<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 512/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:I.UP.512.2012

Evidenčna številka:VS1014135
Datum odločbe:14.02.2013
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1556/2011
Področje:UPRAVNI SPOR - MEDIJSKO PRAVO
Institut:elektronske komunikacije - pritožba - stranska udeleženka - položaj stranke - pravni interes - procesne predpostavke - obnova postopka - sodba SES C-426/05 - sodelovanje v postopku nadzora zavezanca nad izpolnjevanjem obveznosti - zavrženje tožbe - aktivna legitimacija za vložitev tožbe

Jedro

Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v postopku nadzora zavezanca nad izpolnjevanjem obveznosti je pogoj za aktivno legitimacijo in vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju: Agencija), št. 06014-1/2010-59 z dne 3. 8. 2011. Z navedeno odločbo je Agencija po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 144. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) zavezancu Javnemu zavodu Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTVS) naložila, da mora v roku 15 dni odpraviti ugotovljene kršitve obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, obveznost enakega obravnavanja ter obveznost ločitve računovodskih evidenc, naložene z dopolnilno odločbo, št. 3824-76/2007-2 z dne 23. 1. 2008.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe Agencije ni bila stranka ali stranski udeleženec, niti tožeča stranka ne zahteva vročitve izpodbijane odločbe, zato ne more biti stranka v upravnem sporu (prvi in drugi odstavek 17. člena ZUS-1), zato je tožbo zavrglo.

3. Tožeča stranka (sedaj pritožnica) vlaga zoper sklep o zavrženju tožbe sodišča prve stopnje pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje akta in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da je aktivno legitimirana v postopku izdaje izpodbijane odločbe Agencije na podlagi 4. člena Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulatornem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL L 108, 24. 4. 2002, str. 23; v nadaljevanju: Okvirna direktiva). V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Sodišča Evropskih skupnosti (sedaj Sodišča Evropske unije; v nadaljevanju SEU) C-426/05 z dne 21. 2. 2008. Predlaga, da se SEU v predhodno odločanje postavi vprašanje: „Ali je treba 4. člen Okvirne direktive razlagati tako, da se pod „prizadetimi“ strankami razume tudi taka podjetja, ki na upoštevnem trgu delujejo kot konkurenti operaterja s pomembno tržno močjo in katerim v inšpekcijskem postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti, naloženih z odločbo nacionalnega regulativnega organa, niso naložene, spremenjene ali preklicane posebne regulativne obveznosti?“ in v primeru pritrdilnega odgovora, še vprašanje: „Ali nacionalna predpisa ZEKom in Zakon o inšpekcijskem nadzorstvu (v nadaljevanju ZIN), ki predvidevata, da imajo v inšpekcijskem postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti, naloženih z regulatorno odločbo nacionalnega regulatornega organa, položaj stranke samo podjetja, katerim so naložene, spremenjene ali preklicane posebne regulativne obveznosti, nasprotujejo 4. členu Okvirne direktive?“ Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

K I. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Drugi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da lahko oseba, ki ji je bila z dokončnim sklepom zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo zoper tak sklep.

7. Nesporno je, da pritožnica ni bila niti stranka niti stranski udeleženec v postopku nadzora zavezanca RTVS nad izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja, zagotavljanja preglednosti, cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva ter ločitve računovodskih evidenc, določenih z dopolnilno odločbo, št. 3824-76/2007-2 z dne 23. 1. 2008, zato je bila tožba pravilno zavržena, saj pritožnica v obravnavani zadevi ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo zaradi pomanjkanja priznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008).

8. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi določbe 4. člena Okvirne direktive in supremacije evropskega prava spregledati določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1. V slovenski pravni ureditvi je strankam oziroma stranskim udeležencem upravnega postopka zagotovljeno sodno varstvo njihovih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu (1., 2. in 4. člen, tretji in četrti odstavek 5. člena ter tretji odstavek 7. člena ZUS-1), vendar morajo za to najprej izkoristiti pravna sredstva, ki jih imajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma drugih zakonih, ki urejajo posebnosti upravnega postopka za področje, urejeno s konkretnim zakonom. Torej si mora oseba, ki želi varovati svoje pravice oziroma pravne koristi v upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo tretjega ali po uradni dolžnosti zoper tretjo osebo, svoj položaj stranke oziroma stranske udeleženke v „tujem“ postopku, zagotoviti že v upravnem postopku, kar lahko stori z različnimi vlogami (pravnimi sredstvi) v različnih fazah upravnega postopka (z zahtevo za vstop v postopek med postopkom pred prvostopenjskim upravnim organom – 142. člen ZUP, s pritožbo – drugi odstavek 229. člena ZUP (kar sicer v obravnavanem primeru ni možno, saj zoper odločbe Agencije v upravnem postopku ni dovoljena pritožba) oziroma z zahtevo za obnovo postopka – 9. točka 260. člena ZUP). Če pa taki osebi položaj stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku ni priznan, lahko zoper tako dokončno odločitev vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 17. člena ZUS-1.

9. V obravnavanem primeru pa pritožnica med postopkom nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti zavezanca RTVS ni zahtevala priznanja položaja stranke oziroma stranske udeleženke, niti ne zatrjuje, da bi vložila zahtevo za obnovo postopka, s katero bi zahtevala priznanje položaja stranke oziroma stranske udeleženke. To pa pomeni, da svojih procesnih pravic, da bi bilo odločeno o njenem položaju stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku, ni izkoristila, zato tudi ne more uspešno uveljavljati statusa tožnice v upravnem sporu. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010.

10. Neutemeljen je tudi pritožničin ugovor, da ni zahtevala priznanja položaja stranke oziroma stranske udeleženke med postopkom nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti zavezanca RTVS, saj ima položaj stranke v postopku inšpektorja glede na tretji odstavek 24. člena ZIN, ki ga je v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZEKom treba uporabiti v obravnavanem primeru, samo zavezanec. V tretjem odstavku 24. člena ZIN je res določeno, da ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke v postopku zavezanec, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa položaja stranke nima, vendar pa ima po določbi tretjega odstavka 43. člena ZUP pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženec tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče sta v svojih odločbah že večkrat zavzela stališče, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih nadzorovanih oseb (v obravnavani zadevi je to zavezanec), inšpektorjeva odločitev pa lahko posredno predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja tretjih oseb (torej tudi vlagatelja pobude). Vendar pa morajo tretje osebe za pridobitev položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku izkazati, da so z ukrepom inšpekcijskega nadzorstva prizadete njihove pravice ali pravne koristi (odločba Ustavnega sodišča RS Up-257/03 z dne 2. 10. 2003, sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1380/2006 z dne 5. 2. 2009 in ostale). V obravnavanem primeru pa, kot je že bilo povedano, pritožnica med postopkom nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti zavezanca RTVS tega niti ni zatrjevala, niti ni zahtevala položaja stranske udeleženke, niti ni zatrjevala, da bi vložila zahtevno za obnovo postopka, s katero bi zahtevala priznanje položaja stranke oziroma stranske udeleženke.

11. Iz razlogov, navedenih v 8. in 9. točki te obrazložitve, se pritožnica tudi ne more uspešno sklicevati na odstop od sodne prakse SEU v sodbi C-426/05 z dne 21. 2. 2008. Zaradi njene neaktivnosti glede priznanja statusa stranske udeleženke v upravnem postopku je namreč neutemeljena njena zahteva po priznanju statusa stranke tega upravnega spora. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi niti ne gre za bistveno podobno dejansko oziroma pravno situacijo iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti C-426/05 z dne 21. 2. 2008.

12. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru tudi ni razloga, da bi postopek v tej zadevi prekinilo in SEU zastavilo predhodno vprašanje (113. a člen Zakona o sodiščih).

13. Vrhovno sodišče se v tem sklepu ne opredeljuje do drugih pritožbenih navedb, saj na odločitev, glede na zgoraj navedena stališča, ne morejo vplivati.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

15. Pritožnica v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-3.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0ODE5