<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba VIII Ips 127/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.127.2015

Evidenčna številka:VS3006567
Datum odločbe:24.11.2015
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1382/2014
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev z znaki kaznivega dejanja

Jedro

V delovnem sporu se ne ugotavlja kazenska odgovornost za kaznivo dejanje, pač pa le, ali ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja. Delodajalec mora kršitev obveznosti opredeliti tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 24. 5. 2013, za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 24. 5. 2013, ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 7. 2013. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22. 7. 2013, ampak z vsemi pravicami iz delovnega razmerja še traja, za vrnitev na delo, za vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, vključno z zapadlimi zneski plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja tatvine, ker je v noči iz 25. 4. 2013 na 26. 4. 2013 v A. s tovornjaka, na katerem je bila nova policijska oprema, vzel nekaj kosov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14., 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in očitek, da v ravnanju, ki je bilo ugotovljeno, ni znakov kaznivega dejanja. Pritrdilo je pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine iz drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj je bila vrednost stvari, ki si jih je prilastil, manjša od 500,00 EUR. V izredni odpovedi mu je bilo očitano, da je imel pri sebi v nahrbtniku nekaj kosov nove policijske opreme, ki je bila namenjena za razvoz po policijskih postajah. To opremo je tožnik vzel s tovornjaka in jo spravil v nahrbtnik, v tem ravnanju pa so podani vsi znaki navedenega kaznivega dejanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami in zapisniki o izvedenih dokazih, ki se nahajajo v spisu. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da izredna odpoved ne vsebuje znakov kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1. Samo pavšalno naj bi zaključilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev. Meni, da sta izpodbijani sodbi arbitrarni in predstavljata poseg v tožnikove ustavne pravice. Niti v obvestilu in vabilu na zagovor niti v izredni odpovedi ni navedeno, da je tožnik s tovornjaka, na katerem je bila nova oprema za policiste, vzel nekaj kosov le-te in si tako protipravno prilastil tujo premično stvar. Vse to sta v nasprotju z izredno odpovedjo in očitki v njej zmotno in samovoljno zaključili sodišči prve in druge stopnje. Tožena stranka v izredni odpovedi in pred tem v vabilu na zagovor na široko pojasnjuje, kaj vse naj bi se dogajalo 25. in 26. 4. 2013 v A., vendar iz vsega opisanega ne izhaja, da je tožnik karkoli kršil in še manj, da bi izpolnil znake kakšnega kaznivega dejanja. V odpovedi ni niti z besedo očitano tožniku, da je s tovornjaka kaj vzel niti da je šlo za kose policijskih oblačil niti da je bila vrednost majhna, pač pa sta takšne zmotne zaključke sprejeli sodišči prve in druge stopnje kar sami. Vrednost ukradenih stvari je prvič omenila šele Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in v njenem sklepu je tudi prvič omenjeno, da si je tožnik 25. 4. 2013 protipravno prilastil uniforme. Revizija nadalje opozarja na odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 475/2006 in VIII Ips 317/2008, iz katerih izhaja, da mora biti v izredni odpovedi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR navedeno, katera konkretna kršitev se delavcu očita in kateri so znaki kaznivega dejanja, ki naj bi bili podani. Le tako ima delavec lahko učinkovito pravico do zagovora. Sodišče je oprlo odločitev na izpovedbe B., C. in D., ki naj bi izpovedali, da jim je tožnik rekel, da je opremo vzel in da je prosil, naj ne povedo nadrejenemu ter da jo bo vrnil. Tega nikoli ni izjavil in ni vzel opreme, njegove prošnje pa so se nanašale na E., za katerega ni želel, da bi imel težave zaradi odpiranja škatel. Tudi iz video posnetkov ni razvidno, da bi tožnik karkoli odnesel s tovornjaka. Sodišče ne bi smelo šteti njegovega zagovora kot pavšalnega in zmotno zaključevati, da je očitno vedel, kaj se mu očita, saj je v zagovoru zatrdil le, da ni nič odtujil, kaj več pa ni mogel povedati, saj ni vedel, kaj konkretno se mu očita. Povzetkov izjav policistov D. in B. ni mogoče šteti kot konkretiziran očitek kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Tožnik se ni mogel učinkovito zagovarjati, če ni vedel za vse dokaze, na katerih je tožena stranka utemeljila izredno odpoved. Iz posnetkov kamer ni razvidno, da bi tožnik nosil kakršen koli kos policijske opreme iz tovornega vozila ali jo vračal vanj. To demantira izpovedbe prič B., F., D. in C. Nobena od njih ni videla tožnika z nobeno opremo v rokah ali v nahrbtniku. E. izjavi iz predkazenskega postopka sodišče ne bi smelo dati nobene teže, saj priča v tem postopku ni bila zaslišana in je bila sama osumljena kaznivega dejanja. Do vseh teh relevantnih navedb bi se moralo sodišče druge stopnje opredeliti, vendar se ni. Nekritično je sodišče ocenilo tudi izpoved F, saj je ta pred sodiščem izpovedal popolnoma drugače kot je zapisano v uradnem zaznamku. Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik vrnil opremo v tovornjak, iz tega ne more izhajati, da jo je iz njega vzel on. Opremo je vzel E. in če je tožnik vračal E. opremo, ni storil nobenega zakonskega znaka kaznivega dejanja niti kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče E. izjave v kazenskem postopku ni kritično pretreslo in ji je povsem neutemeljeno sledilo. Tožnik predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena, ker naj bi ne odgovorilo na številne relevantne pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe in ne drži, da samo pavšalno. Konkretno je glede očitka, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotovljeno, da ima očitano dejanje znake kaznivega dejanja tatvine, odgovorilo, da delodajalcu ni treba kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, pač pa mora kršitve opisati oziroma jih opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali jih ima. V 11. točki obrazložitve je tudi natančno pojasnilo, da iz opisa kršitve v izredni odpovedi izhajajo znaki kaznivega dejanja tatvine (protipraven odvzem tuje premične stvari, prilastitveni namen) in da je zato tožena stranka izpolnila obveznost iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1 ter dovolj konkretno navedla in obrazložila okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Nadalje je pojasnilo tudi, zakaj tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, preverilo pa je tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji je pritožba nasprotovala in se opredelilo do vseh relevantnih ugovorov v zvezi s tem.

8. Vrhovno sodišče v celoti soglaša z zaključki in pravnimi stališči sodišča druge stopnje in jih zato ne ponavlja. Dodaja, da revizija zmotno izhaja iz prepričanja, da bi morala že tožena stranka v izredni odpovedi izrecno navesti, s katerimi ravnanji je izpolnjen kateri od znakov kaznivega dejanja. V delovnem sporu se ne ugotavlja kazenska odgovornost za kaznivo dejanje, pač pa le, ali ima kršitev obveznosti znake kaznivega dejanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje v 10. in 11. točki obrazložitve, mora delodajalec kršitev obveznosti opredeliti tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja. Tudi če delodajalec napačno opredeli kaznivo dejanje, katerega znake naj bi imela kršitev, sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko ugotovi, da so podani znaki katerega drugega kaznivega dejanja. Zato npr. dejstvo, da vrednost stvari (manj kot 500,00 EUR), ki naj bi jih vzel tožnik, ni omenjena v izredni odpovedi, na njeno zakonitost ne vpliva.

9. Ne drži revizijska trditev, da v izpodbijani sodbi ni navedeno, komu in kaj naj bi tožnik vzel ter si prilastil. Sodišče je ugotovilo (in na dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano), da je s tovornjaka, kjer je bila nova policijska oprema, ki ni bila namenjena njemu, vzel nekaj kosov (14. točka obrazložitve), pri čemer je bila vrednost stvari pod 500,00 EUR. Kaj konkretno so bili ti kosi, pravno ni pomembno.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zaključiti, da v izredni odpovedi podani očitki vsebujejo zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1. Iz izvedenih dokazov izhaja prav to, kar je sodišče druge stopnje izčrpno pojasnilo.

11. Ne drži tudi to, da v izredni odpovedi sploh ni konkretizirano, kaj se tožniku očita niti naj bi to ne bilo konkretizirano v obvestilu in vabilu na zagovor, ki naj bi zato ne bil učinkovit. Izredna odpoved pogodbe je sicer obsežna in brez potrebe natančno opisuje potek dogodkov v sporni noči, tako da je opredelitev kršitve res nekoliko zamegljena, vseeno pa je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da iz nje dovolj konkretno izhaja, kaj se tožniku očita (da je v noči od 25. na 26. 4. 2013 v A., s tovornjaka, v katerem so bile škatle z novo opremo za policiste, ukradel nekaj kosov). Enako velja za obvestilo in vabilo na zagovor. Tožniku je bil omogočen zagovor, v zvezi s katerim sta že nižji sodišči pravilno pojasnili, da tožena stranka pred njim tožnika ni bila dolžna seznanjati z dokazi, ki jih je zbrala.

12. Tožnik v reviziji neutemeljeno vztraja, da tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga. Že sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, kako je prišlo do dokaznega zaključka, da je očitano kršitev storil. Dokazno oceno je preverilo tudi sodišče druge stopnje. Z revizijo je ni več mogoče izpodbijati, zato revizijsko sodišče na številne revizijske navedbe, ki jo kritizirajo, niti ne odgovarja. Dokazna ocena temelji zlasti na izpovedih prič B, C. in D., iz njih pa izhaja, da sta opremo s tovornjaka vzela E. in tožnik. Da je tožnik policijsko opremo vrnil v tovornjak, pa izhaja iz izpovedi F., ki je tožniku svetil, ko je to storil. Izpovedi te priče sodišče ni le nekritično sledilo, kot mu očita revizija, pač pa jo je pretehtalo, glede na to, da je v predsodnem postopku izpovedal drugače (da je svetil E.). Neskladni izpovedi je preverilo in sprejelo razlago priče o razlogu za pomoto. Sodišče ni imelo razloga, da njegovi izpovedi ne bi verjelo.

13. Ob ugotovitvi, da je tožnik v noči od 25. na 26. 4. 2013 s tovornjaka, kjer se je nahajala nova policijska oprema, brez dovoljenja vzel nekaj kosov in si jo protipravno prilastil (kasneje jo je sicer vrnil), je presoja, da je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja iz drugega odstavka 204. člena KZ-1, pravilna.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.


Zveza:

ZDR-1 člen 87, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 204/2.
Datum zadnje spremembe:
09.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNDIy