<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 344/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.344.2016

Evidenčna številka:VS00005228
Datum odločbe:05.10.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 505/2014
Datum odločbe II.stopnje:13.05.2015
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:prodaja poslovnega deleža - skupni namen pogodbenikov - causa - razveza prodajne pogodbe - spremenjene okoliščine

Jedro

Sodišči sta ocenili, da je bil skupen namen pogodbenih strank le, da toženca tožniku za dogovorjeno kupnino prodata vsak svoj poslovni delež v višini 20,0005 %. Sodišči sta navedli, da je bilo zapisano, da naj bi toženca od pok. B. B. pridobila še del njegovega poslovnega deleža in da v primeru, če tožniku uspe to realizirati v poslovnem registru, toženca od tožnika ne moreta zahtevati dodatnega plačila, vendar sta ocenili, da toženca nista štela, da je ta okoliščina bistvena zato, da bo namen pogodbe dosežen. Odločili sta tudi, da ekvivalenca dajatev ni porušena, ker je bila kupnina izrecno dogovorjena za delež 20,0005 % in zato morebitna pridobitev ali nepridobitev dodatnega deleža pok. B. B. na višino kupnine glede na vsebino zapisa dogovora v pogodbi ni vplivala.

Sodišče druge stopnje je pravilno presojalo, ali nekorektno ravnanje bivših družbenikov in to, da se je naknadno izkazalo, da so nekatere terjatve neizterljive, lahko predstavlja spremenjene okoliščine v smislu 112. člena OZ. Pravilno je odločilo, da gre za normalni poslovni riziko. Glede na povzete dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi je pravilna tudi odločitev, da ni mogoče uporabiti določbe 116. člena OZ, ki se nanaša na primere, ko obveznosti iz naravnih (uničenje stvari) ali pravnih razlogov (naknadna pravna prepoved) ni mogoče izpolniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik in toženca so bili družbeniki družbe A., d. o. o., in so 21. 4. 2008 sklenili pogodbo, s katero sta toženca tožniku prodala svoja poslovna deleža, vsak od njiju za kupnino 166.640,00 EUR. Tožnik je s tožbo z dne 21. 1. 2011 od sodišča zahteval, naj to pogodbo razveže in tožencema naloži, naj tožniku vrneta že plačani del kupnine. Zatrjeval je, da zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče več doseči namena pogodbe (112. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da pogodbe ni več mogoče izpolniti zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena od pogodbenih strank (116. člen OZ) in da je bila delno prodana tuja stvar.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po vseh treh pravnih podlagah.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 in s tem povezano kršitev 22. člena Ustave. Navaja tudi, da je dokazna ocena sodišča druge stopnje tako pomanjkljiva, da je prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik navaja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da ni navedel dovolj trditev v zvezi z zatrjevanim skupnim namenom pogodbenikov. Opozarja, da prav besedilo 7. točke pogodbe kaže na to, da sta toženca vedela za tožnikov namen prodati pridobljeni poslovni delež. Poudarja, da tudi določba, da ob morebitni smrti tožnika pogodba preneha, kaže na to, da se skupni namen pogodbenikov ni izčrpal le s plačilom kupnine. Meni, da je neutemeljen očitek sodišča druge stopnje, da skupnega namena pogodbenikov ni mogoče ugotoviti, ker tožnik ni razkril pogajanj. Vztraja, da je navedel vsa potrebna dejstva, da pa jih sodišči nista celovito ocenili. Poudarja, da sodišče tudi ni obrazložilo, ali šteje da so podane spremenjene okoliščine ali ne.

6. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da to, da je kupec namesto večinskega (več kot 50 % deleža), kupil le manjšinski (40 % delež) ne pomeni spremenjenih okoliščin. Opozarja, da je napačna odločitev sodišča, da delež pokojnega B. B. ni bil vštet v kupnino, saj je bila prav ta razlika 10 % odločilnega pomena. Poudarja, da je pomembno, da sta se bila toženca po dogodku pripravljena dogovoriti o morebitnem znižanju cene, vendar sodišče tega dejstva ni ocenilo. Kasnejši prepis deleža pokojnega B. B. na drugega družbenika po oceni tožnika izpolnjuje standard spremenjenih okoliščin. Poudarja, da je to tudi porušilo načelo enake vrednosti dajatev. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da so se vsi družbeniki naknadno nelojalno obnašali do družbe in opozarja, da se sodišče tudi ni opredelilo do naknadno nastale neizterljivosti terjatev družbe in s tem spremenjene vrednosti družbe. Meni, da gre za spremembo ekonomske vrednosti predmeta pogodbe in se sklicuje na odločbo VSL I Cp 1507/2010. Tožnik opozarja, da je delno nezmožnost prenosa dela poslovnega deleže na tožnika mogoče obravnavati tudi kot delno nezmožnost izpolnitve (116. člen OZ) ali delno prodajo tuje stvari (440. člen OZ). Navaja, da je sodišče druge stopnje odstopilo od obrazložitve sodišča prve stopnje, da je pomembna "predvidljivost" delne nezmožnosti in je zavrnilno odločitev oprlo na presojo, da je bila obveznost prenosa dodatnega deleža "pogojna", da pa se pogoj ni uresničil. Meni, da je takšna presoja zmotna, saj je pogoj postal nemogoč. Tožnik opozarja, da bi sodišče moralo vsaj delno ugoditi zahtevku, saj je nepravično, da se celotna pogodba ohrani v veljavi tako kot je. Meni, da bi se morala kupnina ustrezno znižati na 133.311,40 EUR za vsakega toženca, kar bi ustrezalo dejansko prenesenemu 40,0001 % deležu. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

7. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki pa nanjo nista odgovorila

8. Revizija ni utemeljena.

9. Tožnik svoj zahtevek prvenstveno utemeljuje na določbi 112. člena OZ, ki ureja spremembo ali razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Glede na predlog tožnika v reviziji, naj Vrhovno sodišče zniža kupnino na 133.311,40 EUR za vsakega od tožencev, je treba uvodoma opozoriti, da po 112. členu OZ stranka lahko zahteva razvezo pogodbe, ne more pa izsiliti spremembe pogodbe. Po četrtem odstavku 112. člena OZ lahko predlaga spremembo pogodbe nasprotna stranka, ni pa tega dolžna storiti. Še manj lahko o spremembi pogodbe, proti volji nasprotne stranke, odloči sodišče.

10. Za presojo, ali je utemeljen zahtevek za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, je treba najprej ugotoviti, kaj sta stranki pričakovali, pri čemer je odločilno le tisto pričakovanje, ki je pogoj, ne pa nagib pogodbe. Poslovno podlago namreč tvorijo le tisti nagibi, ki jih je pogodbena stranka razkrila drugi stranki.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili:

- da so bili družbeniki družbe A.: tožnik z deležem 10 %, toženca in B. B. z 20 % deležem in C. C. s 30 % deležem;

- da so družbeniki po smrti B. B. v letu 1997 s sklepom z dne 9. 6. 2001 sklenili, da se ga razreši družbeništva in njegov delež pripade ostalim družbenikom, vsakemu po 5 %, ta sklep pa ni bil vpisan v sodni register;

- da so tožnik in toženca 21. 4. 2008 sklenili pogodbo, po kateri sta toženca njuna poslovna deleža v družbi A. odplačno odsvojila tožniku;

- da je bilo v pogodbi navedeno, da sta toženca ob sklepanju pogodbe lastnika vsak poslovnega deleža v višini 20,0005 % in da ta delež odplačno odsvojita tožniku za kupnino 166.640,00 EUR, kar bo tožnik plačal vsakemu od njiju v treh obrokih;

- da je bilo v 7. točki navedeno:"pogodbene stranke so nadalje sporazumne in soglasne, da je pridobitelj v primeru osvojitve lastnega poslovnega deleža pred izplačilom celotne kupnine odsvojiteljema, dolžan predhodno v celoti plačati tretji obrok kupnine - šele po plačilu celotne kupnine lahko poslovni delež proda";

- da je bilo v 7. točki navedeno tudi, "da so pogodbene stranke sporazumne, da je v tako sporazumno dogovorjeno kupnino vštet tudi del poslovnega deleža, ki naj bi ga odsvojitelja pridobila od pok. družbenika B. B., kar pa formalno še ni urejeno in sprememba ni vpisana v Poslovni register, izključno pod pogojem, da pridobitelj sam uredi vse potrebno v zvezi z vpisom spremembe poslovnega deleža na svoje ime v Poslovni register, da pa odsvojitelj iz tega naslova nasproti družbi ali pridobitelju nimata nobenih zahtevkov več";

- da je bil naknadno 19. 5. 2008 delež pokojnega B. B na podlagi dogovora z njegovimi dediči v celoti prenesen na četrtega družbenika C. C., prenos pa tudi vpisan v sodni register;

- da je 1. 12. 2009 C. C. izstopil iz družbe A. in zahteval izplačilo njegovega poslovnega deleža.

12. Revizijsko sodišče soglaša z načelnim stališčem tožnika, da ima izpolnitev pogodbe svoj smisel le, dokler je v skladu z bistvenimi elementi pogodbenega temelja. Te elemente lahko stranke izrecno zapišejo v pogodbi, lahko pa izhajajo že iz zakonske ureditve pravnega posla. Kadar pa to, ali je zaradi nekega dogodka izpolnitev še v skladu z bistvenimi elementi pogodbenega temelja, ne izhaja ne iz pogodbe, ne iz zakona, je treba izhajati predvsem iz načela pravičnosti.

13. Tožnik je zatrjeval, da je bil njegov nagib za sklenitev obravnavane pogodbe, da z nakupom pridobi večinski poslovni delež v družbi, ga nato proda strateškemu kupcu in šele nato izplača toženca v celoti. Tožnik kot spremenjene okoliščine navaja, da je bil delež pokojnega B. B. prenesen na drugega družbenika in je zato s pogodbo pridobil le manjšinski delež, da je zaradi nekorektnega ravnanja bivših družbenikov prišlo do težav pri poslovanju družbe in da se je naknadno izkazalo, da so bile nekatere terjatve neizterljive. Trdi, da zaradi prepleta navedenih okoliščin svojega namena ni mogel uresničiti in bi bilo pogodbo nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je (prvi odstavek 112. člena OZ).

14. Tožnik ima prav, da je nepravilna navedba sodišča druge stopnje (14. točka obrazložitve), da tožnik ni navedel dovolj trditev glede ugotavljanju skupnega namena pogodbenih strank, vendar je nepravilna tudi navedba sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni opravilo presoje vseh okoliščin. Iz nadaljnje obrazložitve sodišča druge stopnje namreč dovolj razumljivo izhaja, da ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni spregledalo nobene zatrjevane okoliščine in da se tudi strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je njegov namen prerasel v bistveni element pogodbenega temelja. Pri tem sta se obe sodišči oprli predvsem na zgoraj povzet zapis pogodbe. Tožnik v reviziji tudi sam poudarja, da je bistvenega pomena besedilo pogodbe, le da se ne strinja z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje o tem, kakšen skupni namen strank je razviden iz zapisanega besedila.

15. Ta ocena pa predstavlja ugotavljanje dejstev.2 Sodišči sta ocenili, da je bil skupen namen pogodbenih strank le, da toženca tožniku za dogovorjeno kupnino prodata vsak svoj poslovni delež v višini 20,0005 %. Sodišči sta navedli, da je bilo zapisano, da naj bi toženca od pok. B. B. pridobila še del njegovega poslovnega deleža in da v primeru, če tožniku uspe to realizirati v poslovnem registru, toženca od tožnika ne moreta zahtevati dodatnega plačila, vendar sta ocenili, da toženca nista štela, da je ta okoliščina bistvena zato, da bo namen pogodbe dosežen. Odločili sta tudi, da ekvivalenca dajatev ni porušena, ker je bila kupnina izrecno dogovorjena za delež 20,0005 % in zato morebitna pridobitev ali nepridobitev dodatnega deleža pok. B. B. na višino kupnine glede na zapis dogovora v 7. točki pogodbe ni vplivala. Ob takšni ugotovitvi je pravilna tudi odločitev obeh sodišč, da je neutemeljen ugovor toženca, da je bila delno prodana tuja stvar.

16. Že iz povzetega je razvidno, da imata obe sodbi razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Tožnik z zatrjevanjem, da je dokazna ocena sodišča druge stopnje tako pomanjkljiva, da je prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, skuša doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

17. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pravilno posebej presojalo, ali nekorektno ravnanje bivših družbenikov in to, da se je naknadno izkazalo, da so nekatere terjatve neizterljive, lahko predstavlja spremenjene okoliščine v smislu 112. člena OZ. Pravilno je odločilo, da gre za normalni poslovni riziko. Glede na povzete dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi je pravilna tudi odločitev, da ni mogoče uporabiti določbe 116. člena OZ, ki se nanaša na primere, ko obveznosti iz naravnih (uničenje stvari) ali pravnih razlogov (naknadna pravna prepoved) ni mogoče izpolniti.

18. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

-------------------------------
1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 13. 5. 2015, torej pred uveljavitvijo novele z dne 14. 9. 2017, zato je treba uporabiti določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.
2 To stališče je uveljavljeno tako v pravni teoriji kot sodni praksi. Glej L. Ude, civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 258 in F. Testen, Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 12. Tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 434/2008 in II Ips 25/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 112, 112/1, 112/4
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMDcx