<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 830/2008
ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.830.2008

Evidenčna številka:VS00002602
Datum odločbe:19.05.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba Cp 927/2007
Datum odločbe II.stopnje:28.04.2008
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Lidija Koman Perenič, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:obseg zapuščine - sklepčnost tožbe - vezanost sodišča na tožbeni zahtevek - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - posebno premoženje - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta

Jedro

Enotno stališče sodne prakse je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranijo pa položaja posebnega premoženja; prav tako ne morejo vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja.

Pravilo o vezanosti na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP) sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Ni pa ovire, da sodišče tožniku prisodi kaj manj (minus), kot je s tožbo zahteval. Delna ugoditev zahtevku je vedno mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. A. spada 1/2 parc. št. 988, vpisane v vl. št. 2406 in podvložkih št. 2406/1, 2 in 3 k. o. ..., ter 9/40 parc. št. 2732, vpisane v vl. št. 1045 k. o. ...; višji tožbeni zahtevek (glede parc. št. 987, vpisane v vl. št. 354 k. o. ..., parc. št. 89, vpisane v vl. št. 37 k. o. ..., parc. št. 3692, vpisane v vl. št. 1049 k. o...., ter denarnih sredstev na depozitnem in drugih računih) pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov in izpodbijano sodbo glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem A. A. spadajo denarna sredstva na depozitnem in drugih računih, ter glede odločitve o stroških postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer je pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani del pravnomočne sodbe tako spremeni, da tožbo kot nesklepčno zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče druge stopnje z napačno uporabo tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) storilo bistveno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi je namreč opozorila, da je že v odgovoru na tožbo prerekala vrednost spornega predmeta glede prvotno postavljenega zahtevka; temu in ugovoru zoper spremembo tožbe sodišče ni sledilo, s čimer ji je onemogočilo pravico do revizije. Prav tako je že v pritožbi navedla, da sta sodišče in ona sama zbirala procesno gradivo za tožnike (zemljiškoknjižni izpiski za parc. št. 988 k. o. ...). Ta izpisek se je sicer res nahajal v zapuščinskem spisu, vendar bi ga tožniki morali priložiti tožbi, zlasti v zvezi s stanjem te nepremičnine na dan spremembe tožbe. Identifikator 1983 ES je bil vpisan samo za parc. št. 988 (poslovni prostor s podstrešjem), ne pa tudi za parc. št. 987 (stanovanjska stavba), čeprav se nahajata na istem naslovu, kar pomeni, da se identifikator nanaša na obe nepremičnini. Po spremembi tožbe je stanje na parc. št. 988 stavba in ne stanovanjska stavba; sodba sodišča druge stopnje se zato v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prezre, da je bil toženkin nakup parc. št. 988, ki je bil sicer res opravljen v času trajanja zunajzakonske skupnosti z zapustnikom, vezan na parc. št. 987, ki je njeno posebno premoženje. Nepremičnini predstavljata zaokroženo celoto, zato parc. št. 988 ne spada v skupno premoženje. Tožniki s spremenjeno tožbo zahtevajo ugotovitev, da v zapuščino spadajo celotne parcele in ne več le 1/2 teh, za kar pa ne ponudijo nobenih dokazov oziroma se sklicujejo na znane podatke, kar pomeni nesklepčno spremembo tožbe - sodišče bi jo moralo zavreči. Še dlje je šlo sodišče prve stopnje pri parc. št. 2732 k. o. ..., saj je odločalo o zahtevku, ki ni bil postavljen, pritožbeno sodišče pa te prekoračitve tožbenega zahtevka ni saniralo. Poleg tega tožniki za to nepremičnino niso predložili zemljiškoknjižnega izpiska, prav tako se ta ne nahaja v zapuščinskem spisu, ampak ga je predložila toženka. Podana je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Denarna razlika, ki jo je toženka plačala po menjalni pogodbi iz leta 1984, ne predstavlja skupnega premoženja. Ta denarni znesek lahko predstavlja le terjatev tožnikov do toženke, ne more pa pomeniti osnove za pridobitev deleža na zamenjani nepremičnini. Izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na skupno premoženje in posredno tudi na deleža 1/2 parc. št. 988 ter 9/40 parc. št. 2732, ne da preizkusiti. Parc. št. 988 ne predstavlja stanovanjske stavbe na naslovu Ulica 1, ampak poslovni prostor s podstrešjem na istem naslovu, pri čemer osnovni vložek 2406 in podvložki št. 2406/1, 2 in 3 k. o. ... ne izhajajo iz zemljiškoknjižnega izpiska v zapuščinskem spisu. Poleg tega so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Toženka je navajala, da je bila prokurist sobodajalke B. B. od 12. 12. 1994 do 31. 12. 2000, pri čemer ni bilo sporno, da so bili njeni starši in sestra, s katerimi je bila povezana, registrirani za oddajanje sob v I. in C. Toženka je torej bila pooblaščena za dvigovanje denarja svojih staršev in sestre in z njim je plačala denarno razliko po menjalni pogodbi iz leta 1984. Pomembna dejstva so tudi, da se je zapustnik upokojil 1. 7. 1984, da do takrat ni več imel obrti v ... in da je bila toženka uspešna direktorica do leta 1989, ko se je upokojila. Gre za pravna in ne dejanska vprašanja, to je oceno dejanskih ugotovitev.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede na toženkine dvome v reviziji Vrhovno sodišče posebej pojasnjuje, da je ta dovoljena. Pri nedenarnih tožbenih zahtevkih (z ustrezno navedeno eno vrednostjo spornega predmeta), kakršen je tudi konkretni, je namreč za presojo (ne)dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi (oziroma določena po postopku, predvidenem v ZPP).1 Nepremičnini (oziroma njuna dela), ki sta predmet izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, sta bili zajeti že (tudi) v tožbi postavljenem zahtevku, v zvezi s katerim je (bila) vrednost spornega predmeta ocenjena na 8.763,14 EUR (prej 2,100.000 SIT).2 Revizijske navedbe o procesnih kršitvah, ki naj bi jih sodišči nižjih stopenj storili v zvezi z opredelitvijo vrednosti spornega predmeta obravnavane zadeve, so torej brezpredmetne.

7. Drži sicer, da so se nekatere od spornih nepremičnin med postopkom označevale z različnimi parcelnimi in vložnimi številkami oziroma identifikatorji, prav tako v spisu res ni vseh ustreznih zemljiškoknjižnih izpiskov, vendar je bistveno, da identiteta nepremičnin in njihovo lastninsko stanje v zemljiški knjigi nikoli nista bila sporna. Obe stranki sta ves čas vedeli, katere nepremičnine so predmet tožbenega zahtevka in pravde. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno izhaja, katere nepremičnine oziroma kakšni deleži na njih so po presoji sodišča (ob smrti zapustnika) spadali v skupno premoženje, in temu skladen je tudi izrek sodbe. Dvoma v pravnomočno odločitev glede obsega zapuščine tako ni; izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o kršitvah pri zbiranju procesnega gradiva. Stranka (seveda) v svojo korist lahko uporabi tudi listine, ki jih je v spis predložila nasprotna stranka.

8. Drži, da so tožniki z "modificiranim" tožbenim zahtevkom ob nespremenjeni trditveni in pravni podlagi zahtevali ugotovitev, da v zapuščino spadajo celotne (sporne) nepremičnine, vendar to ne pomeni, da je takšna tožba v celoti nesklepčna. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki se izraža v tožbenem zahtevku.3 Če iz teh dejstev (tako imenovana tožbena naracija) izhaja, da je po materialnem pravu utemeljen (le) del zahtevka, mu bo sodišče pač (le) delno ugodilo, sicer ga bo zavrnilo; nikakor pa to ne pomeni, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti v celoti. Tako - pravilno - je sodišče ravnalo tudi v konkretnem primeru. Povsem enako velja za pravnomočno odločitev glede parc. št. 2732 k. o. ...; sodišče je ob ("modificiranem") zahtevku za ugotovitev, da ta (celotna) nepremičnina spada v zapuščino, odločilo, da vanjo spada (zgolj) 9/40 te, kar pomeni delno ugoditev zahtevku. Pravilo o vezanosti na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP) sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Ni pa ovire, da sodišče tožniku prisodi kaj manj (minus), kot je s tožbo zahteval. Delna ugoditev zahtevku je vedno mogoča.

9. Materialno pravo (glej 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) loči med skupnim premoženjem zakoncev4 in posebnim premoženjem vsakega od zakoncev. 5 Običajno te premoženjske kategorije niso ločene, temveč prihaja do prelivanja iz ene v drugo. Revizijski kritiki pravnomočne odločitve o parc. št. 2732, vpisani v vl. št. 1045 k. o. ..., ki jo je toženka pridobila z zamenjavo druge nepremičnine, ki je bila njeno posebno premoženje, in doplačilom razlike v njunih vrednostih v denarju, ki je sodil v skupno premoženje, ni mogoče pritrditi. Posebej je treba poudariti, da gre v tem primeru za vlaganje posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje, ne pa za vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca, kot zmotno meni revidentka. Enotno stališče sodne prakse je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranijo pa položaja posebnega premoženja; 6 prav tako ne morejo vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja.7 Pravilen materialnopravni pristop bi zato narekoval odločitev, da celotna parc. št. 2732 k. o. ... spada v skupno premoženje, toženkin vložek njenega posebnega premoženja pa se upošteva pri presoji porazdelitve deležev na celotnem skupnem premoženju, vendar revidentka ni z ničimer izkazala, da bi bila ta zanjo bolj ugodna od izpodbijane. Prav tako so neutemeljene revizijske navedbe v zvezi z odločitvijo glede parc. št. 988 k. o. .... Vrhovno sodišče opozarja, da je vsaka nepremičnina8 individualno določena samostojna stvar, pri čemer je bistveno, da se presoja, katere (sporne) stvari spadajo v skupno premoženje, opravi za vsako od teh posebej. (Zgolj) okoliščina, da dve nepremičnini v naravi predstavljata zaokroženo celoto, je pri tem (sama zase) nepomembna.

10. Revizijska graja odločitve o velikosti deležev zapustnika in toženke na njunem siceršnjem skupnem premoženju je delno neupoštevna - kolikor z zatrjevanjem nasprotja v razlogih pravnomočne sodbe izpodbija na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje,9 delno pa neutemeljena - kolikor sodiščema prve in druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Glede na revizijske trditve velja opozoriti, da podlaga za določitev deležev na skupnem premoženju ni matematični izračun dohodkov, temveč celovita presoja vsakršnih prispevkov partnerjev (dohodki, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja in podobno) v celotnem obdobju skupnega življenja v (zunaj)zakonski skupnosti. Sodišči nižjih stopenj sta neizpodbojno ugotovili, da je bila obrtna dejavnost v ... uspešna po zaslugi zapustnika in toženke; da je bila zapustnikova pokojnina od 1984 do 1990 res nižja od toženkine plače, vendar v tem času ni mogoče prezreti zapustnikovega prispevka iz naslova obdelovanja zemlje, gojenja perutnine in bikov, nato pa je bila zapustnikova pokojnina (od 1990 do njegove smrti 2004) višja od toženkine, pri čemer je zapustnik tudi v tem obdobju dodatno prispeval s koristmi od obdelovanja zemlje. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je odločitev sodišč nižjih stopenj, da revidentki ni uspelo izpodbiti domneve iz prvega odstavka 59. člena ZPP, pravilna.

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

-------------------------------
1 To (tudi) pomeni, da stranka pri takšnih zahtevkih v primeru delnega pravdnega uspeha v reviziji ni dolžna na novo opredeliti vrednosti s to izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.
2 Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT).
3 Sklepčnost je torej pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka (to je vprašanje materialnega prava) in ni procesna predpostavka oziroma pogoj za popolnost tožbe. V primeru nesklepčne tožbe je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen in ne tožbe zavreči kot nedopustne, kakor povsem zgrešeno meni revidentka.
4 Zakonska definicija skupnega premoženja vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: 1. premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; 2. premoženje mora biti pridobljeno z delom. Zunajzakonska skupnost je (zlasti) v premoženjskih posledicah izenačena z zakonsko zvezo (12. člen ZZZDR).
5 To pa je vse tisto premoženje, ki ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti (to je zlasti premoženje, ki sta ga partnerja imela že ob nastanku njune skupnosti, in premoženje, ki sta ga partnerja v skupnosti pridobila neodplačno, predvsem z dedovanjem in darilom).
6 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010, II Ips 291/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 229/2008 z dne 10. 9. 2009 idr.
7 Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev namreč narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja; primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 939/2008 z dne 26. 11. 2009.
8 Pojasniti velja, da se je v pravni teoriji že glede prej veljavnega prava zagovarjala definicija nepremičnine, kakršno pozna v 18. členu tudi sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (SPZ), to je da gre za prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami - primerjaj M. Juhart, Pojem nepremičnine in načelo superficies solo cedit, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 564 in 565.
9 Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/1, 367, 367/2
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNjY3