokojnine in ugotovitve prenehanja pravice do izplačevanja invalidske pokojnine.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožeči stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno nedovoljena, v dovoljenem delu pa delno utemeljena.

Nedovoljena revizija glede preplačila

6. Revizija ni dovoljena glede odločitve sodišč nižjih stopenj o zakonitosti odločb tožene stranke z dne 21. 11. 2014 in 4. 2. 2015 o vrnitvi preplačila delne invalidske pokojnine. Ker gre v tem delu za premoženjski socialni spor, pri katerem revizija ni dovoljena že po samem zakonu (31. člen ZDSS-1) in v katerem revizija ni bila predhodno dopuščena (sklep VIII DoR 36/2017 z dne 23. 5. 2017), je revizijsko sodišče v tem obsegu revizijo zavrglo (tretji odstavek 367. člena ZPP v zvezi s 374. členom ZPP).1

O dovoljeni reviziji

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

Glede ustavitve izplačevanja pokojnine

8. Tožena stranka je z odločbama z dne 3. 7. 2014 in 6. 1. 2015 ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine z 31. 5. 2011. Sodišči nižjih stopenj sta ugodili tožnikovem zahtevku za odpravo navedenih odločb, ker je tožena stranka posegla v pravnomočno priznano pravico do delne invalidske pokojnine. Ta je bila tožniku priznana z odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2010 od 1. 9. 2009 dalje.

9. Sodišči nižjih stopenj sicer pravilno izhajata iz tega, da tožena stranka ne more ustaviti izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj, vendar to ne velja za ustavitev izplačevanja za vnaprej. Odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede pravice do (izplačevanja) delne invalidske pokojnine v prihodnje. Če je upravičenec v času odločanja tožene stranke o morebitni neupravičenosti že izplačanih pokojninskih ali invalidskih prejemkov, ki so mu bili pod določenimi pogoji priznani za nedoločen čas, te tedaj še prejemal in tožena stranka ugotovi, da se je dejansko stanje po izdaji odločbe o priznanju pravice spremenilo tako, da upravičenec ni bil več upravičen do predhodno priznane pravice, mora o ustavitvi izplačevanja prejemkov za vnaprej izdati odločbo. Ustavitev izplačevanja prejemkov brez izdaje upravne odločbe, iz katere izhaja temelj za ustavitev izplačevanja, upravičencu odvzema ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva.

10. Zato je nujno z upravno odločbo odločiti o tem, da upravičenec za naprej nima več pravice do izplačevanja in da bo izplačevanje zato glede na nove dejanske okoliščine ustavljeno. Tako je upravičenec v skladu z načelom kontradiktornosti primerno obveščen o spremenjenem pravnem stanju in ima na razpolago pravna sredstva, vključno z možnostjo sodnega spora. Upravna odločba, iz katere jasno izhaja, da bo izplačevanje ustavljeno za naprej, mora seveda temeljiti na pravnem zaključku, da upravičenec nima več pravice, ki bi omogočala izplačevanje določenega prejemka. Izrek upravne odločbe, ki vsebuje jasno navedbo o ustavitvi izplačevanja prejemka, je povsem določen in izvršljiv (določba 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Z vidika izvršljivosti odločbe je pravilno, da je razvidno, da bo do ustavitve izplačevanja prišlo in kdaj bo prišlo, medtem ko so razlogi za prenehanje pravice do izplačevanja za naprej vsebovani v obrazložitvi odločbe.

11. Sodišči nižjih stopenj sta pri ugoditvi zahtevka za odpravo odločb tožene stranke glede ustavitve izplačevanja zmotno razlagali načelo pravnomočnosti. Če bi obveljala zavzeta razlaga sodišč, potem tožena stranka nikoli ne bi mogla priti do poplačila neutemeljeno izplačanih pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov. Sodna praksa Vrhovnega sodišča glede ustavitve izplačevanja za nazaj ni izhajala iz tega, da za nazaj na splošno ni mogoče drugače urejati pravnih razmerij, kot so bila urejena z odločbo o priznanju pravice. Bistveni poudarek je bil v logičnem nesmislu ustavitve nečesa, kar je bilo že izplačano. Kar je bilo izplačano, se ne more več ustaviti, lahko pa se zahteva nazaj že izplačano (194. člen ZPIZ-2).

12. Prvotno priznana pravica iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe o priznanju te pravice varovana in obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje (časovne meje pravnomočnosti). Če so dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o pravici - torej pri prvotnem odločanju o njej po naravi stvari še niso mogle biti predmet obravnavanja, in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati pravice. Ta mu v tem spremenjenem dejanskem in pravnem obsegu namreč sploh ni bila priznana s prvotno odločbo o priznanju pravice. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Nastop novih dejanskih in/ali pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.

13. Če nastane novo dejstvo, ki pri priznanju pravice do časovno nedoločenega izplačevanja lahko spremeni sklep o pravni posledici, potem je to dejstvo podlaga za novo upravno odločanje (126. člen ZUP). Novo dejstvo, ki ni obstajalo v času odločanja o pravici, po naravi stvari ni moglo biti zajeto v okviru tedanjega pravno relevantnega dejanskega stanja (časovna meja pravnomočnosti). Za zavarovanca in toženo stranko je z vidika pravne varnosti in procesne učinkovitosti sicer najbolje, da se o ustavitvi izplačevanja za naprej in ugotovitvi preplačila za nazaj odloča v okviru enotnega postopka z izdajo ene odločbe v primeru, če se v času odločanja o preplačilu zavarovancu še izplačuje pokojninski ali invalidski prejemek. Tako se odloča o prenehanju pravice od izplačevanja enotno za naprej in nazaj. Zmanjša se možnost izdaje različnih odločitev, ki bi sicer morale temeljiti na istem nosilnem razlogu, zavarovancu pa je razumljivo predstavljen pravni položaj, v katerem se je znašel.

14. Glede na to, da je tožnik v času odločanja tožene stranke še prejemal delno invalidsko pokojnino, je odločba o ustavitvi izplačevanja za nazaj z dne 3. 7. 2014 po naravi stvari vsebovala tudi odločitev o ustavitvi izplačevanja za vnaprej – vsaj od 3. 7. 2014. Ker sodišči nista ugotavljali dejanskega stanja v skladu s tem izhodiščem, mora sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je imela tožena stranka podlago za ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine za vnaprej (tj. od 3. 7. 2014 dalje).

Glede odločbe o pravici do (izplačevanja) delne invalidske pokojnine

15. Tožena stranka je z drugostopenjsko odločbo z dne 7. 1. 2015 odločila, da tožnik nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 1. 6. 2011 dalje, pred tem je prvostopenjski organ z določbo z dne 14. 10. 2014 odločil, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je v tako odločitev tožene stranke poseglo tako, da je datum 1. 6. 2011 nadomestilo z datumom 14. 10. 2014, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

16. Pravna podlaga za ureditev pravnega in dejanskega stanja, do katerega je prišlo po izdaji odločbe o priznanju pravice na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zaradi katerega so bili upravičencu preveč izplačani prejemki, je v določbi 194. člena ZPIZ-2. Ta ureja tako procesni kot materialnopravni okvir za vzpostavitev nove pravne posledice – vračila neupravičeno prejetega. V postopku ugotavljanja (ne)upravičenosti izplačevanja določenih prejemkov lahko tožena stranka ugotavlja spremenjeno dejansko in pravno podlago, do katere je prišlo po izdaji odločbe o priznanju določene pravice, ki je ob njeni izdaji omogočala izplačevanje posamičnega prejemka.

17. Zaradi možnosti izdaje odločbe o ugotoviti preplačila po 194. členu ZPIZ-2, ki se nanaša na preteklo obdobje izplačevanja na podlagi določene pravice in v kateri mora tožena stranka zavzeti obrazloženo stališče o neobstoju te pravice zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin, za izdajo posebnih odločb o ugotovitvi neobstoja same pravice ali pravice do izplačevanja za nazaj tako ni pravne podlage. Take odločbe niso izvršljive, saj ne vsebujejo sklepa o pravni posledici, ki bi se lahko odrazila v zunanjem svetu. Z vidika odločbe o ugotovitvi preplačila pa tudi ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, saj ne gre za veljavno odločbo o pravnem temelju, ki bi toženo stranko zavezovala pri odločbi o ugotovitvi preplačila. Tožena stranka mora pravni temelj o neobstoju pravice samostojno ugotoviti v postopku izdaje odločbe o preplačilu. Odločbe tožene stranke o ugotovitvi neobstoja pravice za nazaj bi zato morale biti v celoti odpravljene. Ker pa gre v obravnavni zadevi za revizijo tožene stranke, ki ima pravni interes le za ugotovitev zakonitosti izpodbijanih odločb, revizijsko sodišče v sodbi sodišč nižjih stopenj ni smelo več poseči (359. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

18. V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno glede odločitve nižjih sodišč glede zakonitosti odločb tožene stranke z dne 14. 10. 2014 in 7. 1. 2015, ugodilo pa je reviziji glede odločitve sodišč nižjih stopenj glede odločb tožene stranke z dne 3. 7. 2014 in 6. 1. 2015 in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj zadevi VIII Ips 236/2011 z dne 5. 11. 2012 in VIII Ips 191/2011 z dne 18. 9. 2012.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 194, 194/2
Datum zadnje spremembe:
29.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MDMx