<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 479/2007
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.479.2007

Evidenčna številka:VS3003645
Datum odločbe:24.03.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev z znaki kaznivega dejanja - tatvina - poskus

Jedro

Po KZ je glede na predpisano kazen kazniv tudi poskus kaznivega dejanja tatvine (22. člen v povezavi s prvim odstavkom 211. člena KZ). Že poskus v takšnem primeru zadošča za opredelitev odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR - da delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pri tem je pomembna tudi določba 35. člena ZDR, po kateri se je delavec dolžan vzdržati ne le ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo, temveč tudi dejanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2005, poziv na delo, obračun in plačilo plače ter povrnitev stroškov postopka. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenim zahtevkom.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prereka zaključke sodišča druge stopnje, da v ravnanju tožnika niso podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, ker naj bi ta proizvode tožene stranke le prepeljal iz enega v drug prostor tožene stranke. V teoriji kazenskega prava je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Pri tem je dovolj, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari. Ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila. Že sam poskus kaznivega dejanja tatvine je kazniv. V konkretnem primeru do prepovedane posledice ni prišlo zgolj zaradi tega, ker je bil tožnik zaloten pri svojem dejanju. Tožena stranka mu je zato utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sicer pa je prepričana, da je obstajal tudi drugi razlog za odpoved - ker je tožnik brez kakršnegakoli obvestila dne 3. 10. 2005 zapustil svoje delovno mesto, pa čeprav mu je bil za ta dan odobren bolniški stalež in je o tem obvestil toženo stranko naslednji dan.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), pri čemer je v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja revizija vedno dovoljena (31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija se le uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, vendar tega revizijskega razloga v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je dne 30. 9. 2005 okoli 20. ure na delovnem mestu viličarist iz prostorov delodajalca z viličarjem odpeljal kovinsko paleto, v kateri so se nahajali bloki zlitine aluminija v količini 1.273 kg, z namenom odtujitve, to pa je imelo vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ, Uradni list RS, št. 63/94 in nadalj.), in ker je dne 3. 10. 2005 samovoljno in brez obvestila oziroma dovoljenja za izhod zapustil svoje delovno mesto. Iz dejanskih ugotovitev (sodišče druge stopnje se je izrecno strinjalo z ugotovitvijo odločilnih dejstev s strani sodišča prve stopnje) nadalje izhaja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z dogodkom 30. 9. 2005 oprlo predvsem na izpoved priče B. B., ki je bil tožniku nadrejen (obratovodja). Ta tožniku dne 30. 9. 2005 ni naložil nobenega dela z vožnjo z viličarjem izven ograjenih prostorov tožene stranke. B. B. je kljub temu opazil tožnika pri vožnji viličarja izven ograje tožene stranke z naloženo paleto, ki je bila obložena s kartonom, tako da njena vsebina ni bila vidna. Potem, ko je tudi tožnik zagledal B. B., je sunkovito speljal, odložil paleto izven vidnega polja priče in se nato s praznim viličarjem vrnil v delavnico. B. B. se je z avtomobilom odpeljal pogledati, kje je paleta z zabojem, in jo našel na koncu zunanjega skladišča, kjer paleta ni imela kaj iskati. Pod lesonitno ploščo je našel bloke zlitine iz aluminija in o tem obvestil nadrejenega delavca F. F.. Do konca delovnega časa je nato paleta izginila iz mesta ob zunanjem skladišču. B. B., F. F. in delavci varnostne službe so jo našli v drugem skladišču (tako imenovani rdeči dvorani). Paleta se ne bi smela nahajati v tem skladišču, saj se tam nahajajo le embalaže in papir. Nato je F. F. odločil, da bodo paleto sami odpeljali drugam, kar so storili okoli 23.30. ure, in skladišče, v katerega so paleto odpeljali, tudi zaklenili. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejanskih ugotovitev zaključilo, da gre za poskus kaznivega dejanja tatvine, sodišče druge stopnje pa, da znakov poskusa tega kaznivega dejanja ni, ker tožnik aluminijastih blokov ni odtujil. Pri tem je štelo za odločilno, da so priča B. B. in nadrejeni F. F. z delavci varnostne službe paleto prepeljali iz rdeče dvorane v drugo skladišče, torej je z aluminijastimi bloki zadnja razpolagala prav tožena stranka.

9. Takšen zaključek je materialnopravno napačen. Tožena stranka pravilno opozarja na aprehenzijsko teorijo kazenskega prava, po kateri je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadošča, da je stvar izločena od drugih stvari, saj ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila. Tožnik je aluminijaste bloke (zakrite s kartoni in pokrite z lesonitno ploščo) že odpeljal iz prostora, v katerem so se nahajali in jih odpeljal tudi izven ograje tožene stranke - kjer niso imeli kaj iskati niti tožnik niti aluminijasti bloki. Že s tem so podani zakonski znaki (poskusa) tatvine. Po tem, ko je tožnik zagledal nadrejenega delavca, je paleto z aluminijastimi bloki odpeljal in odložil najprej na mesto izven ograje tožene stranke, na lokacijo izven vidnega polja nadrejenega - kjer prav tako ni bilo njihovo mesto. Dejstvo, da je tožena stranka paleto z aluminijastimi bloki kasneje našla v skladišču (rdeči dvorani), kamor prav tako ni spadala, in da je to paleto nato sama prepeljala v drugo skladišče, ki ga je zaklenila, ne vpliva na zaključek o podanih znakih kaznivega dejanja tatvine. Glede na ugotovljeno namreč ni odločilno, ali si je tožnik dokončno tudi uspel prilastiti aluminijaste bloke (v lasti in posesti tožene stranke), ali je naknadno, že po tem, ko jih je izločil od drugih predmetov in jih odpeljal izven prostorov tožene stranke, od tega odstopil, ker je opazil nadrejenega delavca. Že opisano dejanje zadošča za zaključek, da je na zunaj manifestiral svojo voljo, da bi z odvzetimi predmeti ravnal, kot bi bili njegova last.

10. Na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi ne vpliva zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ni prišlo do dokončanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč da je šlo le za poskus tega dejanja. Po KZ je glede na predpisano kazen kazniv tudi poskus kaznivega dejanja tatvine (22. člen KZ v povezavi s prvim odstavkom 211. člena KZ). Že poskus v takšnem primeru zadošča za opredelitev odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR - da delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pri tem je pomembna tudi določba 35. člena ZDR, po kateri se je delavec dolžan vzdržati ne le ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo, temveč tudi dejanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

11. Revizijsko sodišče pa kot neutemeljene zavrača revizijske ugovore o tem, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev o tem, da je tožnik storil tudi drugo kršitev (po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), ker je dne 3. 10. 2005 zapustil delovno mesto brez obvestila oziroma dovoljenja in o svojih zdravstvenih težavah delodajalca ni obvestil takoj, temveč šele naslednji dan. V tem primeru soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da ne gre za takšno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere ne bi bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

12. Kljub temu pa to ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi zaradi prve kršitve po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede na težo tega dejanja ter obnašanje tožnika po njem je tožena stranka utemeljeno presodila, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

13. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice - česar pa v tej zadevi ni bilo.


Zveza:

ZDR člen 35, 111, 111/1, 111/1-1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzQzMg==